Kdo nam kuha vreme (Piše: Mateja Florjančič)

Zaenkrat smo imeli srečo. V bistvu imamo srečo nasploh. Z vremenom. Ne spomnim se, da bi naše kraje kdaj prizadelo kaj groznega, rušilnega in uničujočega, torej kaj takšnega, kar je prejšnji mesec doletelo nekatere dele naše deželice.

Edini vremenski ekstrem, ki smo ga bili deležni, je bil pozimi pred osmimi leti žled. Ne rečem, škoda na gozdovih je bila ogromna, električno omrežje uničeno, sledile so še poplave, ni pa povzročil večjih nevšečnosti v smislu rušenja domov, uničevanja posevkov in ogrožanja življenj. Nekaj dni smo pač bili brez elektrike.

Huje kot tistim, ki smo bili ujeti v ledeni oklep, so se zadeve zdele vsem, ki so dogajanje spremljali preko medijev. Posnetki so bili menda res grozljivi, prav tako poročanja, ki so šla nekako v smer, da je pri nas nastopila apokalipsa. Nam se ni niti sanjalo o tem, kako od zunaj opisujejo razmere, v katerih smo bili in v kakšnih katastrofalnih pogojih naj bi živeli, kajti mrk vsega nam je omogočil popoln digitalni in medijski detoks. Sama še danes pravim, da nam je bilo prav fino.

Vem, posledice tistega časa se ne morejo primerjati s posledicami, s katerimi so se primorani soočati prebivalci delov Slovenije, kjer so bila poletna neurja najbolj neusmiljena. Neurje je v bistvu veliko premila beseda za nekaj, kar ti v hipu premakne hišo za pol metra, odnese streho, ali te zasuje s kot jajci debelo točo. Ne predstavljam si občutkov ljudi, ki živijo na območjih, kjer se je narava najbolj razbesnela. Kakšno grozovito negotovost mora v njih sprožati nekaj, v običajnih časih tako banalnega, kot je vremenska napoved.

Še mene je bilo groza, ko sem poslušala o nevihtnih celicah, ki so se bližale našim mejam in nihče ni vedel, kaj prinašajo s seboj.  Po novem se zdrznem vsakič,  ko se zunaj zabliska, zagrmi ali ko zaveje močnejši veter. Dovolj je že, da nebo prekrijejo črni oblaki. Včasih imam občutek, da me je samo še strah in nostalgično gledam v čase, ko je bilo ponoči prijetno poslušati poletne nevihte, ki so dobrodušno ohladile razgreto ozračje.

Takšne in podobne teorije zarot so le pesek v oči samemu sebi. Lahko bi bile smešne, če se ne bi dotikale nečesa tako žalostnega.

Kaj se dogaja? Vprašanje, ki je še kako aktualno. 

Menda uresničevalci dobro zamišljenega plana manipulirajo z vremenom in ustvarjajo umetne nevihte ter tako pomagajo korporacijam in svetovnim elitam do večjih dobičkov. Razlaga, ki jo je bilo v takšnem ali podobnem smislu pogosto slišati in prebrati.

Lahko mi rečete, da sem naivna, neumna in ozkogledna, nekateri bodo trdili, da imam oprane možgane, da tiščim glavo v pesek ali da tako, kot naši meteorologi, slepo sledim svetovni agendi, ampak upam si trditi, da so takšne in podobne teorije zarot le pesek v oči samemu sebi. Lahko bi bile smešne, če se ne bi dotikale nečesa tako žalostnega.

Res je, ljudje vedno, ko gre nekaj narobe, iščemo krivca. In tega krivca najdemo. Ne v nas samih, tokrat v nekomu, ki naj bi nad običajne smrtnike pošiljal grozovite sunke vetra, ogromno točo in strašne nalive. Pač je lažje pokazati s prstom na nekoga tretjega, kot se zazreti sam vase in si priznati, da smo za to, kar se dogaja, krivi čisto vsi mi.

Ni ravno enostavno sprejeti kolektivne odgovornosti, kajne? Če bi jo, bi si morali naliti čistega vina in si reči, da je za nastalo stanje odgovoren vsak, ki nekritično kupuje vse, kar ima na voljo na trgovskih policah, pa če to potrebuje ali ne in vsak, ki otroku ugodi z nepotrebno igračko za to, da ima pet minut miru. Vsak, ki slepo sledi vsem tehnološkim novostim, ki kupi majico zato, ker je poceni ali ultra moderna in ne, ker jo res potrebuje, vsak, ki še tako majhno razdaljo premaguje z avtom in mu je čisto vseeno, v kateri smetnjak romajo kateri odpadki. Ali jih celo vrže kar v naravo.

