Jelena Aščić: Želeli so me postriči na paža in pobarvati na svetlo

V zadnjih mesecih pred kamero navdušuje z vitkim stasom. V pogovoru pa je razkrila pripetljaje iz preteklosti, razkrila, kako se sooča z nestrpnostjo, primitivizmom in šovinizmom ter mnogo drugega.

Voditeljica oddaje Tednik v programu RTV Slovenija Jelena Aščić je pred kratkim praznovala četrti jubilej, od kar je stopila v čevlje svojega predhodnika Janka Šoparja. Pred tem je bila novinarka, ki je pogosto drezala v težke socialne teme in opozarjala na nepravilnosti, zaradi česar je bila tudi pogosto deležna kritik. V karieri pred kamero je pripravljala oddajo Utrip, lahko pa se pohvali tudi z vodenjem Poročil in Dnevnika.

Ena večjih prelomnic v njenem medijskem življenju, ki je v javnosti še kako odmevala, je bila zagotovo groba odstranitev iz Dnevnika. Ta se je zgodila po zelo težkem obdobju na erteveju, ko je, če uporabimo njene besede, zaradi kritične oddaje Utrip doživljala pogrom. Da je »padla« iz urnika za vodenje oddaje v najelitnejšem terminu, je čisto slučajno izvedela na hodnikih. Ne glede na dogajanje v ozadju, se je prek facebooka dostojno poslovila od gledalk in gledalcev. Mnogi gledalke in gledalci dogajanja kar niso mogli doumeti, niti ga niso želeli sprejeti. Komentarjev v podporo temnolasi voditeljici takrat ni manjkalo, številni so zato vodilne RTV Slovenija pozivali k njeni vrnitivi v Dnevnik. A hiša RTV jih ni uslišala. Se je pa zgodilo nekaj drugega: praktično čez noč so je namestili za voditeljico Tednika, oddaje, ki nam brez olepšavanj pokaže, kako mnogi Slovenci, Slovenke in družine živijo v deželi pod Alpami, ki pač ni druga Švica.

Bili ste novinarka, voditeljica Dnevnika, zdaj pa že leta vodite oddajo, ki se dotakne mnogih gledalcev. Se še spomnite, kaj ste želeli doseči ob prevzemu vloge voditeljice Tednika? Vam je to uspelo?

Na začetku je bilo kar težko, saj so bila pričakovanja do mene velika, na drugi strani pa nekateri niso želeli prav nobenih sprememb, češ že 20 let delamo tako in ti ne boš nič spreminjala. A mislim, da nam je skupaj z zdajšnjo odlično ekipo Tednika, v kateri so Aleksandra Dežman, Erna Petrač Barborič, Anka Pirš, Anja Šter, Aleksandra Trupej in Boštjan Veselič Golob, uspelo vsebinsko precej izboljšati oddajo in vključiti zelo raznovrstne teme, od raziskovalnih zgodb do fenomenov današnje družbe, tako da smo se znebili etikete »oddaja, ki samo jamra«. Da delamo dobro, potrjujejo tako odlična gledanost kot številne pohvale gledalk in gledalcev. Seveda je vedno prostor za izboljšave, a ni vse odvisno samo od nas.  Za pripravo tako dolgih in zahtevnih prispevkov imamo na voljo zelo malo časa, tudi produkcijske kapacitete, to pomeni snemalne in montaže ure, so zelo skrčene. Na »štancanje« sicer ne želimo pristati, saj si gledalci, ki nas plačujejo, zaslužijo najboljše, a o tem odločajo drugi.

Ni bilo diete in nič skrajnega, ampak enostavno geslo: aktivno in pozitivno.

Scenografija, ki je danes odeta v precej temne barve, precej odstopa od podobe denimo informativnega programa. Je tudi tukaj na vidiku kakšna prenova?

Na scenografijo žal kot uredništvo nimamo vpliva. Si pa zelo želimo sodobno, televizično, svetlo in funkcionalno scenografijo, ki bo odsevala tudi vsebino oddaje in šla v korak s časom. Resnično upamo, predvsem zaradi gledalcev, da bo oddaja tudi scenografsko posodobljena.

