Slovenski sosed ali od kdaj hudiča si pošiljamo anonimke!? (piše Goga)

V času centrifuge se je njuno stokanje in kar vpitje razlegalo po celem stopnišču. Skakal je stroj in soseda sta uživala.

Ko sem se preselila v blok za Bežigradom, kjer stanujem še danes s svojo družino, je v stanovanju nad menoj živela štiričlanska družina. Imeli so malčka, ki sta cele dneve tekala po stanovanju in me po navadi tudi zbudila. Predvsem ob jutrih, ko sem želela malce dlje časa spati, ker sem večer prej pisala ali se učila pozno v noč. 

Zakaj sem se lotila tega pisanja? Najprej ker se mi zdi tole s sosedi tipična slovenska posebnost. In vse, kar ima pridevnik slovensko, se menda dobro bere.

Drugič, ker mi je prijateljica Anja zadnjič potožila, da noben sosed ne govori več z njimi, odkar so svojo hišo zelo zelo povečali in gre to sosedom in sosedam zelo zelo v nos, in tretjič, ker imam v bloku, kjer živimo, odlične sosede pa tudi takšne, ki pišejo anonimna pisma in se jim to da.

Takšni, ki nimajo svojega življenja, pravim sama, ker če bi ga imeli, se ne bi ukvarjali z ženskim smehom, ki jih neskončno moti, petjem, hojco, ki jo slišijo, ko se otrok zadrsa po parketu, sosedovim igranjem na klavir, ropotajočim pralnim strojem sredi dneva, otroki skakalčki …

Ko prejmem takšno pismo, se razjezim. Ne zaradi tega, kar bi lahko nekoga motilo iz našega stanovanja. Temveč zaradi tega, ker pomislim, kdaj hudiča in zakaj se je nehalo sosedsko prijateljsko dogovarjanje.

Kadar je moja soseda Stana, fina Novomeščanka, ki sem jo imela rada kot babico, prišla k moji mami v copatih na kavo, sta se smejali, pogovarjali, si sposojali vse možne kuhinjske sestavine, se pogovarjali o vsem, kar se dogaja v bloku, včasih se jima je pridružila še Ana, pa Jana, pa še njuna moža.

Z Mojco sva se spoznali tako, da sem na vrvico obešala ščipalke in jih spuščala na njen balkon in sva se smejali dolgo v topel spomladanski večer. Pa naju nobena soseda ni: ššššššššššutišššalllla.

Kdaj se je nehalo: nekaj te moti, stopiš v copatih na stopnišče, se sprehodiš do soseda in se, po možnosti ob kavi, pogovoriš?

Oh, naša soseda Stana, ki je pri mami pila kavo in ona pri njej, je vsaj dvakrat na leto prišla tudi jezna na kavo, ker sem jaz puščala prižgano luč na hodniku, ker je sosedov Blaž pozabil zapreti vrata, ker smo se Blaž, Aleš in jaz najraje igrali slepe miši na dolgem hodniku in se smejali in vpili dolgo v večer, ampak to je bila debata za jutranjo kavo ob vikendih. In Stana je znala biti huda – ampak tako direktno v obraz, anonimk med sosedi se res ne spomnim.

Mislim, da so bile rezervirane za življenje v politiki in podjetjih.

Ker me nihče nikoli ne vpraša, kaj pa mene moti, in ker me v resnici očitno ne moti toliko, da bi pisala anonimke, bom napisala tukaj: motijo me sosedje, ki ne poznajo bontona. Motijo me moški, ki prvi ne pozdravijo ženske, mlajši, ki ne pozdravijo starejših, ljudje, ki ne pomagajo starejšim in invalidom, otroci, ki ne pozdravijo prvi in tudi ne odzdravijo.

Motijo me tudi smrdeči domači ljubljenčki (in resnično mislim na tiste, ki smrdijo, ne na hišne ljubljenčke na splošno, kužka sem imela tudi sama). Večkrat sem se že namenila, da kaj rečem, če me kaj od naštetega moti, a vsakič, ko imam to na jeziku, se mi zdi, da bom nekomu pokvarila dan.

V resnici pa nobena od teh stvari ni življenjskega pomena.

Aha, pa še tole sem pozabila. Vsake toliko se, ko sem v kopalnici in če je v bloku popolna tišina, sliši, kako nekdo strastno vpije med seksom. Povzroča hrup. Uživa. A kaj ko jima/mu/ji v resnici zavidam. To se namreč dogaja kar sredi dneva, ko smo mi navadni smrtniki po navadi še v službah in popolnoma obremenjeni z vsemi vsakodnevnimi opravili. Zanima me, ali sta dobila kdaj anonimko za preglasen seks.

Mene v resnici to moti – da tako uživata ravno takrat, ko se moj sin uči brati, ko se moja hči po najstniško z vsemi hormoni zdere name, ko vržem ob tla krožnik, ker je moj mož živčen zaradi anonimke sredi vikenda, ko zgornja soseda umirja svoja mulca, ki raje tečeta kot hodita. Ampak res, kdo pa mislita, da sta, da nam takole kvarita rutino sredi dneva??? Res, kaj vse si ljudje dovolijo.

Kot epilog. Odlično je imeti (in meje so večkrat zabrisane med pedantnim in zoprnim) pedantne sosede, ki jih veliko stvari moti, saj je blok z njimi urejen.

Seveda se kljub pregrešno dragemu upravitelju bloka vedno zgodi, da sama menjam luč na stopnišču pred svojimi vrati in kidam sneg na parkingu. Človek bi pomislil, da pri živem upravitelju sploh ne bo potreboval sosedov, da mu grenijo ali lajšajo življenje.

Kaj nam bo upravitelj, če imamo slovenskega soseda, in obratno! Živel najboljši sosed! V Sloveniji se očitno vse vrti okoli soseda, ali imamo najboljše sosede, pa je drugo vprašanje.

Kolumno je napisala Goga Gordana Sredojević, dolgoletna urednica in avtorica revij za ženske, danes lastnica podjetja MGM Media Optima d.o.o. za odnose z javnostmi v turizmu in kreativen PR ter predavateljica na Visoki poslovni šoli B2.

Foto: Thinkstock, osebni arhiv