Slehernik, ki se ne vpraša, od kod je na trgovske police prišel njegov priljubljeni avokado, od kje je palmovo olje v piškotkih in kakšen davek narava plačuje zaradi kave, katere ena skodelica na dan ni več dovolj. Vsak, ki z letalom leti zato, ker je dobil ugodno vozovnico, in za katerega počitnice niso počitnice, če jih ne preživlja v dopustniškem kraju, ki je trenutno in.

Če ne greš na morje vsaj na Hrvaško, si praktično čudak, če ti je dopust všeč preživljati doma, pa dobesedno premaknjen …

Še bi lahko naštevala dokaze o tem, da se zaradi potrošniškega in egocentričnega načina življenja vrtimo v začaranem krogu ogromne ponudbe, ki na eni strani kuje enormne dobičke, na drugi večini prebivalstva razvitega sveta omogoča udobno življenje, na tretji pa ustvarja nepregledno množico neprijetnih posledic, za katere … mi, po najnovejših vremenskih teorijah, pač nismo krivi.

Res je tudi, da na Zemlji vedno prihaja do sprememb in da je bila njena zgodovina priča že mnogim burnim preobratom, a ne morem verjeti, da je lahko kdo še vedno prepričan, da imamo običajni ljudje pri tem, kar se dogaja sedaj, čiste roke in prav takšno vest. Za tiste ogromne otoke plastike sredi oceanov niso krivi naravni procesi. Za gore odpadnih oblačil tudi ne. In ne za to,  da se amazonski in drugi tropski gozdovi krčijo z nepojmljivo hitrostjo.

Večkrat sem že zapisala, da smo kot družba zabredli. Da so vrednote, ki so danes v ospredju, povsem zgrešene. Kar med drugim dokazuje dejstvo, da se vedno najde nekje nekdo, ki še takšno krizo, tudi podnebno, izkoristi za svoj dobiček, ki neredko presega vse meje zdravega razuma. Ob tem mi gre prav na bruhanje.

In mi sebi pravimo razvita civilizacija. Kako samovšečno … Z razmišljanjem, dejanji in odnosom do drugih vedno znova dokazujemo ravno nasprotno.

Antropologinja Margaret Mead je že pred mnogimi leti ponudila globok vpogled v to, kaj je razvita civilizacija. Ta, je opozorila, ne izhaja le iz tehnoloških dosežkov ali materialnega napredka, temveč predvsem iz pripravljenosti posameznikov pomagati drug drugemu. Iz negovanja empatije, skrbi in solidarnosti se lahko oblikuje razvita družba.

Povedano drugače: pogled malce dlje od pri nas res hladnega julija, svojega urejenega vrtička, preveč založene shrambe, prevelikega avta v preveliki garaži ter televizijskega ekrana čez celo steno dnevne sobe je temelj razvite civilizacije …   In v tem opisu nisem prepoznala naše.

Sama bi njeni definiciji dodala še prevzemanje lastne odgovornosti za napake in trud za lepši svet po svojih najboljših močeh.

Tudi z vidika varovanja narave. Kajti zavračam prepričanje, da je za nas že prepozno. Ker prvič: ta vodi v pasivnost in pasivnost ne pomeni nič dobrega. In drugič: za nami pride še nekdo. Kako je lahko nekomu vseeno, v kakšnem svetu bodo odraščali njegovi vnuki in pravnuki?

Strinjam pa se z vsemi, ki že dolgo opozarjajo, da bi se morali, če bi res hoteli pomagati planetu truditi, kako porabiti manj in ne kako pridobivati več. Vendar so ti hitro utišani in potisnjeni na rob. Njihova filozofija ni všečna ne za elite in korporacije ter ne za množice, ki ne bi za nobeno ceno zapustile svoje cone ugodja. Kajti porabiti manj pomeni zaslužiti in imeti manj. To pa bi bil po splošnem prepričanju, korak nazaj in ne korak naprej. 

Večina se na žalost ni pripravljena ničemur odpovedati in početi kaj drugače. Ne, lažje je najti na kožo pisan odgovor na vprašanje, kdo kuha vreme.

Preberite še: Stranski učinki denarja (Piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Dr. Mihael Jožef Toman: Treba bi bilo omejiti število kopalcev v Blejskem in Bohinjskem jezeru