Tina Vrbnjak: Igralski poklic sem si predstavljala dosti bolj romantično 

Ko sem jo prvič videla na odru, sem pomislila, da je rojena za igralski poklic – čeprav je bila takrat še dijakinja Druge gimnazije v Mariboru. Zato me ni presenetilo, da je bila sprejeta na AGRFT in da so njen talent prepoznali v ljubljanski Drami, kjer je članica ansambla od leta 2009. S tem se je uresničil velik del njenih želja, celo tistih, za katere nemara še sama ni vedela, da jih ima.

»V Drami sem del krasnega kolektiva, ki ga imam zelo rada, nekateri sodelavci so postali moji zelo dobri prijatelji in tega ne bi zamenjala. Sodelovala sem s fenomenalnimi avtorskimi ekipami pri krasnih predstavah. Na platformi Drama Laboratorij sem se lahko lotevala avtorskih projektov. In nenazadnje mi je bilo omogočeno delo izven Drame,« pravi Tina Vrbnjak, ki trenutno igra v predstavah Vse OK (Simona Hamer, režija Matjaž Farič) in Požigi (Wajdi Mouawad, režija Nina Rajić Kranjac).

Pred kratkim smo si lahko na VOYO ogledali nove dele serije Gospod profesor. Ste zadovoljni s svojim delom v njej? 

Ogledala sem si vseh deset delov. Na srečo je od priprav in snemanja minilo toliko časa, da sem nekatere zaplete, preobrate in dogodke  pozabila in sem jih doživljala skoraj popolnoma neodvisno od poznavanja scenarija.

Hočem reči, da sem v ogledu, proti pričakovanjem, zelo uživala. Proti pričakovanjem, ker se na posnetkih ponavadi zelo težko gledam in poslušam. Verjetno nisem edina. Navdušena sem nad vsemi igralskimi kolegi, prav do zadnjega. Veseli me tudi, kako se je v končnem izdelku obrestoval trud prav vseh ustvarjalnih in tehničnih sektorjev.

V snemanje Gospoda profesorja smo vložili ogromno časa in energije, poleg tega pa so bili pogoji dela zelo ugodni, kar je omogočalo bolj ali manj krasno atmosfero med samim snemanjem. Posledično mi ta projekt veliko pomeni in srčnost, ki jo nosi, mi je v ogromno veselje.

Ste morali opraviti avdicijo za vlogo profesorice Klavdije?

Avdicije so potekale v dvojicah in z Juretom (Henigmanom, op. a.) sva bila ena od možnih kombinacij za vlogo Sama in Klavdije, če se prav spomnim, že od samega začetka.

Kako ste se pripravljali na vlogo?

Za priprave na snemanje smo imeli precej časa, kar je velika sreča. Imeli smo ogromno vaj, na katerih smo se ukvarjali z aktualizacijo scenarijev, raziskovanjem likov in postavitvijo prizorov v prostor. Veliko materiala za vlogo sem dobila prav tam v sodelovanju z ekipo. 

Ste se morda ob snemanju večkrat spomnili na svoja gimnazijska leta - kakšna so bila?

Obiskovala sem Drugo gimnazijo Maribor in na ta leta imam zelo lepe spomine. Profesorice, profesorji in ravnatelj so dijake zelo podpirali pri razvijanju in raziskovanju svojih potencialov in zanimanj. Lahko rečem, da sem bila kar piflarka, ampak mi je kljub temu nekako ostajalo dovolj časa za razne obšolske dejavnosti, največ veselja sem imela s šolskim časopisom in šolskim gledališčem. No, res največ veselja sem imela z »dejavnostmi«, ki jih na tem mestu ne bi podrobno opisovala. 

Spomnim se, ko sem vas prvič gledala na odru Druge gimnazije, kjer ste sodelovali v dramskem krožku. Ne vem, kakšen naslov je imela predstava, vem pa, da sem zaradi vašega igralskega talenta takoj pomislila: »Ta punca bo nekega dne zagotovo igralka.« Ste že takrat vedeli, da želite opravljati ta poklic?

Na gimnaziji smo se v gledališki skupini Gnosis lotevali precej težkih literarnih predlog. Zelo hitro mi je postalo jasno, da se želim vpisati na AGRFT in postati igralka, vendar sem si ta poklic takrat predstavljala dosti bolj romantično, kot ga doživljam danes. 

Ste imeli rezervni načrt, če ne bi opravili sprejemnih izpitov na AGRFT?

Moja alternativa je bil dvopredmetni študij umetnostne zgodovine in francoščine. Slab rezervni načrt, ker mi francoščina nikoli ni zares dobro šla.

Kako pa se spominjate sprejemnih izpitov – so bili zelo zahtevni?

Na sprejemne izpite sem prišla ravno prav nevedna. Poznala sem sicer velika režiserska in igralska imena, ki so sestavljala komisijo, vendar teh imen nisem najbolje povezala z obrazi. Za Mileta Koruna sem mislila, da je Dušan Mlakar, za Mlakarja sem mislila, da je Tomaž Gubenšek in tako naprej. Tako sem bila na sprejemnih izpitih precej prostodušna. Trema, ki jo pred predstavami dobim danes, je neprimerljivo večja kot trema, ki sem jo imela takrat na sprejemnih izpitih. Verjetno je to razlog, da se mi ta izkušnja ni zdela preveč zahtevna. 

Ste ena od redkih igralk, ki se lahko pohvali, da ima v svojem igralskem opusu moško vlogo - v predstavi Merlin ali Pusta dežela ste upodobili kralja Arturja in viteza sira Kaya. Je bila to ena od zahtevnejših predstav, ki ste jih odigrali?

