Desetletje v oblačku (Piše: Goga)

Pretekli vikend sem v trgovini zagledala koledar 2020 in šele v tistem trenutku me je prešinilo: mineva desetletje. Danes, ko se moja hči oblači v stilu 90-tih, ko je tri leta nazaj odkrila serijo Beverly Hills in zatem Prijatelje, ko se na njeni playlisti poleg sodobne vrtijo tudi glasbeni hiti iz prejšnjih desetletij, se šele zavedam na kakšen način ljudje delimo desetletja. Vsako desetletje v nekem trenutku postane deja-vu nekega prejšnjega desetletja. V moji mladosti so bila to leta mladosti mojih staršev: 60-ta in 70-ta. Skozi glasbo, skozi ideje, skozi modo s hlačami na zvonec, cvetjem v nekem trenutku, …

In potem sem brskala po NY Times-u in naletela na obsežen članek, ki so ga sestavili iz prispevkov več avtorjev o preteklem desetletju. 

Pišejo o vseh filmskih uspešnicah, kjer nastopajo The Avengers junaki, o pozicioniranju gay kulture na “glavni oder”, o sindromu “duck face” z Instagrama, o Gwyneth Paltrow, ki je svoje življenje na blogu spremenila v primer branda za moderen življenjski stil, o kriminalih in umorih okoli nas - TV serijah in filmih, o algoritmih, ki so zaznamovali naše življenje na spletu in nas zaprli v stekleno škatlico nam domačih mnenj in želja, o Hollywoodu, ki je postal malo bolj ženski, Oskarjih, ki so postali malo manj “beli”, glasbi - ne samo angleško-ameriški, ki se je razširila po svetu z lahkoto (primer Despacito), o #MeToo gibanju, ki je začelo spreminjati svet, fenomenu “samo še en del pogledam”, o predepizodah - nadaljevanjih - novih zaključkih, o generaciji “glasbenega oblačka”, you tube milijonarjih, igrici Fortnite in vseh, ki so sledile, o stand-up komediji, ki se je razcvetela, …

In v celem tem vrtiljaku dogajanj so se dogajala tudi naša življenja, ki smo jih dokumentirali na naših pametnih telefonih in ja, v oblačkih. Vsi imamo vsaj eno “duck-face” fotografijo, pa tudi kakšno z ogledalom, posneli smo že kakšen bolj ali manj uspešen story in vmes med prevrtavanjem vsebine na željene filme in serije, smo se sprehodili skozi desetletje. 

Zgodila se je tudi nostalgija po vonju papirja, knjige imajo svoj come-back in iz njih se učimo, kako biti bolj prijazni drug do drugega, do planeta, do sebe, kako se razvajati po švedsko, crkljati po dansko, vmes med realnostjo in fikcijo so se podobe beguncev in ljudi, ki živijo pod pragom revščine, vsidrali prav tja, med fikcijo in realnost. Vsebine so postale tako dostopne, da so za nas, ki živimo bolj ali manj v kakšnem oblačku, izgubile stik z realnostjo. V večini primerov so samo vsebine. 

Desetletje družine, desetletje boja, desetletje učenja, iz česa sem sestavljena.

Sama sem se v tem desetletju ukvarjala z vzgojo dveh otrok - najstnice in malčka, ki to zdaj več ni, bentila nad šolskim sistemom, ki je, to je dejstvo, preživet, se jezila nad ukinjanjem ženskih pravic po Evropi, ustvarjala svoje družinsko podjetje z vsemi padci, vzponi in začetniškimi napakami, prevedla knjižno uspešnico Parižanka, popolnoma na novo odkrila Slovenijo, potovala, se ponovno vpisala na faks, vmes iskala dragoceni čas za osebe, ki jih imam rada, vmes našla veliko novih prijateljev, znancev in ljudi, ki so mi postali dragi, izgubila večino tistih, ki so bili v mojem življenju iz popolnoma napačnih razlogov.

Zato lahko rečem, da je bilo to desetletje dobrih prijateljstev in pravih odnosov. Desetletje družine, desetletje boja, desetletje učenja, iz česa sem sestavljena. Preusmerila sem se iz novinarstva v turizem, iz novinarstva v PR, iz novinarstva v poučevanje. Na žalost, sem pridobila nekaj kilogramov, nekaj gub, sivih las in seveda nekaj let. Zdaj sem v tistem obdobju, ko se še počutim mlado, a menda to več nisem. Zdaj sem v obdobju, ko se mi zdi, da imam še veliko idej in želja, kaj in kako ustvariti, a se vedno večkrat ujamem v razmišljanju, da neke stvari, lahko preložim na jutri, da bo delo počakalo in da moram užiti določen trenutek do konca. 

Vedno bolj se zavedam, da ne rabim biti vedno prijazna do drugih, moram pa biti malce bolj prijazna do sebe. Obožujem serije in fenomen “samo še te epizode”, ne spremljam redno politike, poročil in sploh ne spremljam resničnostnih šovov. 

Desetletje, ko smo začeli manj plačevati politike in več profesorje, ki pod boljšimi pogoji lahko vzgajajo boljše ljudi.

Če me kdo vpraša, kje je dobra restavracija, hotel, kateri kraj me je navdušil, bom takoj znala odgovoriti. Kdo je popularen v Sloveniji in zakaj - o tem ne vem več nič. V moji glavi to pomeni, da sem se naučila ločiti zrno od plevela. Motijo me banalne stvari, niti ne morem reči, da me motijo, prej bi rekla, da sem v tem desetletju postala do njih indiferentna. Pomembni so mi ljudje, katerih družba in karakter me navdihujejo. Pomembne so mi novice, ki si jih izberem sama, ko brskam po spletu in časopisih - ne zaupam algoritmu, ker sem ugotovila, da potem vsi razmišljajo enako kot jaz, jaz pa uživam v nasprotujočih si mnenjih. 

Nisem pa se še vedno naučila popolnoma reči NE. To me včasih pripelje v stisko s časom, stisko z ustvarjalnostjo in stisko do sebe. Mogoče je to cilj za naslednje desetletje, ko bom še malo starejša in še malo bolj modra. Lahko se zgodi, da bodo v naslednjem desetletju poleg Siri izumili še robotko, ki bo namesto mene sprejemala določene odločitve, da bo moje življenje še malo lažje. Želim vam lepo novo desetletje - naj se zapiše kot desetletje, ko smo naredili kaj dobrega za soljudi, za naš planet in kot je bilo pred kratkim deljeno na FB - desetletje, ko smo začeli manj plačevati politike in več profesorje, ki pod boljšimi pogoji lahko vzgajajo boljše ljudi, posledično tudi boljše odločevalce za boljši svet.

Preberite še: Eva Mahkovic odkrito z Ulo: Zelo zagovarjam feminizem, a znam biti do žensk tudi zelo nestrpna

Morda vas zanima tudi: Poljub, Ula: Kje je doma ta mali primitivizem