Med krivdo in negotovostjo: izpoved ukrajinskih mam v begunstvu

Že več kot tri mesece se Oleksandra Osadcha, ki je ob zori 24. februarja skupaj z dvema otrokoma zapustila Ukrajino, vozi iz države v državo ter skuša najti prostor, kjer bi se počutila kot doma.

Ko je Rusija napadla Ukrajino se je namreč 26-letna menedžerka družabnih omrežji in marketinga nemudoma odločila oditi. V avto je vrgla nekaj najosnovnejših stvari in se odpeljala proti poljski meji.

A potem, ko je dva tedna bivala na Poljskem in mesec in pol na Portugalskem, se je mlada mamica končno sprijaznila z dejstvom, da se bo kjerkoli, kjer se bo ustalila, počutila kot tujka. Sedaj se, za voljo sedemletne hčerke in štiriletnega sina, trudi začeti na novo živeti.

"S psihološkega vidika se je najtežje nekje ustaliti, prenehati bezljati naokoli in iskati kraj, kjer bi se počutili kot doma, kjer bi začeli novo življenje. Izjemno težko je sprejeti dejstvo, da se ne boš prav kmalu vrnil domov ter hkrati, da si tam, kjer si, nihče," je Oleksandra povedala za tiskovno agencijo AFP.

Agencija Združenih narodov za begunce  UNHCR navaja, da število ukrajinskih beguncev, razseljenih po vsej Evropi, trenutno znaša približno pet milijonov in da je to nedvomno ena največjih begunskih kriz v svetu.

Same za vse

Med begunci so večinoma ženske in mlajši otroci, saj moški, stari od 18 do 60 let, zaradi vojaškega vpoklica ne smejo zapustiti države.

"Vse te ženske so se znašle v izjemno stresni situaciji," je povedala psihologinja Anna Prosvetova.

"Iztrganost iz običajnega socialnega kroga, pomanjkanje podpore, ki so jo bile vajene v domačem okolju plus občutki osamljenosti, izolacije in dejstvo, da pogosto nimajo nikogar, na katerega bi se lahko zanašale, je z mentalnega vidika izjemno težko breme," je pojasnila in opozorila na še en vidik: vse je prepuščeno njim.

"Čisto vsa odgovornost je na naših ramenih. Same moramo najti bivališče, služiti denar, organizirati življenje, organizirati življenje otrok, same upravljati s časom," je povedala Anna Kaliukh, 34-letna učiteljica francoščine, ki je na Poljsko pribežala z dvema otrokoma.Uspela je prepričati tudi starša, da sta zapustila rodni Severodonetsk, eno od najbolj obleganih ukrajinskih mest

"Mama se je sprva upirala in ni hotela zapustiti hiše, saj jo je bilo, razumljivo, strah misli na novo življenje v tuji deželi, katere jezika ne pozna. Največji izziv je najti delo," je pojasnila Anna in dodala, da je to mami na koncu uspelo v Krakowu, saj je frizerka z bogatimi izkušnjami.

Osadchajeva pripoveduje, da sta otroka vedno ob njej, kar ji še otežuje iskanje dela:

"Na srečo imam nekaj prihrankov in nekaj dela lahko opravljam tudi od doma, a na splošno je zelo težko." 

Krivda in negotovost

Psihologinja Daria Bondar izpostavlja še eno težavo ukrajinskih žensk v begunstvu. Ta izvira iz protislovja med mirnim življenjem, ki ga vidijo okoli sebe in iz grozot vojne, ki se dogajajo v njihovi državi ter o katerih vesti dobivajo iz medijev:

"Nekako skušajo zatreti svoja čustva, ki so mešanica izkušenj ter primerjave njihovega življenja z življenjem ljudi, ki so ostali. Zagotovo se v določeni meri počutijo krive, ker vse lahko spremljajo od daleč, iz varnega okolja."

"Ukrajina je naš dom, naša rodna dežela in nikoli nismo razmišljali o tem, da jo bomo morali zapustiti," je povedala Kaliukhova in dodala, da jo spremljanje novic vsak dan znova navdaja s ponosom do ukrajinske vojske in s sovraštvom do Rusije.

Osadchajeva pa je pojasnila, da se počuti ujeta med dvema občutkoma: med treba je začeti na novo tu in takoj sedaj hočem domov. A kot je še dodala, se trudi utišati svoje občutke in se posvečati predvsem objektivnemu tveganju:

"Doma sem povsem izgubila občutek varnosti. Zagotovo vem, da bi bilo trenutno v Ukrajini nemogoče otroke pošiljati v šolo, saj se napadi kar vrstijo in nočem, da bi ju to zaznamovalo. Nočem, da bi se navadila na zvoke siren in eksploziji.

Zato, ko govorimo o vračanju domov, lahko z 90. odstotno gotovostjo trdim, da se to ne bo zgodilo nikoli, saj doma z mojima otrokoma ne bi mogla mirno spati."

Preberite še: Rusinja v Sloveniji: Krivijo nas za vojno, toda tudi nas je močno strah

Morda vas zanima tudi: Černobil: Izkušnja Slovencev, ki sta obiskala zaprto ‘mrtvo cono’ #intervju