Igor Bratož: Kresnik slavi literarno odličnost

Nagrado kresnik od 1991 podeljuje časnik Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta. Novega predsednika žirije, Igorja Bratoža, novinarja Dela, smo povabili k pogovoru, da bi spoznali, kako skozi svoje oči vidi slovenske pisateljice.

Med petimi nominiranci za letošnjega kresnika so bile namreč kar štiri pisateljice, zmagal pa je čudoviti roman Lada Kralja Ne bom več drsal na bajerju, ki pretresljivo opisuje življenje v okupirani Ljubljani. Nagrado je v njegovem imenu prevzela soproga Jožica Avbelj.

Naš sogovornik je človek, ki literature ne deli po spolu. Zobu časa najbolje kljubuje vrhunsko napisana zgodba.

Imate občutek, da ob knjigi, če jo je napisala ženska, spol še posebno radi po­udarimo?

O »ženskem pisanju« se je, če se prav spominjam, nekaj časa veliko govorilo v devetdesetih letih, zdaj tega v resnici ne opažam več. Imam občutek, da so se take debate premaknile v polje teoretičnega diskurza, kar je seveda za tematiko nedvomno bolje.

Kot nekdanjega kritika pa me je vedno zanimala predvsem zgodba, ne to, ali je knjiga delo moškega ali ženske. Res pa je, da pri nekaterih romanih lahko zasledimo tako natančno izpisano žensko optiko, da bi si bilo težko predstavljati, da jih je napisal moški.

Ko danes pogledam h knjigam, ki sta jih napisali denimo Mojca Kumerdej in Vesna Milek, moram priznati, da imajo res poseben, barvit pristop. Njuni precizni opisi turbulentnih odnosov, doslednosti na primer pri iskanju pravice po storjeni krivici, so nekaj, kar sem pri avtorjih opazil veliko redkeje.

Ugotavljam, da se avtorice v svojih delih tudi pogosteje spopadajo z dvomom, z nekim sindromom vsiljivca, so do sebe veliko bolj neizprosne. To sem opazila denimo tudi v eni od nominiranih knjig, in sicer v Zakaj ne pišem Dijane Matković.

Dijana Matković je brez dvoma napisala zelo močno knjigo, pisanje take vrste, ki so ga nekdaj označevali kot »brco v trebuh«. V njej se res kaže silna nepopustljivost, a obenem odprtost. Z zgodbo jasno kaže, da ve, kakšna so, grdo povedano, pravila igre, a ne pozablja nase, suvereno se zaganja v vse plasti, ki brez krivde bremenijo »napačnega« posameznika, to je ogorčeni J'accusse, ki mu morebitni občasni dvomi ne odvzamejo naboja.

A kot velja za Materinsko knjižico Katje Gorečan, knjigo, v kateri je pripovedovalec nerojeni otrok, velja tudi za Zakaj ne pišem, da ni tipičen, temveč skrajno hibriden roman. Člani žirije niso ne kritiki ne literarni zgodovinarji, bralcem zgolj pokažejo, kaj se jim zdi zanimivo, dobro branje. Iščejo literarno kredibilnost; če gre za pogled in besede ženske, ni seveda prav nič narobe, edini pogoj zmeraj ostaja moč literarnosti posameznega besedila.

Obstaja knjiga, za katero vam je žal, da ni dobila pozornosti, ki si jo zasluži?

Ne glede na to, ali govorimo o že uveljavljenih avtorjih ali o tistih, ki šele vstopajo v literarni prostor, je jasno, da so že založbe zelo pozorne, katero knjigo ponudijo medijem in bralskemu plemenu, saj se nočejo zmotiti. Čeprav mi v tem trenutku ne pride na misel pisateljica, ki po krivici ni dobila nikakršne pozornosti, si mislim, da bi si je morda več zaslužila Irena Svetek.

Njene žanrsko izjemno dobro napisane knjige so res vredne branja. Iz lanske bere romanov lahko omenim še deli Gabriele Babnik Tišina, polna vetra in Anje Radaljac Punčica, ki sta bili obe uvrščeni v kresnikovo deseterico, kar pa zagotovo pomeni, da ne bosta spregledani.

Pred štirimi leti je Slavko Pregl za Ono dejal, da imamo na trgu preveč slabih knjig: »Vsako leto izide okoli 5000 naslovov, od tega 1000 v samozaložbi. Vsak, ki ima denar in se mu zdi, da mora napisati knjigo, to tudi naredi.« Tudi vi menite, da Slovenci radi in veliko pišemo, a žal izdana dela prepogosto niso ravno cvet kakovosti?

Slovenci radi ponavljamo, da smo narod pesnikov. To je potrjevala tudi statistika, saj so bili časi, ko je na leto izšlo več pesniških zbirk, kot je bilo koledarskih dni. Ko si nato v nekem trenutku dovolj radoveden, da pobrskaš po vseh teh naslovih, postane očitno, da so mnoge zbirke natisnjene v manj kot sto izvodih, večinoma izdane v samozaložbi, in to najverjetneje samo zato, da si potem avtor/ica lahko reče, da je napisal/a knjigo. Že to, med koliko romani vsako leto izbira žirija kresnika, kaže, da smo Slovenci izjemno produktivni.

