Ko valentinovo ne pomeni nič (piše: Goga)

Od takrat dalje me gospa Marina na ljubljanski tržnici, ki je še vedno legendarna prodajalka rož in ustvarja čudovite šopke, redno pozdravlja in se čudi, ko zagleda moja otroka, ki sta že tako velika. Ona pa se živo spomni tistega romantičnega fanta, ki mi je redno kupoval rože. In se ji pač zdi, da je vse prehitro minilo.

Valentinovo je bilo takrat za naju v znamenju src, seksi spodnjega perila, večerje v dvoje.

Čeprav valentinovo zame ni bilo nekaj posebnega, pa se v resnici razveselim vsake priložnosti, ob kateri se lahko imamo ljudje fino. Tako je še danes. Kar se tiče tistih rož, je bil šopek po kakšnem prepiru še večji kot ponavadi.

Vse rože, darila in tudi čudovit zaročni prstan pa niso pomagali, da v resnici ne bi vedela, da to ni to, da nisva drug za drugega in da se bo menda še pred poroko zgodilo kaj dramatičnega, da to prekinem. In se je.

Kar tako, naenkrat.

Še nekaj let potem mi rože niso kaj dosti pomenile in tisti izrek neke znane osebe, ki je zapisala, da ko kupujemo rezano cvetje, v resnici kupujemo mrtvo cvetje, mi je prirasel k srcu.

Menda sem se na valentinovo spomnila, ker se mladim kar precej dogaja na ta dan zaljubljenih. Pomeni jim veliko in so ga popolnoma sprejeli, imajo celo organizirane izmenjave sporočil na šolah. Kar je lepo.

Če ti valentinovo da pogum, da storiš prvi korak, ki ga drugače ne bi, je to verjetno tudi odlično.

Valentinovo ima zametke v Franciji, prav v mestu ljubezni, Parizu. Navada pisanja ljubezenskih sporočil se je rodila v tej prestolnici ljubezni, kjer je izmenjava ljubezni na papirju navada še danes.

Prvo pismo s podpisom Valentine je napisal vojvoda Karel Orleanski svoji rosno mladi ženi leta 1415 iz angleškega zapora. V resnici pisma ni zaključil s podpisom, ampak je napisal njej: »Moja nadvse nežna Valentine.« A ji ni bilo ime Valentine. Svoje žene ni videl nikoli več.

Francozi imajo seveda vedno kakšno nenavadno tradicijo. Tudi na dan ljubezni. Na t. i. dan »loterije ljubezni« so šli moški in ženske v hiše samskih, ki so si stale nasproti, in skozi okno klicali drug drugega. Klicanje je trajalo tako dolgo, dokler vsi niso našli para.

Če moškemu ženska ni bila všeč, jo je pustil in je klicala drugega. Ženske, ki niso našle partnerja, so se kasneje dobile pri kresu, v ogenj pa so metale slike in predmete moških, ki so jih zavrnili. Med tem obredom so preklinjale in poskušale uročiti nasprotni spol.

Ker so se včasih nekatere ženske preveč razvnele, je francoska vlada sčasoma prepovedala celotno tradicijo.

Ampak midva z možem valentinovega ne praznujeva. Njemu je to kar nekaj. A priori že zato, ker ne mara zahodnjaških praznikov, ki smo jih samo uvozili in nimajo nikakršne zveze z našo tradicijo.

Tudi za noč čarovnic vedno negoduje, ko reže bučo, in nikakor ne mara vse bolj popularne bučne juhe. Mi trije pa uživamo in se strašimo, verjamemo v sporočila iz onostranstva, otroka se našemita in gledamo grozljivke. Podlegli smo amerikanizaciji in se sklonili v imenu kičaste zabave – samo da je zabavno.

No, za najino prvo valentinovo sem mu pripravila večerjo in kupila čokolado. Nisem poznala njegovih navad in zato nisem hotela pretiravati z darili. Še dobro. Saj jaz nisem dobila od njega nič.

»Meni se to zdi res neumno!« je izdavil. Prosim? To je bil najin prvi prepir. Prav na valentinovo. »Ne, ne bom praznoval takšnih neumnosti. To je kar nekaj!« O tem prepiru se spomnim samo tega, da sem se v nekem trenutku znašla pri misli, da zagovarjam nekaj, kar je tudi meni »kar nekaj«.

Že od nekdaj si mislim, da bi lahko praznovali gregorjevo. Kar nekaj narodov ima svoje dneve zaljubljenih, ki prekašajo valentinovo.

Še dobro, da tako razmišljam. Kajti mojemu življenjskemu sopotniku se zdijo vsi prazniki, ki so obligatorni za kazanje čustev, potrata dragocenega časa. Tudi dan mrtvih, ko vsi romajo na pokopališča. Ob kateremkoli drugem dnevu v letu s tem nima težav. Tako se mimogrede sprehodiva do pokopališča, ko greva na sprehod v naravo.

Ljubezen pokaže tako, da vsako jutro skuha kavo, zvečer ponudi kozarec vina, vedno, ko nam česa zmanjka ali je treba skočiti na pošto, to naredi on, in večkrat si vzameva čas zase, ko je to najbolj nepričakovano. Ampak valentinovo? Nak, to pa ne. Povrh vsega pa je zanj tudi kupovanje rož metanje denarja stran in raje kupi nekaj, kar bom imela dlje časa.

No, vsaj vem, da se mu ni treba odkupiti za kakšen prepir. Vsaka tolažba je dobra. Valentinovo pa raje prespim.

Če bi se prej pozanimala, kako se je vse skupaj začelo, in glede na to, da praznik vseeno originalno prihaja iz Francije, bi se stvari mogoče lahko zasukale drugače.

Mogoče bi lahko nanj vrgla vsaj kakšen čuden urok, kot so to počele Francozinje in bile očitno pri tem tako strastne, mogoče celo uspešne, da je to njihovo početje prepovedala država. Verjetno so se moški pritožili, da se po prazniku ljubljenega Valentina z njimi dogaja nekaj čudnega.

No, če bi vedela …

V Sloveniji smo valentinovemu dali prevelik pomen. V Franciji to ni eden večjih praznikov in ga praznujejo samo zaljubljeni pari.

Francozi pravijo, da naj bi ljubezen »podarjali« skozi vse leto. Ne samo na določen dan. Mogoče je ta informacija prišla do mojega življenjskega sopotnika prej kot do mene.

Kolumno je napisala Goga Gordana Sredojević, dolgoletna urednica in avtorica revij za ženske, danes lastnica podjetja MGM Media Optima d.o.o. za odnose z javnostmi v turizmu in kreativen PR ter predavateljica na Visoki poslovni šoli B2.

Foto: Thinkstock

PREBERITE ŠE: Slovenski sosed ali od kdaj hudiča si pošiljamo anonimke!? (piše: Goga) ALI “Zato sem končala zgodbo z ljubimcem, in to so stranski učinki” (piše: Goga)