Brezobrazni lopovi ali kdo si drzne krasti prostovoljcem (piše: Mateja Florjančič)

Na obrobju naše vasi stoji grad. Ali bolje rečeno, ruševine, ki nemo pričajo o boljših časih nekoč čudovitega dvorca. Ta, niti ne tako daleč v zgodovini, ni očaral le zaradi veličastne pojavnosti, temveč tudi zaradi lepe okolice.

Še do pred nekaj let je ta bila bolj ali manj prepuščena sebi in zakonom narave, a so se pridni in prizadevni domačini, povezani v prostovoljno društvo, odločili, da jo bodo uredili in dobila je čisto drugačno podobo.

Ruševine so sedaj obdane z lično ograjo, nekoč zaraščena zelenica je očiščena, na njej raste lepo negovana trata, pred pomnikom zgodovine je veliko parkirišče, ena od nekoč pomožnih stavb dvorca je preurejena v pravi mali muzej, ob njem se pasejo živali. Mimoidoči si lahko v mislih pričarajo podobo nekdanjega grajskega parka, ki se večkrat spremeni v prizorišče raznih dogodkov za staro in mlado.

Očarljivo urejena romantična kulisa je prepričala celo marketinško ekipo ene od trgovskih verig, ki je tam posnela del oglasa. Večkrat je predvajan na različnih televizijskih kanalih in čeprav nam je zaradi številnih funkciji, ki jih nudijo televizijski operaterji dano, da se komercialnim sporočilom lahko izognemo, tega vedno pogledam. Od začetka do konca.  Zato, ker je v njem naš kraj in zato, ker ga spremlja tako lepa in za današnji čas aktualna melodija.

Narava privablja mnoge, ki peš, s kolesi, z avtomobili ali avtodomi prihajajo od blizu in daleč, se nadihajo svežega zraka, podajo na sprehod, pohod ali počijejo pod mogočno lipo, ki v vročih dneh poklanja prijeten hlad.

Nekdo, ki mu je mar, se je potrudil. Bolj kot zase, za druge.

Skratka, nekdo, ki mu je mar, se je potrudil. Bolj kot zase, za druge. Da lahko uživajo in da si vsake toliko lahko oddahnejo od vsakodnevne norije.

Za prijetno počutje vseh so poskrbeli tudi z ličnimi mizicami in klopicam, za katerimi je bilo lepo posedeti, popiti osvežilno pijačo ali pojesti malico.

Zakaj pišem v pretekliku? Zato, ker tistih klopic in mizic ni več. Očitno so bile nekomu tako všeč, da jih je odpeljal s seboj. Logistično projekt ni bilo lahko izpeljati, si mislim, kajti kosi iz brun niso prav lahki in tudi majhni ne. Torej ni šlo za naključnega mimoidočega temveč za nekoga, ki je dobro vedel, kje kaj iskati. A konec koncev to sploh ni bistvo. Bistvo je, da mu je uspelo odtujiti nekaj, kar je bilo namenjeno vsem.

Ja, človeška požrešnost očitno ne pozna meja. Prav tako ne egoizem in žalostno je, kako se vse pogosteje uveljavlja načelo: kar je moje je moje, kar ni moje, pa je od vseh.

Vzeti nekaj, kar ni tvoje, je kraja. Oškodovati širšo skupnost (ali posameznika) je vandalizem. Gledati samo nase je sebičnost.

Vzeti nekaj, kar ni tvoje, je kraja. Oškodovati širšo skupnost (ali posameznika) je vandalizem. Gledati samo nase je sebičnost. Vse to so lastnosti, ki nikomur ne morejo biti v ponos in vse to so na drugi strani tudi lastnosti, ki jih kot družba vse prevečkrat jemljemo kot sprejemljive in normalne.

Čeprav za dejanja, katerim so podlaga, ne bi smelo biti ne opravičila in ne izgovora. Sploh ne tistega, najbolj pogostega: saj drugi tudi. Kajti četudi vsi delajo nekaj narobe, to zato ne postane nekaj, kar je prav.

Lahko bi rekli, da je prav splošna klima, v kateri nekdo krade zato, ker je kradel tudi nekdo drug, pripeljala do točke, na kateri smo sedaj.

Vsi radi tulimo, kako so lopovi pri koritih in kako si brez vesti polnijo žepe, a ob takšnih primerih je povsem jasno, da ne kradejo le ta veliki in da bi se moral vsak slehernik vprašati, kdaj se bomo drug do drugega in do skupnosti obnašali tako, kot se spodobi in ne tako, kot naj se ne bi smelo.

"Svet ni pošten," mi je nekoč navrgla prijateljica, ko sem se glasno jezila nad nekom, ki je našel način, kako obvoziti pravila, se okoristiti na račun drugih ter se izogniti posledicam svojih dejanj.

Ah, seveda vem, da svet ni pošten. Saj nisem naivna. Dobro se zavedam, da so med nami takšni in drugačni goljufi ter lopovi, ki ne glede na to, kaj govorijo, na koncu gledajo le na svojo rit ali bolje rečeno, žep.

A to ne pomeni, da to lahko mirno sprejemam in se delam, da je takšna naša nova realnost. Niso me tako v vzgojili. In upam, da jaz nisem tako vzgojila svojih otrok.

Zagotovo tudi tisti, ki si je dovolil prilastiti omenjene klopi, kdaj na vsa usta hvali prostovoljce.

Zato me vedno znova zaboli dejstvo, da ne gre nič več zgolj na zaupanje in da je očitno treba vse nadzorovati. Brez čipov.

Dvomim, da bodo tudi v okolici gradu zato, da se podobna zgodba ne bi ponovila, nameščene kamere. A  če bodo …, še en nadzor. Do katerega je pripeljala potreba.

Ne vem, kako se bo razpletla zgodba z odtujenimi predmeti. Res si želim, da bi se našli. In da bi brezobzirneži, ki so jih vzeli, tako ali drugače plačali za svoje dejanje. Ter se zamislili nad tem, kakšen človek je nekdo, ki vzame nekaj, kar ni njegovega nekomu, ki se v prostem času trudi v dobro vseh.

Zagotovo tudi tisti, ki si je dovolil prilastiti omenjene klopi, kdaj na vsa usta hvali prostovoljce. Dejstvo je, da se naša družba v najrazličnejših možnih smislih in pomenih velikokrat zanaša nanje.

Začenjajo se počitnice. Prostovoljne organizacije bodo skrbele za varstvo otrok tedaj, ko bodo starši v službi, na prostovoljce se zanašajo mnogi šibki, zapostavljeni, osamljeni in potisnjeni na rob družbe, na prostovoljce pomislimo, ko nekje zagori, ko je treba izpeljati projekte, ki ne prinašajo bajnih zaslužkov in še bi lahko naštevala, kje vse ti ljudje puščajo sledi.

Ter ne pričakujejo nagrad in hvalnic. Če bi jih, tega, kar počnejo, ne bi počeli. Bi pa zagotovi bili zelo zelo hvaležni, če jih drugi ne bi podcenjevali, če ne bi uničevali njihovega truda in, da, če jim ne bi kradli.

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Pse na povodce, prosim (Piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Poljub, Ula: So to problemi (mojega) sveta?