Zgodba Slovenca, ki je pomagal Ukrajinki na naši avtocesti, ganila vso Slovenijo
Še so dobri ljudje na svetu. Četudi človek v to, ob vojnih grozotah, ki jih spremljamo te dni, kar malo podvomi. A ravno ti trenutki so čas za dobroto, človekoljublje in pomoč. In zato, da pomagamo, ni treba veliko. Včasih je zlata vredna že samo prijazna beseda.
10.3.2022 ob 7:31 | Foto: Reuters | Avtor: Š. R.
To dobro ve tudi Anže, ki je s svojo potezo in zapisom na facebooku ganil širno Slovenijo. V vsakdanu teh in onih težav ga je v realnost prebudila mati štirih otrok na avtocestnem postajališču.
Opazil je ukrajinsko registrsko tablico in spregovoril. Marija mu je povedala svojo zgodbo. V Harkovu je z otroki spala v prostorih podzemne železnice, dokler se ni odločila za beg. Po petih dneh so prišli do Slovenije, blizu so že cilju v Italiji, kjer živijo njeni daljni sorodniki. Ponudil ji pomoč, se z njo pogovoril, zahvalila se mu je iz vsega srca.
»Štajerska avtocesta, vsa počivališča ob njej, so polna ukrajinskih žensk in otrok te dni. Če jih vidiš, jih lepo poglej, spregovori kakšno besedo, daj jim vedet, da so ljudje, da nam je mar! Verjemite mi, to potrebujejo najbolj!« je zaključil svoj zapis, ki ga objavljamo v celoti:
Lep in sončen dan gre h koncu, peljem se od zobarja. Zadnji sončni žarki padajo dol.
Razmišljam, kako je možno, da en mali zobek pride jurja €, saj gre samo za en vijak in malo porcelana? Kako dolgo sem "šparal" za ta zob, kako si plača implatant nekdo ki je v penziji, kako drago in nedosegljivo za veliko ljudi, gre se pa za osnovo, noben luksuz..
Od doma sem že 13h, spal sem samo 4h, lačen sem, nič kaj nisem pil, boli me glava, utrujen sem, danes sem naredil že skoraj 400km, porabil pol kesla nafte, en kup zadev bi moral naredit še za fax, v glavnem 100 stvari, ki me motijo in gredo na živce.
Ustavim se na Tepanju na pumpi, rabim čike. Ko stopim ven, vidim, kako ena ženska tanka starega passata. Avto je bil tako umazan, da nisem niti videl kakšne barve je. Pogledam na registrsko: UA. Njo pogledam še enkrat. Utrujena, žalostna, prizadeta, bleda, izgubljena. Pol minute, ko hodim proti avtu, se sprašujem v glavi, faaak, a ji naj kaj rečem, naj grem mimo, ali kaj naj. Seveda nisem mogel mimo. Jo ogovorim v angleščini. Vprašam, ali je iz Ukrajine, in mi potrdi. Vprašam, kam gre, če sploh ima kam. Pravi, da v Italijo, tam živi dedekova sestra, gre na varno k njej, čeprav je niti ne pozna. Jo vprašam, ali ima čas za kavo, in mi potrdi. Med tem časom grem nazaj na Petrol, vzamem dve kavi, še neke sladkarije, ji plačam gorivo, kupim vinjeto, se dobiva zunaj na parkirišču.
Ime ji je Marija, stara 38 let, čistilka v knjižnici. Je iz Harkova. Najprej mi je povedala, da je njena mama Rusinja, oče Ukrajinec. S seboj ima štiri otroke, tri svoje, enega bratovega. Pet dni so preživeli na podzemni v Harkovu, kjer so se skrivali. Marija je bila odločena, da ne zapusti svoje države, da se bo branila, dokler bo le možno. Ko se nekega dne, njena "cimra z otroci na podzemni" ne vrne več nazaj na postajo, ko vsake par ur izve, da se ubili nekoga, ki ga pozna, se Marija odloči, da zbeži iz mesta zaradi otrok, sama noče.
Trajalo je skoraj 5 dni, da ji je uspelo. Pa ji je, uspelo ji je, priti do Slovenije s štirimi majhnimi pamži, ki so trenutno vsi spali v avtu. Klepetava, ves čas mi solze zalivajo obraz. Ponudim jim tudi eno sobo, če hoče, da se spočijejo, stuširajo, povečerjajo. Odkloni, pravi, da je odspala na Madžarskem 4 ure in da bo naredila še teh 500 km, da bo na cilju.
Midva sva še en čas klepetala v zelo zanimivi "slovanski angleščini" (+ google translate) tudi o čem drugem, kot o vojni. Ko sva se poslovila, sva se objemala pet minut, oba vesela, da sva se spoznala. Zahvaljevala se mi je tako, kot da sem ji dal 100.000 €. Najbolj je bila vesela tega, da je med najinim klepetom, za 20 minut pozabila, da beži pred vojno, beži od doma.
Ko sem se po tej čustveni eksploziji peljal domov, nisem bil več lačen, žejen, utrujen, nisem se več obremenjeval z implatantom za jurja, niti, kako bom zmogel faks. Vesel sem bil, da mi je zmanjkalo cigaretov, da sem moral na pumpo, vesel sem bil tudi, da sem imel teh 120 € viška zanje ter da sem imel čas in čast jo spoznat. Kamenček za srečo iz nekega hriba sreče v Ukrajini, ki mi ga je dala, pa je seveda našel svoje mesto v avtu.
Marija z otroci je danes zjutraj prišla na cilj. Srečno in zdravo. Napisala je še, da komaj čaka konec tega sranja in da se bo čimprej peljala čez Celje nazaj domov in se v miru ustavila na kavici pri meni. Upam da bo to čimprej!
Štajerska avtocesta, vsa počivališča ob njej, so polna ukrajinskih žensk in otrok te dni. Če jih vidiš, jih lepo poglej, spregovori kakšno besedo, daj jim vedeti, da so ljudje, da nam je mar! Verjemite mi, to rabijo najbolj!
Preberite še: VIDEO: Ganljiv posnetek ukrajinske deklice, ki poje v zaklonišču
Morda vas zanima tudi: Kdo je v resnici Olena Zelenska, prva dama Ukrajine
oddajte komentar