Melita, na pomoč! Kako vidimo ljubezen

Veliko se govori, piše, snema, riše, slika o ljubezni. Kako vi vidite Ljubezen? Kako jo doživljate? Kje jo občutite? Kdaj vas preplavi? S pojmom ljubezen danes nimam v mislih zgolj ljubezni med dvema človekoma, ki sta se odločila, da si bosta delila svoje življenje v dobrem in slabem. Tokrat razmišljajmo o ljubezni, ki jo občutite do kogar koli, česar koli. Menim, da je nemogoče meriti ljubezen na vatle in da jo preprosto nosimo v sebi.

Da, verjetno zdaj v sebi študirate, ali jo sploh čutite. Jo? Ali ste v takem pogonu vsakodnevnega hitenja, da se nimate časa poglobiti v svoj srček in mu prisluhniti? Prosim vas, da se ustavite za nekaj hipov in si prisluhnite. Koga ljubite? Sebe? Svojega partnerja ali partnerico? Otroke? Starše in sorojence? Prijatelje? Svoj hobi? Svoje delo in poslanstvo?

Vidite, ljubezni je lahko veliko in so različno močne, a pomembno je, da jih v sebi začutite. Ta občutek notranje moči in samozavedanja, da smo sposobni ljubiti, je močan steber, ki nas drži pokonci, četudi nas kdaj življenjske okoliščine premetavajo sem in tja. Četudi kdaj zaradi močne čustvene bolečine otopimo, poskušajmo v sebi najti ta steber ljubezni. Naj vam bo to svetilnik v delu na sebi in svoji osebni rasti.

Damien Hirst, angleški umetnik in slikar, pravi, da je vse v ljubezni, in je naslikal deset platen z metulji. Vse polno čudovitih barvnih metuljev, ki tudi meni pomenijo občutljivost, minljivost, lepoto in rahločutnost ljubezni. Vsako platno ima svoje ime in dovolite mi, da jih naštejem, ker so tako posrečena in unikatna. Ljubezen je odgovor, je najglasnejša, je ključ, nabita pištola, večna, ljubezen je tujec, je vse, vse, kar potrebuješ, začasna norost.

Četudi kdaj zaradi močne čustvene bolečine otopimo, poskušajmo v sebi najti ta steber ljubezni. Naj vam bo to svetilnik v delu na sebi in svoji osebni rasti.

Včasih imam občutek, da se svojih ljubezni sploh ne zavedamo, nekako nam je vse samoumevno, živimo na avtopilotu, z vsakim vdihom in izdihom pa porabljamo življenjsko premico. Kaj bi se zgodilo, če bi se za hip ustavili in si prisluhnili? Bi obiskali starše, jih objeli in jim iskreno rekli, da jih imate radi? Bi objeli svojega partnerja, ga stisnili k sebi in mu zašepetali, da ste srečni, ker sta skupaj, in da ga ljubite kljub vsem preizkusom dvojine, ki sta jih že preživela? Kako bi svojim otrokom izkazali ljubezen ne glede na to, koliko so stari, če so morebiti odrasli in že sami starši, bi jih vseeno poljubčkali in jim iskreno potrdili, da jih ljubite in ste ponosni nanje?

Izkazovanje ljubezni je očitno še vedno nekakšen tabu, kot opažam pri svojem delu. Zelo težko si pari izrečejo besede ljubeče naklonjenosti in čustev, ki jih čutijo drug do drugega kot ljubezni. O tem se ni treba pogovarjati, ker ji že s tem, da sem z njo, pokažem, da jo imam rad, je pogost izgovor moških. Ženske mi povejo, da se niti ne spomnijo po nekaj letih skupnega partnerstva, da bi bilo sploh še treba kaj o tem govoriti ali mu povedati, da ga imam rada, saj sem mu rodila otroke in ga prenašam, je njihov pogost stavek.

Kljub različnostim doživljanja in izražanja naše ljubezni se potrudimo in jo poskusimo tudi verbalno izraziti. Mnogi smo narejeni tako, da poleg vsakodnevnih dejavnosti moramo tudi slišati, da nas ima nekdo rad. In seveda velja obratno, da tudi sami povemo našim dragim, da jih imamo radi.

Preberite še: Melita, na pomoč! Čas si vzemite. Sicer si bo on vzel vas

Morda vas zanima tudi: Zakaj je včasih dobro biti sam