»Pike dobim, ko se začejo prispevki o tem, kako se vračajo motoristi« (Piše: Mateja Florjančič)

Mimogrede sem zadnjič nekje ujela zapis z naslovom, Pazimo na pešce in kolesarje. Prispevka nisem prebrala, me pa je spodbudil k razmišljanju o problematiki, ki je ob vse bolj prometnih cestah še kako aktualna in se zato vedno znova apelira na voznike, naj pazijo na ranljive skupine, kamor nedvomno sodijo prej našteti, med katerimi je vsako leto več žrtev prometnih nesreč. Tudi takšnih, z usodnim izidom.

Ko pomlad na plano prikliče udeležence, ki se pozimi s cest bolj ali manj umaknejo, so opozorila še pogostejša.

Se strinjam, previdnost je na cesti nepogrešljiva. Strinjam se tudi, da aroganca močnejših in bolj zavarovanih nima na njej česa iskati ter da je treba storiti vse, da bi bil v prometu varen vsak. Kot peška in voznica pa menim, da se na tej točki vendarle prepogosto zanemarja dejstvo, da bi morali biti previdni čisto vsi, ne le tisti, ki veljajo za močnejše.

Pred mnogimi leti v naši vasi ni bilo pločnika, hoja po cesti skozi naselje pa zato pravi adrenalinski podvig. Tedaj so bili moji otroci še majhni, najmlajši se je vozil v vozičku, starejša dva sta kobacala zraven in presneto previden si moral biti, da ni prišlo do bližnjega srečanja s katerim od šoferjev, ki se je požvižgal na to, da tudi pešcem pripada prostor pod soncem.

Zgodilo se je, da je kdo čez volan požugal s pestjo, ko nas je zagledal. Ko sem na to opozorila mlado mamico, ki se je dolgo za nami preselila v vas, je bila prepričana, da pretiravam. Dokler ni bila deležna enake izkušnje. To mi je zaupala dolgo po najinem spoznavnem obdobju.

Na srečo so se zadeve spremenile na bolje in sedaj imamo pločnik, po katerem se lahko varno sprehajamo, narisani so prehodi za pešce, označeno je, kje je na cesti več otrok. Skratka, nihče nima težav s sprehodi. Čeprav se še vedno najde kakšen objestnež, ki skozi naselje drvi, kot da je na cesti sam in merilnik hitrosti tedaj, ko zapelje mimo, izpiše vrednost, ki nikomur ne more biti v ponos.

Ne razumem takšnega ravnanja.  Prav tako kot ne razumem razmišljanja tako imenovanih ranljivih skupin, ki so velikokrat prepričane, da naj zato, ker so ranljive, le drugi pazijo na njih.

Tudi meni se je že zgodilo, da sem v zimski temi skoraj spregledala sosedo, ki je v črnih oblačilih sprehajala psa. Še isto leto ji je dedek Mraz pod našo smreko pustil kresničko. Pa da ne boste mislili, da jo je kdaj vzela, ko je šla na nočni sprehod. Vsaj jaz je nikoli nisem videla z njo.

Ne le pozimi, v vseh letnih časih je opaziti, da nekateri pešci niso prav nič obzirni do voznikov. Prehod zanje pač ne pomeni, da smeš planiti nanj, ne da bi pred njim postal, pogledal levo in desno ter se, če se bliža avto prepričal, da bo ta res ustavil. Vsaj nas so tako učili, sedaj pa se vse pogosteje zdi, da je ta lekcija pozabljena.

Kolikokrat je že naneslo, da je kar od nekje na cesto skočil nekdo, ki mu niti na misel ni prišlo, da bi preveril, če jo lahko varno prečka. In ne, tega ne počnejo le otroci. V bistvu so ti najprevidnejši. Malo starejši in odrasli so zgodba zase. Najbolj tisti, ki ob tem še bulijo v telefon ali jim iz slušalk v ušesih nabija glasba. Krožišča so s tega vidika prav posebna zgodba.

Ljudje božji, na cesti niste sami. In nesmiselno se je zanašati na dejstvo, da ima pešec na prehodu prednost. Tehnično to drži, a bi vendarle bilo prav, da bi tudi on storil vse, da do nesreče ne bi prišlo.

Posebna kasta so zadnja leta uporabniki električnih skirojev. Vseh, ki so mi kdaj prekrižali pot, ne morem našteti na prste obeh rok pa še nog zraven, bi pa lahko na prste ene naštela vse, ki so, preden so zapeljali čez cesto pogledali, ali jo lahko varno prečkajo.

Ne morem mimo kolesarjev. Že ničkolikokrat se je zgodilo, da sem izza katerega od ovinkov, ki se vijejo nad vasjo, pripeljala za dva rekreativca, ki sta vozila en ob drugem. Vedno znova se sebi čudim,  kako mi uspe reagirati tako, da se zadeva ne konča slabo. Zgodba zase so kolesarji na prehodih.

Priča sem bila dogodku, ko je deklica s kolesom s stranske ceste pripeljala na prehod in brez da bi pogledala, če ga je varno prečkati, zapeljala čezenj. Voznik kombija je uspel pravočasno ustaviti, ni pa pozabil za njo skozi okno zakričati, naj vendarle pazi. Ni ga slišala, kajti kot blisk je izginila za vogali hiš.

Dobesedno pike pa dobim, ko se začno po medijih vsako pomlad vrstiti prispevki o tem, kako se vračajo motoristi in kako naj bomo vozniki avtomobilov pozorni nanje. Lani, enkrat ob tem času, sem ujela enega na to temo v oddaji naše največje komercialne televizije, kjer so bili jezdeci v usnjenih opravah prikazani kot najbolj zapostavljeni udeleženci v prometu, ki se jim, kadar se jim pripeti nesreča, največkrat dela krivico.

Imelo me je, da bi pisala v uredništvo oddaje in snovalce povabila, naj pridejo kakšen sončen vikend v našo vas pogledat, kako ranljivi motoristi z vratolomnimi podvigi na ovinkih izzivajo usodo sebe in drugih, ki se vozimo ali hodimo po zanje priljubljeni cesti.

Na koncu se je jeza ohladila in se na prispevek nisem odzvala. Kar pa ne pomeni, da sem spremenila mnenje o posameznikih, ki sodijo v katero od ranljivih skupin v prometu …

Ne maram posploševanj in vem, da so med vsemi udeleženci v vseh skupinah takšni ter drugači in da tisti, ki delajo zgago, slabo luč mečejo na vse ostale.

Zato bi rada rekla samo še tole: ranljivi ali neranljivi, na cesti pač nismo sami in v prid varnosti sebe ter drugih bi morali biti previdni in drug na drugega ter nase paziti vsi. Od peščev do voznikov tovornjakov.

Še previdnim se dogajajo nesreče, kaj šele tistim, ki se požvižgajo na vse. In ko res poči je prepozno tuliti, kdo je in kdo ni kriv. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: »Pozimi 2020 me je ustavil policaj in moje življenje je postalo nočna mora« (resnična zgodba Slovenke)

Morda vas zanima tudi: Mladi niso več odgovorni …