Kako sprejeti novo realnost (pojasnjuje avtor Celestinske prerokbe)

Medtem ko razpadajo sistemi in stari načini delovanja, tudi posamezniki kot del kolektivne zavesti doživljamo transformacijo. Stežka sprejemamo pravila in omejitve, in čeprav delamo na sebi, nas občasno vseeno pretresejo zunanji dogodki, ki stopnjujejo strah in negotovost. Če se jim prepustimo, nas ohromijo, da svoje življenje potisnemo na stran in nemočno čakamo konec epidemije. Lekcija, ki se je pri tem učimo, pa je spuščanje, prepuščanje toku, zaupanje vesolju in procesu, v katerem smo.

»Včasih moramo razpasti, da se lahko spet sestavimo. Ker je to grozljivo, pa nam strah zlahka zatemni pogled. Takoj začnemo iskati razloge za to, da je usoda človeštva zunaj nadzora in drvi v propad, mi pa smo nemočni ob tem. Toda če pogledamo širše, vidimo, da smo se v resnici znašli na skrajnem robu materialističnega življenja in razmišljanja, kar nas sili k iskanju nove paradigme,« pravi James Redfield, avtor Celestinske prerokbe, o času prehoda, v katerem smo trenutno.

»Večina Zahodnjakov potrebuje v življenju zemljevid, niz navodil in jamstvo, da bodo dobili vrnjen denar, če ne bodo zadovoljni,« se pošali o naši potrebi po varnosti in gotovosti. »Na Zahodu namreč svet večinoma zaznavamo kot zunanje okoliščine, ki se nam dogajajo tjavendan. Počutimo se ločene in nemočne. Želimo si ohraniti občutek nadzora, zato se distanciramo od globalnih problemov, kot so kriminal, vojna ali onesnaževanje, ali zanikamo, da obstajajo. Postavimo se na eno ali drugo stran, da bi začutili energijo, ki priteka od enako mislečih ljudi, in lažje preživeli v razmerah, ki se nam zdijo kaotične. Politično smo tako liberalni ali konservativni, saj verjamemo, da je resnica na eni strani. Ker hočemo obvladati strah, poiščemo sovražnika in zvrnemo krivdo nanj. Toda stereotipiziranje vodi v razčlovečenje, ko nekoga razčlovečimo, pa ga težko vidimo kot dušo, morda trpečo, ki potrebuje pomoč in ljubezen,« pojasni.

Najhujša napaka je, da se vdamo strahu in cinizmu, ki preplavljata družbo.

»Logično je, da smo pretreseni ob resnici in informacijah, ki zdaj vrejo na dan,« pove in doda, da nas spravlja v stisko razgrajevanje resničnosti, o kateri smo bili doslej prepričani, da je trdna kot skala. Prišel je namreč čas, ko gradimo mostove med starim načinom razmišljanja in novo paradigmo.

Med optimizmom in pesimizmom

»Navadite se iskati globlji pomen za dogajanje v svetu,« pravi Redfield. »Da bi prepoznali smisel svojih vsakdanjih izzivov, morate namreč povezati svoje življenje s kolektivnim dogajanjem, saj se med vzroki za določeno situacijo skrivajo duhovne lekcije za razvoj in rast človeštva,« poudarja.

»Svet se spreminja z vrtoglavo hitrostjo, na razpadanje sistemov pa se odzivamo navdušeno in radostno, a tudi prestrašeno in obupano. Šokirani smo ob novicah ali osebno doživljamo težave v okolju in družbi. Mukoma se prilagajamo novim pravilom in se bojimo, da jih ne bomo mogli dohajati ali nam bo prihodnost zaradi epidemije ušla izpod nadzora,« pravi.

Toda na vse lahko gledamo optimistično ali pesimistično. »Pesimistični pogled zajema prepričanje, da svet drvi navzdol in smo se znašli v hudi gospodarski, zdravstveni, politični in ekonomski nevarnosti, brez upanja, da nam bo uspelo zajeziti drsenje navzdol. Optimistični pogled pa potrjuje, da je svet v pomembnem prehodu, v katerem ima človeštvo velike možnosti, da se bo z razsodnostjo in intuicijo domislilo novih rešitev za navidezno nerešljive težave,« pojasnjuje.

Osebno omahujemo med obema pogledoma. En dan se počutimo zgubljene, negotove, prestrašene in nemočne, da bi vplivali na okoliščine, ki se nam zdijo zunaj našega nadzora. Naslednji dan pa nas prevzame upanje, začutimo navdih, neustrašni smo, plemeniti, sočutni in sledimo duhovni poti. »Ti dve naravnanosti in z njima povezana energijska stanja verjetno vznikajo iz kolektivnega uma, ki v prehodu v nov svet prav tako niha med obema poloma,« pravi Redfield. Toda polarizacija pomeni, da sta človeštvo in posameznik na točki izbire. Ko imamo izbiro, pa imamo moč.

Spuščanje in prepuščanje

Koncept spuščanja in nenavezanosti, ki nam lahko pomaga preživeti v tem negotovem prehodnem času, izhaja iz zen budizma. Osho pravi, da ne gre za to, da bi se želeli izogniti situaciji ali pobegniti iz nje. »Ko spustimo, se odvežemo le od rezultata, ne oddaljimo pa se od svojih čustev in ostanemo v toku,« izpostavlja. »Spuščanje pomeni, da nimamo ciljev, hrepenenj, želja, prihodnosti in preteklosti – smo v tukaj in zdaj v vsej svoji celovitosti, tišini in miru brez upiranja. Nobene skrivnosti in tehnike ne potrebujemo za to – samo razumevanje,« pravi in nadaljuje: »Kaj vam preprečuje, da bi živeli v trenutku? Preteklost, ki se vam zdi dragocena? Ne morete spustiti prihodnosti, saj menite, da je to vse, kar imate – vsi načrti in pomembni dogodki se bodo zgodili tedaj?! Toda le če spustite preteklost in prihodnost, lahko živite v sedanjosti. In v trenutku, ko samo ste, ste deležni neznanskih blagoslovov – tišine, navdušenja in lahkotnosti. Odsotnost vseh vaših prizadevanj pa ustvari novo dimenzijo v vas – hvaležnost in spokojnost.«

Doda, da je spuščanje močno povezano s hvaležnostjo, saj ničesar ne želiš ali zahtevaš, ampak ceniš, kar imaš: »Ne morete si želeti nič drugega kot to, kar se zgodi v trenutku, če ste odprti in si dovolite ostati v sedanjosti, brez preteklosti in prihodnosti,« pravi.

Preberite še: Sadhguru, indijski jogi: Naučiti se moramo živeti z manj

Morda vas zanima tudi: Vsaka prilagoditev je lahko priložnost, da postanemo boljši #intervju