Tanja Španić: Po premaganem raku je nosečnost moja druga velika zmaga

Letošnji rožnati oktober, ki je že tradicionalno mesec osveščanja o nevarnosti raka na dojkah, bo za Tanjo Španić, predsednico združenja Europa Donna Slovenia, nekaj posebnega. Odšteva nameč zadnje tedne in dneve, preden se bo rodilo novo življenje, s partnerjem se že neizmerno veselita prvega otroka.

Ta veseli dogodek se je pred debelim desetletjem, ko je Tanja pri 26 letih izvedela, da je zbolela za rakom, zdel kot najbolj oddaljene sanje v nočni mori, ki jo je preživjala. Tedaj je ostala brez obeh dojk, a se uspešno pozdravila, četudi se brazgotine in tudi duševne rane nikdar ne bodo povsem zacelile. Toda danes je njen nosečniški sijaj lahko v navdih in upanje vsem mladim ženskam, ki se soočajo s težko diagnozo še preden so postale matere.

V Europi Donni, slovenskem združenju za boj proti raku dojk, v rožnatem oktobru že tradicionalno pripravljajo številne aktivnosti, s katerimi želijo opozoriti na pomen preventive, zgodnjega odkrivanja in učinkovitega zdravljenja bolezni. 

Čestitke, lepo vas je videti v veselem pričakovanju. Za žensko, ki je prebolela raka na dojki, nosečnost pač ni nekaj samoumevnega, kajne?

Najprej se je moralo zaključiti celotno zdravljenje, zaradi bolezni in lastnosti mojega tumorja sem imela deset let hormonske terapije. Ta se je zaključila lani februarja, po nasvetu zdravnikov, sem morala počakati tri do štiri mesece, da se vsa zdravila izločijo iz telesa, potem pa telo potrebuje še nekaj časa, da se vzpostavi menstrualni ciklus. Po vsem tem ni bilo nobenih zadržkov, tako s strani onkologov kot tudi ginekologov. Odločila sva se, da vsaj na začetku poskusiva zanositi po naravni poti, saj je bil tumor hormonsko odvisen, nismo želeli spet vnašali hormonov v telo z umetno oploditvijo. In tako sva imela srečo, da nama je, kljub najinim letom, kar hitro uspelo. To je po premagani bolezni moja druga velika zmaga. Zaenkrat vse normalno poteka, redne preglede imam tudi pri onkologih, vse je super.

Od česa vse je odvisno, ali se ženska, ki je prebolela raka na dojki, še lahko odloči za materinstvo? Kakšno vlogo odigra dejstvo, da je ženska brez obeh dojk, recimo?

Letos bodo rožnati mesec obeležili s sloganom Dotik pove največ,  ki opozarja na pomen rednega mesečnega samopregledovanja in zgodnjega odkrivanja raka dojk. 

Ne, bolj je odvisno od tega, za kakšno vrsto tumorja je šlo in kakšno vrsto zdravljenja je ženska prejemala. V tem času še poteka tudi svetovna študija, ki tudi preučuje, kako je to varno. Že od prej vemo, da je za ženske, ki imajo t. i. trojnonegativni tumor nosečnost varna, dve leti po kemoterapiji že lahko zanosi, pri hormonskih zdravljenjih pa se je doslej to svetovalo nekoliko z rezervo. Ravno to preučuje študija Positive: da bi lahko mlade ženske tudi prekinile hormonsko zdravljenje, ki traja od 5 do 10 let, da lahko vmes zanosijo, rodijo, nekatere lahko tudi dojijo, če jim ostane ena dojka. Če pa jim odstranijo obe, tako kot meni, pa si pač od začetka vezan na mlečne nadomestke. Ampak mislim, da danes to res ni več težava, na trgu je ogromno rešitev. Morda res ni te povezave, ki jo mater lahko vzpostavi z otrokom preko dojenja, je pa lahko potem vse drugo.

Je veliko tistih, ki se po bolezni še odločijo za otroka? Ste se z njimi veliko pogavarjali?

Pravi »baby-boom«, kar šest dojenčkov imamo v naši sekciji, tudi dvojčka.

