Zdaj prekinem svoj molk, kadar se drugi ženski godi krivica. Četudi Ksenije Benedetti osebno ne poznam (Piše Danaja Lorenčič)

Pred nekaj dnevi je Barbara Drnač s komentarjem, ki se je nanašal na Ksenijo Benedetti, razburila slovensko javnost. Po nastopu nekdanje prve dame slovenskega protokola v oddaji Skupaj naprej, s katero sta največji slovenski televiziji pozvali k skupnemu boju proti epidemiji koronavirusa, je namreč na Twitterju zapisala, da smo skozi leta "opazili tudi blef Benedettijeve in seveda kilograme, ki se iz leta v leto višajo".

Nekdanja prva dama slovenskega protokola je vnovič dokazala, da je dama, saj se je na zadevo elegantno odzvala: »Nivo komunikacije pove največ o tistem, ki komentira in nič o tistem, ki ga komentira«.

Z njo se popolnoma strinjam, me pa žalosti, da je pritlehnega nivoja komunikacije v Sloveniji vedno več. Ne nazadnje je minilo šele nekaj tednov, odkar je ''sanjski'' moški nesramno komentiral videz nekaterih znanih Slovenk. Pozneje se je za svoje vedenje sicer opravičil in se posipal s pepelom, češ da je kreten, ker je to počel. Vendar mnogih ni prepričal, zato so nekatera podjetja z njim prekinila poslovno sodelovanje – in tako dokazala, da odločno nasprotujejo sovražnemu govoru ter ostro obsojajo kakršnokoli obliko zasramovanja telesa.

Javno sramotenje ni nov pojav. Z neoliberalizmom je prišel kult individualizma in narcisizma – tisti, ki so ga ponotranjili, tekmujejo med seboj in nimajo več empatije do drugega. Obenem pa je sodobna zahodna kultura povzdignila kult telesa nad vse – tako se je uveljavila miselnost, da naš videz določa našo osebnost in celo usodo. 

Lepo telo je že stoletja nekakšna čudežna vstopnica za srečno življenje, ki si ga grdi ljudje naj ne bi zaslužili – o tem nas učijo že ljudske pravljice, kjer so bile čarovnice stare, namrščene ženske, ki so s svojo zanemarjenostjo vzbujale strah pri ljudeh. Priljubljene pravljice, kot so Sneguljčica, Trnuljčica, Pepelka so to prepričanje utrdile in deklicam sporočajo, da je lepota recept za srečo ter večno ljubezen. In da je biti grd nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi.  

Z neoliberalizmom je prišel kult individualizma in narcisizma – tisti, ki so ga ponotranjili, tekmujejo med seboj in nimajo več empatije do drugega.

Tako ni neobičajno, da vitka manekenka žensko, ki ni pripravljena garati v fitnesu za svoj videz, doživlja kot poraženko. Tekmovanje v tem, katera je lepša in katera je za lepoto pripravljena bolj trpeti, je z razmahom družbenih omrežij postalo povsem sprejemljiva praksa v sodobni družbi. Vendar je treba biti previden pri tem, na kakšen način poraziš svoje sotekmovalce.

Javno sramotenje namreč ni več tako sprejemljivo kot nekoč, kar je izkusila tudi nekdanja Playboyeva zajčica Dani Mathers, ki je leta 2015 po treningu v garderobi opazila neko golo žensko in z njo v ozadju naredila selfie, zraven pa napisala: "Če jaz ne morem spregledati tega, ne morete niti vi.''

In imela je prav – toda tisto, česar niso mogli spregledati uporabniki Snapchata, kjer je fotografijo objavila, je bil v resnici njen zlobni komentar. Zaradi sramotenja ženske v javnem fitnesu ji je grozila celo zaporna kazen: obsojena je bila na tri leta pogojne kazni zaradi kršenja zasebnosti. Poleg tega je morala opraviti 30 ur odstranjevanja grafitov, na kar je pristala, da bi se izognila sojenju. Tožilec pa je njen primer izpostavil kot dokaz, da v Los Angelesu sramotenja ne bodo tolerirali.

Marsikdo žal ne razmišlja o posledicah javnega sramotenja in o ljudeh, ki jih prizadene. Nekaterim se celo zdi, da je opravičilo dovolj – toda, če osebam, ki brez zadržkov žalijo druge, pogledamo skozi prste in rečemo, da so imeli pač slab dan, s tem odpremo prostor za javno sramotenje in nasilje – obenem pa mlajšim generacijam sporočamo, da je to dopustno in celo v skladu z načelom svobode govora, kar se mi zdi skregano z zdravo pametjo.

V peklu je poseben prostor za ženske, ki si med seboj ne pomagajo.

Ker verjamem v definicijo svobode, po kateri se moja svoboda govora konča tam, kjer ogrozim svobodo drugega, ki je zaradi mojih besed lahko prizadet, imam ničelno toleranco do spletnega nasilja oziroma do kakršne koli oblike verbalnega nasilja. Žal pa ne morem reči, da je bilo vedno tako – kajti včasih sem ob žaljivih pripombah nekaterih žensk na račun drugih, strahopetno molčala. Razlogi za moj molk niso opravičljivi – četudi danes vem, da me je takrat vodil strah pred tem, da me druge ženske ne bi sprejele; pred izražanjem lastnega mnenja in postavljanjem mej; težav s samopodobo… Nič od tega namreč ni dovolj tehten razlog, da ne bi mogla reči zlobnicam, ki so udrihale čez druge ženske, da se tega ne počne.

Ko je neka znanka, ki je v nekem obdobju celo zasedala pomembno pozicijo v naši državi, eno od najbolj znanih slovenskih odvetnic označila za filano papriko, se nisem oglasila. Ko se je nekdanja prijateljica hvalila s tem, kako je ustavila avto pred prehodom za pešce in čakala dobro minuto, ker je neko mlado dekle hodilo bolj počasi, nato pa ji je zabrusila: ''Bo treba malo več migati s to debelo ritjo,'' ji nisem rekla, da je neotesana. Ko je neka sorodnica komentirala, da se je njena snaha zelo zredila – naj dodam, da je bila v sedmem mesecu nosečnosti - je nisem še isti dan poklicala in ji zdrdrala pol ure dolg monolog o tem, kaj se zgodi, če med nosečnostjo ne pridobiš dovolj kilogramov in jo okrcala zaradi njene krute opazke, ki bi bila nedopustna tudi, če ne bi šlo za nosečnico.

Sedaj vem, da kadar molčim s tem pristajam na to, da je zasramovanje sprejemljivo - in učim svojo hčerko, da ni nič hudega, če smo kdaj zlobni, škodoželjni in se norčujemo iz drugih. Ker pa v resnici tako ne razmišljam in bi imela občutek, da mi je kot materi spodletelo, če bi moja hči postala eno od zlobnih deklet, ki sadistično uživajo v šikaniranju drugih punc, je moja odgovornost, da prekinem svoj molk in se oglasim, kadar se drugi ženski, četudi je osebno ne poznam, godi krivica. Ne nazadnje je celo Madeleine Albright dejala, da v peklu obstaja poseben prostor za ženske, ki si med seboj ne pomagajo.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.