Ljudje spremembe pogosto težko sprejemamo. Kakšni so bili takrat odzivi gledalcev in kakšni so danes?

V glavnem sem že od začetka dobivala pozitivne odzive gledalcev, so bile pa tudi napovedi, da bom težko nadomestila prejšnjega voditelja Janka Šoparja. Sama sem to vzela kot izziv, čeprav glede na vse, kar sem do takrat delala na televiziji: številne oddaje v živo, Poročila, Dnevnik, različne pogovorne oddaje, nešteto prispevkov, javljanj v živo, dva dokumentarna filma, se vodenja Tednika nisem bala. Veliko večji izziv je urednikovanje, predvsem zaradi raznovrstnih pritiskov. Sploh v zadnjem času je delo postalo izjemno težko, saj smo ves čas izpostavljeni napadom, žalitvam, grožnjam. Že tako delamo v vse slabših delovnih pogojih in ko k temu dodamo še to psihozo, se lahko samo še pošalimo, da dejansko vemo, kaj pomeni tisti znani izrek: Kdor tukaj ne znori, ta ni normalen.

V naši naravi je, da smo najprej vizualna bitja. Vas kdaj pričaka kakšno (e-)pismo ali komentar zaradi videza?

O, ja, komentarjev glede videza je pa kar veliko (smeh). Ne boste verjeli, kaj vse gledalce in predvsem gledalke moti. Kolegica je dobila kritiko, da si je preveč populila obrvi, druga, da nosi previsoke pete, tretja, da ima prekratko krilo. Dobivamo kritike glede pričeske, ličil, obleke, kilogramov. Nekateri komentarji so res žaljivi in primitivni.

Kolegica je dobila kritiko, da si je preveč populila obrvi, druga, da nosi previsoke pete, tretja, da ima prekratko krilo.

Kako pa se soočate z zlobnimi komentarji?

Na te zlobne komentarje se moraš navaditi in jih ne jemati resno, sicer ne preživiš. Enostavno si moraš utrditi kožo in samozavest, česar pa, paradoksalno ali pa pravzaprav čisto logično, prav medijskim delavcem pogosto primanjkuje.

Mislite, da komentarje na račun videza dobivajo tudi moški, izpostavljeni pred kamero?

Moški voditelji dobivajo veliko manj kritik in nasploh komentarjev glede videza in tudi veliko manj žaljivk, sploh seksističnih opazk. Ženske smo od nekdaj bolj izpostavljene, največje kritičarke žensk pa so žal prav ženske. Sicer pa v naši družbi nestrpnost, primitivizem in šovinizem postajajo vrednote.

Imate kdaj občutek, da ljudje preveč pozornosti namenjajo videzu in zaradi tega zamudijo dobro vsebino? Pa ne samo, ko gledajo televizijo, ampak tudi v življenju.

V naši družbi nestrpnost, primitivizem in šovinizem postajajo vrednote.

Mogoče. Včasih, ko dobim sporočilo, češ kako sem dobro izgledala v oddaji, odgovorim: Kaj pa vsebina? Ampak kaj hočemo, saj smo vsi ljudje, kot ste že dejali, vizualna bitja. Sicer pa je televizija medij, ki se najprej gleda, šele potem posluša. Tako da takih komentarjev ne jemljem kot nekaj slabega.

Na komercialnih televizijah bi rekel, če ocenjujem čez palec, da je pred kamero bolj pogosto opaziti vitka svetlolasa dekleta. Kako pomemben je videz za nastop pred kamero? Ste morebiti kdaj slišali, da so kakšno žensko zavrnili zaradi videza?

Konkretnih primerov ne poznam. Lahko pa povem svojo izkušnjo, da so me ob mojih televizijski začetkih na vsak način hoteli prepričati, da moji lasje ne pašejo na televizijo in me postriči na paža in pobarvati na svetlo. Ker je bilo to pač nekomu všeč in so bile zato v tistem času vse voditeljice videti tako. Pa se nisem pustila (smeh).

