Kdo je zares parazit in zakaj se mi z oskarjem nagrajeni film ne zdi nič posebnega (Piše: Goga)

Sedim s prijateljico na kavi. Loviva tople sončne žarke na vrtu lokala ob Ljubljanici in se smejiva njenemu pripovedovanju o “prijatelju” s Facebooka. Govori mi, kako je vrtela zjutraj časovnico na tem omrežju in naletela na njegovo poročno sliko. Pomislila je, da ima znanec obletnico poroke, saj se je dve, tri leta nazaj poročil z njeno drugo znanko. Že mu je želela napisati, da mu čestita, ko je ugotovila, da gre za četrto nevesto!

Pogledala je lepo poročno fotografijo in voajersko proučila njegov profil ter, seveda, profil gospe s slike. Pozna namreč vse tri njegove predhodne neveste in je vedela, kaj se dogaja v glavi ljubitelja lepih ambientov, dobrih avtomobilov in bolj luksuznih prevoznih sredstev. Ljubitelj, ki pa žal sredstev za vse, kar ljubi, nima. V resnici je ne briga in ne bi opazila, a kaj kmalu je ugotovila, da ni edina, ki se je zmotila. Na srečo pa ni, tako kot mnogi drugi, čestitala za obletnico poroke s prejšnjo nevesto.

Zagotovo bi bila tole odlična zgodba za ob kavi, če si ne bi ravno večer prej ogledala filma Parazit.

Pa me je navdušil? Nikakor! Celo zelo nasprotno - film se mi je zdel precej povprečen. Najbrž poznate tisti občutek, ko si v gledališču ogledate predstavo, ki jo hvalijo vsi gledališki poznavalci ter tisti, ki v kulturi nekaj veljajo, igra je tudi delo briljantnega ustvarjalca, vi pa se že med gledanjem sprašujete, ali ste res samo vi tako neinteligentni, da predstave preprosto ne dojamete in da vas je umetniška svobodna moč izražanja zaobšla. Vsi okoli vas ploskajo, sami pa ste vidno razočarani. Mogoče popustite pritisku množice in ploskate z drugimi ali pa razočarano obsedite na mestu.

No, takšen je bil moj občutek ob Parazitu, ki se je parazitsko zagrizel med vse leta poprej zaobšle tujejezične filme. Koliko je bilo prej filmov, ki so bili bolj vsebinsko močni, da bi premagali marsikatero hollywoodsko produkcijo. Nenazadnje je del slovenske vsakdanjosti tudi balkanski črni humor - tragikomični vici o Muju in Hasu, ki nas veliko bolj bogato zabavajo iz dneva v dan in govorijo o realnosti vsakdana.

Vsi okoli vas ploskajo, sami pa ste vidno razočarani. Mogoče popustite pritisku množice in ploskate z drugimi ali pa razočarano obsedite na mestu.

Kot na primer tisti stari, ko Mujo odide v pogrebni zavod, da bi izbral žaro za očeta, pa najprej vpraša za pozlačeno, ki mu je predraga, posrebreno, ki mu je še vedno predraga in na koncu vpraša prodajalca: Kaj pa je s tisto stekleno v kotu? Tisto je kozarec za vlaganje, mu odvrne prodajalec. Mujo pa: “Ništa zato. Babo je uvijek voleo, da ima dobar pogled.” (Nič zato. Oče je imel vedno rad dober razgled, op.p.) Mujo srečen - ljudje regije srečni.

Zdi se, da pred letošnjimi oskarji za komisijo in ameriško občinstvo ni bilo nikoli pravega trenutka, da bi zmagal tujejezični film. Zdi se, da že to, da je film korejski, da se v filmu smeši Kim Džong Un, da je življenje Južnokorejcev prikazano tako dualistično - o revnih “ščurkih” iz polkleti in bogatih “pavih” iz ultramodernih in arhitekturno minimalistično dovršenih hiš, ustreza ameriški javnosti in da je komisija dovolj inteligentna, da to zazna.

Takoj zatem sem iskala kritike filma po spletu in najbolj všeč mi je bila tista, ki jo je objavil The Guardian z naslovom: Zaupajte svojemu instinktu. Kaj se bogati lahko naučijo iz filma Parazit? 

Očitno se me je film na nekem nivoju le dotaknil. Saj sem začela razmišljati, kdo je zame družbeni parazit? Je to znanec moje prijateljice? Je to dejansko nekdo, ki se poskuša izviti objemu revščine, brezposelnosti, bede, rutiniranega vsakdana, večnega obupa, pozabljenosti?

Pred leti mi je tuj novinar povedal, da obstaja teorija, da je družba lahko zares demokratična le, če ima vsaj sedem milijonov prebivalcev. Zakaj? Zato, ker se pri tem številu lahko izognemo osnovnemu družbenemu nepotizmu. Gre za količino ljudi, kjer je možnost napredovanja brez poznanstev večja. Po tej teoriji so vse države z manj prebivalci, če posplošimo, obsojene na parazitarjenje. Vedno se nekdo okorišča na račun drugega. To se zagotovo počne precej zavestno in prostovoljno.

Bolj, ko razmišljam o parazitih, jih mogoče doživljam drugače, kot so tisti iz filma ali znanec moje prijateljice. Parazit je zame nekdo, ki je pripravljen storiti vse, da bi se dokopal korita. Seveda je tudi nekdo, ki nima, pripravljen storiti veliko. A primeri iz zgodovine nas učijo o človeški integriteti in da ta v mnogih primerih nima nič opraviti s koristoljubjem, ne glede na socialni status.

Družbeni parazit vedno grabi več in več in si prijatelje izbira glede na njihove pozicije v družbi, sočloveka ne gleda drugače kot kup možnosti, ki se mu odpirajo s tem poznanstvom. Pripravljen je zanikati sebe, družino, prijatelje, da bi se povzpel v družbi. “Proda” se za položaj. Summa summarum mi je ekvivalenca parazita to, kaj je nekdo pripravljen narediti, da prileze nekam, kjer se lahko dobro nastavi soncu.

Vsem nam je kdaj težko. Vsem bi ustrezalo in bilo lažje ubrati hitro, učinkovito in dobro uhojeno pot družbenega konformizma. Veliko težje je ostati sam na svojem bregu in vztrajati pri tistih, večkrat se zdi, preživetih paradigmah, kot so: delaj dobro drugemu, uči se, bodi pošten, … Na koncu, ko odmislimo vse drugo: “Najboljši del človekovega življenja so njegova mala, brez imena in pozabljena dela dobrote in ljubezni,” je dejal pesnik William Wordsworth.

Ravno parazitarjenje nas pelje v napačno smer - odvrača našo pozornost od usode, ki kaže s kazalcem samo na eno pot - skupno delovanje v skupno dobro za obstoj življenja na tem planetu. Zdi se namreč, da ima parazitarjenje skupni imenovalec eden za enega in eden zase - to pa ni zmagovalna formula, čeprav se posamezniku v nekem trenutku zdi, da je.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Mali junaki: Knjige, ki prinašajo milijone

Morda vas zanima tudi: Učiteljica, jaz bom itak youtuber