Melita, na pomoč! Ali bo moj otrok zrasel v patološkega narcisa

Nekje sem prebrala stavek, da rezultat permisivne vzgoje oblikuje osebnost, ki ji lahko nadenemo nalepko »patološki narcis«. Sama sicer res nerada etiketiram, a se vedno bolj soočam s starši, ki se bojijo svojih pet- ali šestletnikov in jim vse dovolijo, da ja otrok ne bi jokal ali kričal, ko bi trmaril po svoje. Tako naravnanim staršem poskušam dopovedati, da to ni njihova ljubezen do otroka, temveč kupovanje zelo kratkotrajnega miru, ki pa vodi v katastrofalne posledice.

V svoji drugi knjigi Iskreno o vzgoji in najstnikih pogosto poudarjam pomen zdrave vzgoje, ki vsebuje omejitve, pravila in jasno izražene meje, ki posledično otroku omogočajo varnost, kar je osnovna človekova potreba. Ko starši permisivno vse dovolijo, otroka spravljajo v močno stisko in frustracijo, saj si lahko predstavljate, da nekajleten otrok nima pojma, kaj je zanj lahko nevarno, in hoče s svojo trmo doseči nekaj, kar res ni v redu ali primerno ter zdravo.

Ko starši otroka razvadijo, da vedno dobi vse, kar hoče, da mu je ustreženo v vseh njegovih muhah in razvajenih potrebah, dobi sporočilo, da se ves svet vrti zgolj okoli njega in da so ljudje namenjeni temu, da mu strežejo. Ko odrašča, se najstnik požvižga na pravila in omejitve, zlorablja ljudi okoli sebe, saj jih vidi kot svoje lakaje. Enako je zelo nespoštljiv do staršev, ki si seveda niso pravočasno zgradili primerne starševske avtoritete. Pogosto so mladi ljudje tudi zelo agresivni do staršev, če ni takoj natanko tako, kot so si sami v svoji razvajeni notranjosti zamislili. Starši dvajsetletnikov mi poročajo, da sta jim odraščajoči sin ali hči spremenila življenje v pekel.

Navzven se patološki narcisi dobro znajdejo, znajo manipulirati z ljudmi okoli sebe in se pri tem ljubko smehljati. Ko izrabi prijatelja ali drugo osebo, ga odvrže na smetišče svoje zgodovine, saj mu ne služi več, ter si poišče novo žrtev, ki ga bo sprva občudovala in jedla njegove zamisli z roke, sčasoma pa ga morebiti spregledala, a bo že ujeta v njegove lovke patologije pretiranega občudovanja.

Ste kdaj razmišljali, da je ena od prvih značilnosti patološkega narcisa ta, da nima sočutja? Takšna osebnost se ni sposobna vživeti v čustva in občutenja druge osebe, oblikuje zgolj površinski odnos. Kar mu pomeni veliko, je le, da ga opazi ali pohvali oseba, ki si jo je narcis izbral za »boga«. Patološki narcis znori, če si nekdo ne vzame časa zanj, ko si je on to zamislil, saj je prepričan o lastni vehemenci, da so ljudje okoli njega tam zato, da mu služijo. Ljudje so zanj bolj kot ne orodje, s pomočjo katerega hoče doseči svoj cilj, praviloma se ne more zdravo čustveno navezati, zato ne zmore oblikovati primerno kakovostnih partnerskih odnosov, saj slej ko prej po polizanem medu sledi obdobje čustvenih pritiskov, izsiljevanja in manipuliranja partnerja, ko ga hoče oblikovati po svojih zahtevah.

Dejstvo je, da živimo v času patoloških narcisov, saj nenormalno ogromne količine virtualne prisotnosti na različnih socialnih omrežjih kreirajo potrebo po dodatnem všečkanju ter s tem spletni algoritem in organizem omrežij pripomore h krepitvi osebnosti, ki je usmerjena zgolj k lastnemu zadovoljevanju potreb, pri tem pa gre tudi čez druge ljudi in njihove potrebe.

Rada bi zaključila svoje razmišljanje s pozivom staršem, naj se res izobrazijo, kaj preberejo ali pridejo k meni v Svetovalnico na kak pogovor, da jim razložim, zakaj je nujno potrebno že majhnemu otroku postaviti mejo. Iz zgoraj opisanih značilnosti patološkega narcisa si zagotovo ne želite takšnega odraslega otroka, kajne?

Preberite še: Petletniki: Tako čudoviti in hkrati tako naporni

Morda vas zanima tudi: Odhajate na taborjenje z otrokom? Tu je 8 priročnih nasvetov