Ja, tudi v okviru sekcije mladih bolnic smo kar povezane, tako vemo za vsakega dojenčka. Letos imamo pravzaprav pravi »baby-boom«, kar šest dojenčkov v naši sekciji, tudi dvojčke. Očitno je ta študija spodbuda in tudi zdravniki vedo, da je nosečnost varna po določenem času in da mladim ženskam še ostane možnost.

Takole v pričakovanju novega življenja, ste tudi velik navdih in upanje za vse, ki se borijo s to boleznijo.

Seveda, o tem se veliko sprašuješ, sploh, če do bolezni nisi imel otrok. Res je to neko novo upanje, ko veš, da je še možnost in da z diagnozo tvoje življenje ni zapečateno.

Čestitamo pa vam lahko še za eno stvar: postali ste namreč predsednica evropske zveze Europa Donna. V kakšno čast vam je naziv in koliko dodatnih obveznosti vam prinaša?

Pravzaprav me je letos to malo prehitelo, saj je bilo predvideno, da bom zamenjala podpredsednico in bi predsednica postala čez dve leti. Žal je bolezen prekrižala poti prejšnji predsednici, tako da sem na hitro prevzela to funkcijo. Je velika čast. Lahko povem, da je trenutna evropska komisarka za zdravje Stella Kiriakides nekdanja predsednica Europe Donne, tako da imamo zdaj svojo predstavnico na najvišjem položaju v Evropi. Europa Donna kot evropska zveza pa je ena najstarejših organizacij bolnikov. Je kar velika odgovornost, dela je tudi kar nekaj več, a k sreči ga lahko veliko opravim na daljavo, to smo se v teh časih pandemije že dobro navadili. Zdaj si bom sicer nekaj mesecev vzela prosto tudi od teh obveznosti, bom pa z evropskimi zadevami verjetno začela prej kot z lokalnimi.

Letošnje leto je zares pestro, kako pa je pandemija koronavirusa vplivala na bolnice z rakom? Europa Donna je verjetno odigrala zelo pomembno vlogo v teh časih.

Zgodnje odkrivanje rakavih bolezni je pomembno za uspešno in manj obremenjujoče zdravljenje, manj poznih posledic in zmanjševanje umrljivosti. Zato smo v združenju opozorili, da v času epidemije ne smemo pristati na slabši dostop do zdravstva in pravočasne diagnostike. 

Že hitro ob pojavu epidemije se je povečalo število klicev k nam, najbolj zaradi strahu, da bodo morale bolnice prekiniti terapije. Na srečo se v Sloveniji to ni zgodilo, reči moram, da je bilo za vse kar dobro poskrbljeno. Skrbi pa nas malo, kako bo z novimi diagnozami, kaj bo prinesla ustavitev presejalnega programa Dora. Ta bo sicer poskušala nadoknaditi presejalne teste, kakšne bodo pa posledice, bomo spremljali še nekaj let.

Zelo pomembno je, da tudi če v tem času ženska karkoli opazi in začuti pri sebi, da vztraja in gre naprej. Zdravstvo deluje, morda z malo drugačnimi obrati, ampak dekleta naj vztrajajo in gredo k zdravniku. Na nas so se obračale ženske in nas spraševale, kako naj pridejo do napotnic, zagotovo je to izziv za vse, tako za zdravstvo kot za ljudi.

Že več kot leto dni z vami ni več Mojce Senčar, dolgoletne predsednice in trdne borke, ki je naposled morala priznati moč bolezni. Kako vas je zaznamovalo njeno slovo?

Res je, bila je pomemben in trden steber v naši organizaciji. V zadnjih letih je ves čas skrbela za to, da je predajala stvari naprej celotni ekipi. Pogrešamo jo za nasvet, pogovor. Tudi o svoji nosečnosti bi se najprej z njo pogovorila, kako in kaj. V kakšni situaciji bi si jo želela poklicati, takrat vidim, kako mi manjka. Utrla nam je dobro pot, manjka nam kot prijateljica, vedno pozitivna borka. Včasih prav pomislim, kaj bi rekla Mojca.

Preberite še: Sanja Smrdelj o raku dojke: "Napovedali so mi 5 let življenja, jaz pa sem imela pred seboj samo en cilj"

Morda vas zanima tudi: Izpoved bolnice z rakom: Mož me je zapustil in si našel drugo