Sahareya odkrito z Ulo: Brat me je odkril na wc-ju

Preden sva se srečali na pogovoru v živo, sem jo želela pogooglati, pa je človek nekako na široko ne more. Zadetki na spletu pa vendarle že zdaj govorijo o tem, da česar se loti – »sfura« z vsem, kar je.

Še dobro, da so naju prepletle podobne vibracije in navdušenje do življenja. In prijatelji in družine in muzike. Še dobro, da se je našla in znašla med nami, z vsem tem talentom in ambicijami in svojo »honest to whoever že« resnico. Ker je tako pristna, da tudi v sreči malo boli.

Še dobro, da sem Sarah Al Saleh že dvakrat uspela slišati zares v živo. Še dobro, da je nazadnje, ko so na festivalu Tresk sredi njenega nastopa v Kinu Šiška, neki srednje prijazni motilci njo in oder in nas skušali na pol zapliniti s prahom iz gasilnega aparata, sploh sfurala in se ni zadušila.

In je, sfurala je vrhunsko. Sfurala je nas in sebe – do solz.

Kdo Sarah sploh je? Sarah oziroma Sahareya je mlada raperka, pevka, po duši plesalka, umetnica, ki združuje harmonije v gib in beate skozi korake v akorde. Sarah je stara 22. Po horoskopu je devica, 29.8. je njen rojstni dan, v podzanku je škorpijon in zdi se ji, da jo to veliko bolj definira.

»Sem bolj škorpijon po obnašanju« mi objasni široko razprtih oči in iskrivega pogleda. Prav tako zveni njen glas, razprt je, iskriv, mladosten. Njen smeh pa je tak, da bi ji pravzaprav z lahkoto oprostil vsakršno neumnost.

Na kakšen način, kaj to pomeni?

Sarah: Podznak je običajno tisto, kar si na ven. In jaz sem konkreten škorpijon. Vedno sem za nek »adventure«, pustolovščino, izkušnjo, izjemno rada se družim in komuniciram z ljudmi, sem precej razgibano in energično bitje, znam pa tudi zavihtet svoj škorpijonski rep in »whipnit« z njim, oziroma se z njim v kaj konkretno zapičiti. Sem pa navezana na škorpijona v sebi in tudi v svojih besedilih zanj najdem mesto.

Pa verjameš v horoskop, verjameš v vnaprej zapisane stvari, da so nam poslane od nekje zgoraj?

Malo, ja. Ne verjamem pa s polno silo v horoskope. Uporabljam sicer aplikacijo Co-star in veliko stvari, ki so se tam zapisale zame - drži. Ne vem, ali je to zato, ker nas računalniški algoritmi res že tako dobro poznajo, da sami za nas pišejo že celo naše notranje zgodbe in osmišljajo zvezdne premike. Se pa včasih po prebranem vprašam, ali mi tehnologija res že bere misli? Sicer pa mehko verjamem v položaj zvezd in njihove stopinje in to, da ni povsem brez veze tako, da se je name naselila takšna osebnost, kot jo imam.

Katere pa so še aplikacije, brez katerih ne gre – razen Co-stara?

Instagram pa … mah, veš kaj, iskreno sem zelo malo na telefonu.

To dejstvo se mi zdi izjemno. In vedno več veliko mlajših generacij srečujem, ki sicer kaj malo potipkajo tam po družbenih omrežjih, a pristne in prvinske stike in občutke, v prvi vrsti iščejo in uresničujejo v resničnosti. Hvala za zrcalo in hvala za izziv.

Veliko več kot na telefonu je Sarah prisotna v danem trenutku in zares, v realnem življenju, v svojem telesu, talentih in - prvi vrsti – v studiu. Na Tresku septembra je z nastopom v živo nazadnje predstavila svoj prvi album, ki sta ga osnovala in uresničila skupaj z njenim bratom DJ-em in producentom Sunnyjem Sunom.

Koliko časa je trajal celoten proces ustvarjanja tvojega glasbenega prvenca?

Ko sva z bratom Sunnyjem Sunom delala album, sem sama pri sebi ugotovila, da kreativno najboljše funkcioniram in sem polno ustvarjalna poleti. Poletje mi nameni pravo energijo, takrat se mi zdi, da gre vse od in iz mene veliko bolj organsko in fluidno, pozimi je pa mala depra, takrat najraje pišem, čeprav takrat tudi vsebinsko prihajajo od mene bolj temačne stvari.