Predstava je bila kar težek zalogaj, vendar ne zaradi spola lika, v katerega sem bila zasedena. Pravzaprav kralj Artur in sir Kay nista edini moški vlogi, ki sem ju v gledališču igrala in v teh primerih se nikoli nisem prav zares ali pa v prvi vrsti ukvarjala s spolom lika, razen, če je bilo to v neki funkciji ali pa je šlo za performativnost določenih družbeno uveljavljenih vedenjskih vzorcev, ki so  stereotipni za moški spol.

Tudi ko igram ženske like se poskušam čimbolj osredotočati na vsebino lika, notranje konflikte, stremenja, motivacije, ki niso nujno spolno pogojeni. Pri študiranju kralja Arturja sem se ukvarjala s temami in vprašanji, ki so bila tisočletja v domeni moškega dela prebivalstva, ženskam so pripadale druge, zasebne sfere življenja.

Ta patriarhalna kultura je v veliki meri v veljavi še danes, zato se mi zdi prav, da se tradicionalne predstave o tem, kakšen je lahko moški in kakšna bi naj bila ženska, kaj je za določen spol normalno ali pa celo naravno, v umetnosti in pop kulturi rušijo in  postavljajo pod vprašaj.

Velikokrat se kot gledalka in ustvarjalka raznih vsebin sprašujem, zakaj se ne znamo oziroma ne želimo izogniti uprizarjanju določenih vedenjskih vzorcev in situacij, ki reproducirajo stereotipne predstave o spolnih vlogah in o tem, kaj je v medosebnih odnosih sprejemljivo. Mislim, da imamo tukaj še veliko dela, predvsem v komercialni produkciji, ki cilja na širok razpon publike.

Kakšne vloge pa vam predstavljajo največji izziv?

Ne vem, vsaka vloga je svojevrsten izziv. Ponavadi se najbolj mučim z vlogami, ki se mi sprva zdijo preproste. Poleg tega mislim, da vloga sama po sebi ni bistvenega pomena, zelo je pomembno v kakšen koncept in režijsko poetiko je postavljena, kakšne vloge gradijo kolegi, kakšne odnose pletemo, kako je v gledališču v predstavo vključena publika, kako blizu ti je problematika lika ali predstave…

Že od leta 2009 ste zaposleni v ljubljanski Drami. So se s tem uresničile vaše želje ali pa ste bili po končanem študiju brez posebnih pričakovanj, kje bi želeli igrati?

Ko sem zaključevala študij, je bila Drama v zelo dobri formi in seveda sem si želela angažmaja. Hkrati me je navduševalo Slovensko Mladinsko gledališče. Najbolj pa sem si želela delati kot svobodnjakinja, ki sodeluje z različnimi gledališči in platformami, redno potuje v tujino na dodatna izobraževanja in izbira med projekti, ki ji predstavljajo izziv in tistimi, ki bi se jim morda raje izognila.

Izšlo se je drugače, malo manj romantično, vendar v prid socialni varnosti. Ne morem pa reči, da se ni uresničil velik del mojih želja, celo tistih za katere nisem vedela, da jih imam. Recimo, v Drami sem del krasnega kolektiva, ki ga imam zelo rada, nekateri sodelavci so postali moji zelo dobri prijatelji in tega ne bi zamenjala. Sodelovala sem s fenomenalnimi avtorskimi ekipami pri krasnih predstavah.

Na platformi Drama Laboratorij sem se lahko lotevala avtorskih projektov. In nenazadnje mi je bilo omogočeno delo izven Drame. In, ne, ne grem še v pokoj, čeprav tole zveni kot poslovilni govor ob upokojitvi. (smeh)

Kako pa delo v gledališču usklajujete s snemanjem serij?

Načeloma imajo obveznosti v SNG Drama Ljubljana prednost pred projekti, ki nastajajo v drugih produkcijah. Najlažje je, ko se obdobja, v katerih nisem zasedena v nobeni predstavi znotraj matične hiše poklopijo s termini, recimo, snemanj.

To se seveda zgodi redko, zato je potrebno pri usklajevanju ogromno organizacije in improvizacije s strani vseh vpletenih, tudi družinskih članov. Pri snemanju Gospoda profesorja je bila ta sreča, da smo snemali v poletnih mesecih, ko imamo v gledališču kolektivni dopust. Kar pa seveda pomeni, da smo takrat, ko bi lahko šla na dopust, delali. 

Ste večino prijateljstev stkai v gledaliških krogih?

V gledaliških krogih imam nekaj zelo dobrih prijateljic in prijateljev. Večji del prijateljstev iz mladosti se je s časom zredčilo, ostalo jih je le par, ki pa so res trdna in neprecenljiva. Tak prijatelj je recimo Boris Bezić, režiser prvih petih epizode serije Gospod profesor, s katerim sva se končno srečala tudi poklicno.

V nekem intervjuju ste priznali, da podobno kot profesorica Klavdija tudi vi obožujete svoj poklic. Kaj pa vas osrečuje poleg igralstva? 
Dejstvo, da bodo 24. aprila volitve v državni zbor. In dopust. 

Ste sicer ljubiteljica serij ali raje berete knjige?

Prej se lotim branja knjige kot gledanja serij. Med drugim, ker doma nimamo televizije, digitalno pa nisem najbolj spretna. Ko sem pred dvema mescema prebolevala koronavirus in sem imela ves ljubi čas na svetu, sem končno ustvarila račun na eni od tujih spletnih platform za multimedijske vsebine in odprl se mi je čisto nov svet.

Preberite še intervju z Beti Strgar: Ne verjamem v to, da človek lahko počne samo eno stvar v življenju

Morda vas zanima tudi: Maruša Ferk o hudem udarcu in življenju v Franciji: Nisem želela odnehati tako