Za letošnji izbor smo morali pre­brati več kot 170 romanov, leto poprej 200. Produkcija romanov se je tako razmahnila, da zdaj nismo le narod pesnikov, temveč očitno tudi narod romanopiscev. Ob tem pa se seveda pojavlja težava, ki ste jo omenili. Nanjo je opozoril že nekdanji predsednik žirije dr. Tone Smolej, ko je dejal, da veliko knjig pred izdajo sploh niso videle uredniške oči. Preveč knjig je, kako bi rekel, precej žalostno napisanih, brez naboja, presežka. Zdi se, kot da je končni cilj knjigo natisniti, zgodba niti ni tako zelo pomembna.

Morda izdajo knjige razumemo kot neko osebno odlikovanje, priložnost izstopiti iz množice. A žirija, kresnikova ali katera druga, ni tu zaradi refleksije ali uvrščanja del v literarni kanon, prav tako morajo, moramo žirantke in žiranti pozabiti na tisti rob, ki ga predstavlja analitična kritiška neprizanesljivost na eni in volja po literarnozgodovinskem predalčkanju in iskanju morebit­nih primerkov še nepreizkušenih, eksotičnih žanrov na drugi strani. Kresnik slavi literarno odličnost, ogenj na Rožniku na kresni večer opozarja na tisto, kar je bilo v posamezni literarni sezoni po mnenju žirije najboljše, le tako je lahko v pomoč bralkam in bralcem.

Povejte mi, katere avtorice ste, poleg seveda kresnikovih nominirank, nazadnje brali in so vam ostale v spominu kot presežek?

Ob nekaj prej omenjenih slovenskih romanih lahko dodam imena treh avtoric s svojega seznama bralskih hitov. Njihove knjige niso najnovejše in po naključju so vse tri neleposlovne: prva je nenavadna britanska uspešnica kolumnistke in kritičarke Lynne Truss, zabavno napisani priročnik o postavljanju ločil v angleščini z naslovom Eats, Shoots & Leaves (naslov je povzet po slabem opisu pande, ki da se prehranjuje z vršički in listjem, a ga je mogoče razumeti tudi precej drugače, torej Jé, strelja in gre).

Pisateljica Priya Basil (rojena v Londonu v družini indijskega rodu sikhovske vere, odraščala v Keniji, potem v Indiji, pri svojih dvajsetih se je preselila v Berlin, kjer zdaj živi z možem Nemcem) je v drobni esejistični knjigi z naslovom Be My Guest – Refleksije o hrani, skupnosti in pomenu velikodušnosti postregla z meditativnim premislekom o vsakršnih koordinatah gostoljubnosti. Ne gre mi iz spomina tudi norveška antropologinja in pisateljica Erika Fatland; za knjigo Meje je obiskala vse države, ki mejijo na veliko sosedo Rusijo, in jo opisala tako, da ji ni bilo treba niti prestopiti ruske meje. V prejšnji knjigi Sovjetistan pa je dediščino Sovjetske zveze opisala tako, da je obiskala vse, ki so ob njej, Uzbekistan, Tadžikistan, Kazah­stan, Turkmenistan in Kirgizistan.

Vem, da Julian Barnes ni ženska, a moram omeniti njegovo knjigo, saj sem se ob branju vseskozi glasno krohotal: The pedant in the kitchen. Barnes, veliko ime britanske sodobne proze, sicer pa tudi resen ljubiteljski kuhar, je pred leti izdal kompilacijo ko­lumn za londonski Guar­dian; ob knjigi Pedantnež v kuhinji se je mogoče brezmejno krohotati njegovim zagatam ob prepričanju, da bi morale biti kuharske knjige natančne kot učbeniki za kirurgijo. Izjemno duhovito opisuje svojo stisko ob zanj nejas­nih kuharskih receptih. Kaj točno pomeni, ko v receptu piše dve čebuli? Lahko sta veliki, lahko sta majhni. Povejte mi! je ves zmeden. On hoče grame! (Smeh.)

No, zdaj bom sama oplemenitila stereotipe, ki jih sicer preziram: ženska si ne bi postavljala takšnih vprašanj, ženska bi intuitivno vedela, koliko sta dve čebuli, in preprosto skuhala to presneto mineštro.

(Smeh.) Najbrž res, a ta njegova zbeganost je res histerično smešna.

Za konec vas prosim za imena treh slovenskih pisateljic, ki so vam najbolj blizu.

Vsekakor bi dal na prvo mesto Vesno Lemaić, njena proza očara s svežino in pretehtano aktualnostjo, privoščite si njeno zadnjo zbirko kratkih zgodb Trznil je, odprla je oko. Rad berem Mojco Kumerdej. Njen doslejšnji opus je vrhunski. Zelo pa mi je žal, da med nami ni več drage Berte Bojetu. Sem njen oboževalec. Še vedno. Žal mi je, da ni napisala več knjig.

Preberite še: Janja Vidmar: Prišla sem do točke, ko sem ostala sama in s tem nisem znala dobro opraviti

Morda vas zanima tudi: Dr. Vesna V. Godina: To je največji problem današnje vzgoje otrok