Ajša Sivka, 16-letnica, ki jo je v Francijo povabil Tony Parker #intervju

Že ptički na vejah čivkajo, da v naši deželici športni talenti rastejo kot gobe po dežju. A znano  je tudi to, da sam talent ne pomeni dosti, če ni podkrepljen s trdim delom. Tega se zaveda tudi mlada košarkarica iz Slovenskih Konjic, ki je letos dobila edinstveno priložnost in jo sprejela z odprtimi rokami. Ajša Sivka  je letos navduševala na European Challengerju (na tekmo je zabeležila 12.6 točke, 8.8 skoka in 2.8. podaji in se z reprezentanco uvrstila na svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto na Madžarskem ) in je s svojimi predstavami pritegnila pozornost nekdanjega NBA zvezdnika Tonyja Parkerja. Ta v Lyonu vodi košarkarsko akademijo  Tony Parker Adéquat Academy, med soustanovitelji pa je tudi slovenskim ljubiteljem košarke dobro poznan Nicolas Batum.  

Bi začeli kar tako, kdo je Ajša Sivka? Kako bi se opisali?

Moje ime je Ajša. Že od rojstva živim v Slovenskih Konjicah. Imam mlajšo sestro Žano. Če se le da, čim več časa preživim s svojo družino.

Sem preprosta, dobrovoljna in nasmejana punca. V prostem času (ki ga je bolj malo) se rada družim s prijateljicami na igrišču ali pa gremo na kakšno pijačo. Rada poslušam glasbo in se predvsem zabavam.

Malo sem pobrskala in ugotovila, da je košarko igral oz. jo igra tudi vaš oče. Vas je on navdušil nad košarko?

Res je. Že kot majhna deklica nisem manjkala na nobeni atijevi tekmi. Skupaj z mamo in babico smo navijale na tekmah, kjer je oče igral. Zaradi njega imam tudi na dresu številko 7, saj jo je na dresu vedno nosil tudi sam. Z očetom in sestro gremo velikokrat na igrišče in igramo ena na ena. Včasih mi je še pustil, da ne bi izgubila veselja, toda zdaj mislim, da je obratno, da ne bi vsakič ostal brez točk. Drugače pa se tudi izven igrišča z njim veliko »fajtam« in ga tepem s svojimi ostrimi komolci. Če pa igrava z Žano skupaj proti njemu, pa itak nima šans.

Kakšni so bili vaši začetki? Ste si od nekdaj želeli nekaj več in imeli večje ambicije v košarki ali je do tega prišlo spontano?

Nad košarko me je prav gotovo navdušil oče. Z njim sem kot majhna deklica metala na koš pred blokom in v parku. Od prvega razreda naprej sem obiskovala šolo košarke Miki Šport in hkrati obiskovala krožek košarke na OŠ Ob Dravinji pri učiteljici Urški. V četrtem razredu sem začela trenirati v klubu ŽKK Konjice in tam ostala do letos.

Rada igram in treniram košarko, če mi bo pa uspelo kaj več, bom pa zagotovo zelo vesela.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Košarkarska zveza Slovenije (@kzs_si)

Se vaše življenje močno razlikuje od življenja vaših vrstnic?

Mislim, da se precej razlikuje. Popoldneve imam že nekaj časa zasedene s treningi, vikende pa s tekmami. Tudi ob petkih in sobotah ne morem hoditi naokoli, saj imam drugi dan tekme. Ampak to, kar počnem mi je všeč, zato razumem in vem da se je treba marsičemu odreči.

Pred dnevi smo v objavi KZS zasledili, da se podajate novim dogodivščinam naproti, na akademijo Tonya Parkerja. Kako je prišlo do tega?

Tako je. V mesecu juliju je Tony najprej kontaktiral Vanjo Černivec (Mariborčanka Vanja Černivec je lansko leto postala prva skavtinja košarkarske ekipe NBA Chicago Bulls, op.a.) in se zanimal zame. Ker je Vanja že nekaj časa izven Slovenije, je povedala, da se bo pozanimala. Poklicala je Boštjana Nachbarja ali me pozna. In res, po naključju, sem sedem let obiskovala Boštjanov košarkarski Bokikamp v Kopru in zato se z Boštjanom prav dobro poznamo. Kontaktiral je očeta in povedal, da se Tony Parker želi pogovoriti z njim in mamo ter jima predstaviti, zakaj si želi, da pridem na njegovo akademijo. za vse to sem izvedela šele, ko sem prišla s priprav za evropsko prvenstvo. Sprva sploh nisem verjela. Nisem si mogla predstavljati, da si tako znan košarkar želi na svoji akademiji igralko iz Slovenskih Konjic.

Ste že v Lyonu, ali še potekajo priprave na selitev?

V Lyonu sem že od zadnjega avgusta. Tako, da so stvari potekale precej hitro in sem se kar naenkrat preselila v Lyon.

Kako izgleda vaš običajen dan? Veliko trenirate?

Zjutraj imam najprej zajtrk, potem delam za šolo, nato imam individualni trening košarke ter trening s trenerjem za telesno pripravo, potem imam kosilo in nadaljujem z delom za šolo, popoldan imamo skupni trening z ekipo, zvečer pa večerjo. Tukaj ogromno delajo individualno s tabo in sem prepričana, da lahko zelo napreduješ.

Česa se najbolj veselite in kaj vas najbolj skrbi?

Zelo sem vesela, da bom s svojo selitvijo v Lyon spoznala ogromno novih ljudi. Da bom lahko veliko časa posvetila treningom, spoznala novo kulturo in življenje v Franciji. Upam, da bom vzporedno s treningi vestno opravljala tudi šolsko delo in da bodo profesorji moje šole razumni in me podpirali na moji košarkarski poti.

Kaj boste v Franciji najbolj pogrešali?

Pogrešala bom domačo dvorano, kjer sem preživela velik del svojega časa, igrišče v parku, kjer sem zadela svoj prvi koš, svojo sobo, atijeve čevapčiče ter dobrote iz mamine in babičine kuhinje.

In šola? Zasledila sem, da se boste še naprej šolali na daljavo na 1. gimnaziji v Celju?

Sošolci mi vsak dan pošiljajo snov, ki jo predelajo pri urah, jaz si to natisnem in sproti urejam zapiske. S profesorji se bom sproti dogovarjala za datume ustnih in pisnih preizkusov, ki bodo potekali preko spleta. Pripadajo mi tudi dodatne ure, da lahko profesorje pokličem za dodatno razlago snovi, ki je ne bi razumela.

Kdo so vaši vzorniki in kakšni so vaši cilij za naprej?

Moj vzornik je v prvi vrsti oče, za njim pa Michael Jordan.

Moja želja je zaigrati v kakšnem vrhunskem evropskem klubu in mogoče nekoč priti v WNBA . Ne glede na to, kje bom v prihodnosti igrala, pa bom vedno s ponosom in z veseljem zastopala svojo državo v reprezentančnem dresu.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Košarkarska zveza Slovenije (@kzs_si)

Preberite še: Jasna Hengović, inženirka leta: Programiranja me je bilo tako strah, da nisem mogla normalno študirati

Morda vas zanima tudi: Znanstvenica v New Yorku: V trgovini, kavarni ali pošti se mi Američani zahvaljujejo za delo, ki ga počnem. Odnos Slovencev pa je nasproten