Pa obstajajo pravila, kakšne voditeljice in voditelji smete pred kamero?

Napisanih pravil sicer ni, nepisana pa so morda preveč subjektivna in konservativna. Če pogledamo kakšno zahodno televizijo, lahko vidimo zelo barvito paleto voditeljev, tudi voditeljico brez roke. To mi je zelo všeč in bi si želela, da bi tudi pri nas storili korak naprej in med voditelje vključili tudi drugačne oziroma posebne ljudi. Zakaj pa ne bi mogel nekdo na invalidskem vozičku voditi oddaje? Tudi glede oblačil smo se kar dolgo časa držali konservativnih suknjičev in je bilo bogokletno v informativni oddaji nastopiti v čem drugem, medtem ko so voditeljice denimo na BBC-ju že dolgo nosile bluze brez rokavov.

Pred kamero ste vedno elegantno urejeni in namazani. Si obleko izberete sami, jo prinesete od doma?  Kaj se pravzaprav dogaja v maski?

Izbira obleke in modnih dodatkov je za večino oddaj Informativnega programa v domeni stilistke Beti Zubčič. Ličenje in pričesko pa uredi maskerka. Včasih so maskerke voditeljem prale tudi lase, ampak tega seveda že nekaj let ni več. Maska za ženske je odvisna od tega, ali greš na teren ali v studio,  traja približno 30 do 45 minut, včasih tudi več, pri meni maskerka kar veliko časa porabi za pričesko,  saj imam zelo goste lase. Včasih se pohecamo, da ne potrebuje fitnesa, saj me mora toliko časa fenirati. Denimo na CNN-u v Atlanti, kjer sem bila na izobraževanju, pričesko ureja frizerka, ličenje maskerka. Pri nas pa morajo maskerke obvladati vse. In hvala jim, ker tako dobro skrbijo za nas. So namreč tudi naše psihoterapevtke (smeh).

Naši bralci so opazili, da ste v zadnjem času precej bolj fit. Kakšna je vaša skrivnost? Prehrana, gibanje ali kaj drugega?

Nekaj časa sem imela hude zdravstvene težave, tudi ogromno stresa se mi je nabralo zaradi zasebnih in službenih težav, kar se je poznalo ne le na mojem počutju, ampak tudi na videzu. Pred dobrim letom pa sem spremenila prehrano, ne sicer drastično, izogibam se beli moki, sladkorju, vključila sem več rib, zelenjave in podobno, in se začela več gibati. To pomeni hoja v hribe, aerobika, joga, vsak dan hodim peš domov iz službe, to je okoli 40 minut hoje. Skratka nobene diete in nič skrajnega, ampak enostavno geslo: Aktivno in pozitivno.

Za konec pa še tole: kako težko vam je zadržati solze, ko poročate o pogosto res tragičnih zgodbah ljudi?

To je zame najtežji del tega poklica, ker teh ljudi in njihovih pretresljivih zgodb ne moreš enostavno pozabiti, ko se odštempljaš. S tem, kako to v sebi predelati, sem imela kar precej težav, ker sem kar nekaj let delala res težke zgodbe, od spolnih zlorab otrok do izkoriščanih delavcev. Najhuje mi je bilo, ko sem videla, kako so nekateri ljudje pokvarjeni in kako jih sistem ščiti, njihove žrtve pa še dodatno uniči. In potem se vprašaš, a je vredno. Ampak odgovor je vedno znova: Ja, je vredno!

Preberite še: Poroka parčka z RTV: Boštjan k svojemu priimku dodal še Katarininega in storil izjemno emancipirano dejanje     

Priporočamo tudi: Jelena Aščić: Če grozijo meni, kako šele ravnajo s svojimi delavci

Morda vas zanima tudi:  Mlada slaščičarka Nika šla korak dlje: takšnih pralin še niste videli in pa Ženska, kje si (Piše Katarina M. Bajt) 

--> Na deloindom.si pa poteka eden najbolj ljubkih nagradnih natečajev - Nagradni natečaj: Najprisrčnejši hišni ljubljenčki