Bil je moj učitelj slovenščine. Tisti, ki ga ne pozabiš (piše: Goga)

Drsel je po hodnikih stare gimnazije, pod roko je nosil dnevnik, v njem redovalnico. Lase je imel bele in samo še na vsaki strani nad ušesi in zadaj.

Od prvega trenutka, ko je vstopil v razred, je z njim vstopila tišina. Njegove ure so bile kot ura natančne z dodanimi anekdotami iz življenj pisateljev in pesnikov. Bil je moj učitelj slovenščine. Tisti, ki ga ne pozabiš.

Ali me je imel še posebej rad? Sploh ne. Kar nekaj časa je trajalo, da je prepoznal in priznal moj talent in željo po pisanju in ustvarjanju.

Pri predzadnjem spisu je pohvalil moj pogum za pisanje o pereči temi, o izlitju najintimnejšega opisa dogodkov okoli nas. Vprašal me je, kakšne načrte imam za naprej. Ko sem mu odgovorila, je prikimal v odločitev in rekel, da je prava.

Velikokrat sem se na faksu, ko mi ni šlo gladko, spomnila njega in njegovih besed. Spomnila sem se tudi tega, kako mi na začetku tudi pri njegovih urah ni šlo lahko. Zaradi njega in učiteljev, ki so zahtevali veliko (a ne samo zahtevali veliko,  temveč tudi dali veliko), sem se v življenju, kadar sem naletela na ovire pri učenju in so mi bile neke stvari tako tuje in zapletene, da sem mislila, da je osvojitev Mount Everesta lažja, še bolj zakopala v snov in odločila, da jo bom premagala.

Najtežje je pri tistih učiteljih in predavateljih, pri katerih te nič ne potegne, ki pridejo in pišejo na tablo, kot da so stvari samoumevne, in nič ne razložijo.

Ali pa tistih, ki zahtevajo disciplino in jo ustvarjajo z grožnjami, negodovanjem, grajo. Nekateri učitelji in predavatelji pa se samo pojavijo in že vsi umolknemo, že prisluhnemo. Njihov stil, njihova razlaga nas pritegnejo – to ni vedno ista iskra, pri vsakem je nekaj drugega.

Gospod Maher, opisani učitelj slovenščine, je bil takšna avtoriteta, samo, ko je vstopil v razred. Miren, nikoli ni povzdignil glasu, takoj se je potopil v predavanje. Če je kakšnemu dijaku kaj povedal, je bilo to sarkastično do njega in zabavno za druge.

Bali smo se ga, a ga spoštovali. A  imel je tisto najpomembnejše pri učitelju – pri vsakomur je iskal 'tisto nekaj'.

Učiteljev, ki so pustili sled, ki se jih spomnim, je bilo na gimnaziji še nekaj. To so bili tisti, ki so nas pritegnili s predavanji, niso se strogo držali 'voznega reda', velikokrat so podajali znanje skozi prizmo sedanjosti in skozi okno široke razgledanosti.

Na fakulteti so takšni in drugačni predavatelji in še danes, ko sem že tretjič sedla v študentske klopi, jih gledam skozi isto prizmo kot tiste, ki so mi nekaj dali in pustili, in tiste, ki so bili, pa kot da jih ni bilo.

In predavatelji so takšni kot vedno, le nekaj je tistih, ki imajo avtoriteto, ki podajajo znanje na zanimiv in široko razgledan način. To je jasno po nekaj minutah v predavalnici. 

Višje ko sem šla v svojih učnih procesih, bolj sem ugotavljala, da to, ali je predavatelj s tuje univerze (morda tudi z zvenečim imenom), še ne pomeni, da je dober.

Moj prvi stik z ameriškim profesorjem že na dodiplomskem študiju je bil res takšen filmski. Splezal je na mizo in začel z razlago o perspektivi, o objektivnem poročanju. Hitro si je zapomnil imena vseh v predavalnici in cenil še posebej tiste študente, ki smo že kaj delali ob faksu.

Na enem od zadnjih predavanj pa je profesorica z angleške univerze prišla, sedla in prebrala svoje 'powerpoint' zapiske.

Veliko mi pomeni, če je nasproti mene kdo, ki me lahko še kaj nauči tako pri poslu kot v predavalnici. Veliko mi pomeni tudi, ko sama podam komu znanje, ki mu pride prav. Kakor Maher poskušam poiskati v vsakem svojem poslušalcu najboljše. Mu pokazati njegove pomanjkljivosti in ga usmeriti v tisto, kar mu gre res dobro. Mislim, da je to pogoj za dobrega učitelja in predavatelja.

Pomembno je, da učenci, dijaki in študentje dobijo občutek, da nekaj štejejo, da je vsakdo nekaj posebnega, da pa jasno ni vsakdo za vse. Znanje je čudna postavka v življenju in v resnici ne potrebujemo vsi vseh znanj – mislim, da je to poanta, ki jo pri našem šolskem sistemu velikokrat zgrešimo.

Ker so predmeti razdeljeni, ker nimajo dovolj povezovanja, ne morejo obravnavati nekoga, ki ga učimo kot celoto, saj bi drugače kaj kmalu ugotovili,  v čem je kdo res dober ali celo blesti.

Spomnimo se tistih 'podajalcev' znanja, ki so v nas odkrili 'tisto nekaj' in nas s tem usmerili. Če imamo srečo, da nas je kdo odkril ...

Vsakdo si (zlasti v osnovnem in srednješolskem učnem procesu) želi, da bi ga nekdo opazil, ga prav usmeril in mu dal moč, da sledi svojemu cilju, svojemu življenjskemu bistvu.

To je tisto, kar naredi dobrega učitelja in to se nikoli ni spremenilo.

Dober učitelj ni tisti, ki popušča, ki ne zahteva znanja. A ima skoraj “igralsko avro”. Ko stopi pred tablo mora blesteti. Stopiti na oder.

Jasno mi je, s čim se vsi, ki kakor koli podajamo znanje, danes ubadamo, a zanimivo mi je, ko na faksu spoznam študente, ki še niso začutili svoje posebnosti. Če je tako, je bila napaka storjena že v zgodnjem učnem procesu.

Kot študentka še vedno zahtevam od predavateljev vse to. Želim, da so njihova predavanje navdih, ki me popelje skozi idejo snovi do njene uresničitve. Navdih, da si želim vedeti in znati še več. Navdih, da v svojem podajanju znanja postanem prav tako dobra in navdihujoča kot oni.

Kolumno je napisala Goga Gordana Sredojević, dolgoletna urednica in avtorica revij za ženske, danes lastnica podjetja MGM Media Optima d.o.o. za odnose z javnostmi v turizmu in kreativen PR ter predavateljica na Visoki poslovni šoli B2.

Foto: Unsplash (naslovna fotografija) in osebni arhiv