Tako, da sva bila z bratom prejšnje poletje kar se da veliko in še več v studiu, da sva polno izkoristila energijski odriv za snovanje, piljenje in oblikovanje mojega albuma. Posnela pa sva ga tukaj, v Urban Roofu.

Razgledam se po prostoru, kjer me gosti na klepetu. Sami so za potrebe njenega svežega videospota, ki prav tako na predvajalna prizorišča prihaja v prihajajočih tednih, sivi betonski »bazen« prebarvali v mavrico, zato ni čudno, da na tem mestu govoriva o poletju in zimi, o novembrskih tesnobah in raznobarvnih kratkorokavnih občutkih.

Kaj pišeš in kam sicer zapisuješ?

»Ok, pojdiva od začetka«, me usmeri in mi da vedeti, da sva zavili mimo njene primarne ljubezni. Plesa.

Jaz sem v prvi vrsti plesaka, dancer in to sem od nekdaj vedela, da želim biti.

Na tem mestu lahko rečem samo najlepša hvala svojemu starejšemu bratu Sunnyu. Hvala, da se je meni in z mano dogajalo in zgodilo, hvala, da je bilo doma vedno izobilje ritmov in harmonij in zvokov in glasbe. Če tega ne bi bilo, ne vem, kaj bi bila. Tenisačica? Zagotovo nekaj fizičnega, ker od nekdaj močno čutim svoje telo. Vem pa prav tako dolgo tudi to, da bom in sem artist, da sem umetniška duša in da je to moj namen. 

Ko smo bili v Siriji na družinskem obisku, sem dojela. Vau. Ok, vem, od kod izvira zdaj ta moja melodičnost in ta neopisljiva povezava z glasbo.

Če nimaš stika s takšnimi impluzi, verjetno tako zgodaj sploh ne veš, da te na primer glasba žgečka, zanima, izpolnjuje.

Mi smo tako ali tako umetniška družina, mami je bila slikarka, kiparka, rockerica, doma smo od nekdaj poslušali blues, soul, reggae.

Familijarni backstage ali družinsko ozadje Sarah Al Saleh je prav tako zrelo za povsem svoje poglavje. Že dejstvo, da je mami ime Biserka, a se je pred leti uradno preimenovala v Jolene, je precej edinstveno. Mama živi na Hrvaškem, kjer imajo hišo. Enako oče, čeprav sta zdaj vsak po svoje. Oče prihaja iz Sirije, od tod tudi družinski priimek in prepoznavni družinski (nosni) profil. Sirijske korenine pa celotno družino podpisujejo z izdatno ritmiko.

Ko smo bili v Siriji na družinskem obisku, sem dojela. Vau. Ok, vem, od kod izvira zdaj ta moja melodičnost in ta neopisljiva povezava z glasbo. Tam je namreč tako, da morajo imeti vsi glasbo okrog sebe non stop. In ples, če se le da. Izjemno so navezani in povezani z umetnostjo. Bratranci po očetovi strani so na primer vsi kiparji, slikarji ali pa igrajo vsaj violino.

Kdaj si bila v Siriji?

Nazadnje pred vojno, pred 12 leti, ko sem bila stara 10 let. Še danes se živo spomnim, kako lepo mi je bilo. Vsi po očetovi strani živijo v eni hiši v kraju Salamija v Homsu in to hišo je zgradil naš dedi. Moj oči ima namreč štiri sestre in štiri brate, vsak pa potem še naprej svojo družino, tako da si lahko predstavljaš, da nas je bilo naenkrat, skupaj še z nami, v eni hiši res veliko.

»Na desetine Al Salehov na kupu torej«, dodam – in si mislim, seveda, pred neznanim in drugačnim preplašeni mi – nas bi mini srčna kap ob takšnem družinskem prizoru, še posebej, če bi na voljo ob sliki bil še audio, v originalnem arabskem jeziku.

Smejiva se. Sarah ve, o čem govorim in tudi sama se je kar nekaj let tu pri nas počutila odrinjeno in drugačno.

No, pa še to – Al Saleh je v Siriji eden najpogostejših priimkov. To je tam enako, kot je tu za nas Novak.

Skleneva, da je Sarah Al Saleh v bistvu ena čisto navadna recimo ji slovenska Joži Novak.

Drugi del družine živi v Damasku, tretji pa v Tartusu ob morju. Nazadnje smo jih obiskali z avtomobilom, vozili smo se tri dni, oče pa se skoraj ni ustavljal. Samo gremo, gremo, gremo. A koga lulat? Ne! Časa za hrano pa prav tako ni veljalo izgubljati, veste, kakšne dobrote nas bodo pričakale doma, je ponavljal. Potovali smo čez Srbijo, Bolgarijo, Turčijo, kjer smo prespali, kolikor se spomnim celo v avtu, da smo bili potem nemudoma lahko spet na poti. Vsi smo šli, dva brata, mami, oči in jaz. Na obisku pa smo ostali tri mesce, celo poletje.  

Kako intenzivno zdaj ohranjate stike?

Oče je izjemno povezan z družino, veliko se slišijo, zdaj, ko postaja nekoliko starejši pa ga je začelo vleči nazaj, domov. Saj naju z bratom Sunnyjem tudi. Manjka nama ta stik, s kulturo, družino, umetnostjo. Z bratom bi naju tudi ustvarjalno in glasbeno napolnila pot nazaj k njim. Zato o tem čisto zares tudi razmišljava. Rada bi tam posnela kakšne posnetke, zvoke, utrip.

Kako pa je zdaj v Siriji?

Mir je, vojne ni več, je pa vse dobesedno »fucked up«. Opustošenje je. Ni ravno, da bi si rekel, grem na obisk in zagotovo bom izjemno užival. Verjamem, da če gremo v Sirijo, bomo doživeli velik emocionalen šok. Si pa po eni strani ravno zato želim iti, ker čutim, da naša družina to potrebuje, da potrebujejo nas.

Dejansko so, hvala bogu, vsi ok, tisti iz Damaska pa so morali v Avstrijo, tam so dobili zatočišče, naučili so se jezika, dobili priložnost za delo, za življenje, se zaljubili, poročili. In so, bližje in na varnem. Upam, da morda res že naslednje poletje organiziramo eno veliko družinsko srečanje ...

Samih Novakov. Kako lepo sva zašli po drevesu korenin. Vrniva pa se zdaj na tvoje začetke, vedela si, da se po tvoji notranjosti gnete umetniška duša in najprej te je poklical ples.

Najprej sem plesala sama, doma. Stara sem bila tri ali štiri leta, izumljala sem svoj gibalni »freestyle« na hip hop in vso glasbo, ki jo je predvajal in poslušal starejši brat. Njega pa se zares sploh ne spomnim, ko sem bila majhna, ker je bil Sunny veliko okrog, »skitalica« mala, potepuh je bil. In čisti uličar, čisto »gangsta«. Še danes poslušam zgodbe, kako in kaj so jih špičili in sem samo ... Vau. To je vendarle teh 13 let razlike med nama. Ko jih je imel on 18, sem bila jaz stara pet let. Doma so mi potem predlagali, da me vpišejo v klub, če si želim plesati. In sem se. In potem sem jih menjala. Veliko. Ker se nikjer nisem počutila zares sprejete.

Od nekdaj sem se zavedala, da je v meni ogromno strasti in potenciala. Jaz sem to videla, drugi pa ne. Nihče me ni izzval, mi namenil prave priložnosti, me potiskal naprej.

Zakaj ne?

Zdaj se mi zdi, da zato, ker sem bila drugačna.

Fizično ali po energiji?

Oboje. Od nekdaj sem bila tak bolj poseben, indigo otrok. Nisem se vklapljala v navadne klape, velikokrat sem se počutila odrinjeno. Sem se pa od nekdaj zavedala, da je v meni ogromno strasti in potenciala. Jaz sem to videla, drugi pa ne. Nihče me ni izzval, mi namenil prave priložnosti, me potiskal naprej. Bila sem pri različnih plesnih klubih in povsod sem bila nekako razočarana. Potem sem ugotovila tudi, da gre drugod za precej športni način plesa, ki ga trenirajo po klubih, jaz pa se v njem ne najdem. Veliko bolj se lahko izrazim v plesu kot umetnosti, zato sem se distancirala od tekmovanj in raznovrstnih dokazovanj.

A vesolje ti je namenilo še en nov, svoj impulz.

Ja, čisto po nesreči v resnici.

Kako po nesreči?

Ko sva se začela intenzivneje družiti s starejšim bratom. To je bilo v času moje srednje šole. Takrat sem bila jaz super pridna, morda preveč, bila sem težek perfekcionist, takrat lahko rečeva, da je bila moja devica zelo aktivna. V tistem času sem neko obdobje celo živela s svojim starejšim bratom, ki mi je velikokrat govoril, da se moram malo umiriti, zadihati, začutiti, se sprostiti. Začela sva se veliko družiti, obiskovala sem ga v studiu, kjer je ustvarjal glasbo. Nekega dne sem tako prišla sredi njegovega glasbenega sessiona. Rada sem prišla in poslušala njegovo glasbo, tam sem lahko odmislila vse in se brez ovir razplesala na bratove glasbene podlage in ritme. In v tistem, tistega dne, sredi reciva seanse njega ... Njega kakat. Vmes mi reče, daj Sarah, jaz grem na wc, ti pa zarepaj kaj, zarepaj kaj za hec. Jaz sem že prej dolgo pisala poezijo v angleščini, ampak zase. To je bil moj notranji svet, a sem si vseeno rekla, prav, bom, bom poskusila. Njega res dolgo časa ni bilo nazaj, vmes sem se popolnoma sprostila, izkoristila namenjen čas, prostor in vibe, se vmes parkrat vprašala, kaj delaš Sunny, je vse OK, ampak se vseeno uspela popolnoma vživeti. Pasal mi je beat, pasala mi je podlaga. Sunny se je iz kopalnice vrnil s svojim klasičnim in razpotegnjenim »Kaj je zdaj, a si kaj narepala, ha?« In dodal. »Posnel sem te, veš?«. Oblila me je mrzlica, zakaj, zakaj me je snemal. Tako ali tako mi največ pomeni njegovo mnenje, ker vem, kako je kritičen in natančen in kako težko reče, da je nekaj res dobro. Potem pa je priklopil, poslušal, se obrnil in rekel – »Kaj jaz počnem s temi drugimi reparji? Ne morem verjeti«. Jaz tudi sama sebi nisem.

Naslov najinemu pogovoru bova lahko dali pa kar »Brat me je odkril, medtem ko je bil na wcju«.

Mhm, prisežem. Samo enkrat je bilo treba iti kakat.

Smejeva se, iskreno iz srca. Drugič.

Potem je takoj nekaj stvari v post produkciji na hitro porezal, priredil in rekel, poslušaj, Sarah – to je to. Ti zdaj repaj in me je poslal.

Kam te je poslal?

Domov, repati, vaditi, trenirati, snemati se, pisati, takoj.

Koliko časa nazaj je bilo to?

Stara sem bila 18 let, torej 4 leta nazaj. Takrat se je zares začelo. Takrat mi je tudi svetoval, da grem za eno leto naokrog, da sprejmem vse izzive, vse nastope, vse showe, kamorkoli me pokličejo, naj rečem ja. Da preizkusim sebe, raznolike odre, publike, tehniko, da premagam svojo sramežljivost, da si nabildam samozavest. In sem. Nastopala sem po manjših festivalih, na King of Concrete zunaj pred Božidarjem, s Kuklo Kesherović nekajkrat, pa v Kudu s skupino Matter, s Koala Voici v Cirkulaciji, kjerkoli se je dalo.

Potem je pa sledil drugi del oziroma drugi proces – snemanje. Na začetku sem namreč jaz repala tistih svojih nekaj komadov, dobre štiri sem imela pripravljene in sem pičila z njimi povsod. Nato je prišel čas za ustvarjanje novega materiala in nadgradnjo mene kot izvajalke. Potem sva se s Sunnyjem zares usedla in naredila načrt, kaj in česa si želiva. Kako bova zapakirala vse skupaj v album? Tako, da sem skozi karanteno samo pisala, pisala in pisala – pilila misli in slog, besedišče in style – potem sva šla pa snemat.

Koliko pesmi je na albumu?

Na albumu bo osem komadov, prvi štirje so bolj svetli, drugi štirje bolj temačni.

Se pravi nas boš peljala po svojem svetu iz svetlobe v temo.

Tako je, veliko različnih stvari imava končanih in odločila sva se vključiti oba pola. V prvi vrsti si želim, da se človek lahko poistoveti z mano, v katerikoli obliki ali stanju. Zato tudi album nosi naslov Improvised Colors.  

Želim si, da bi s Sunnyjem v moj naslednji album vnesla še več najinih pravih korenin.

Je vse v angleščini?

Ja, angleščina je nekako moj primarni jezik za izražanje, redko pišem v slovenščini. Imam smisel za rime tudi v slovenščini, neko melanholičnost dam v poezijo. Enostavno pa se jaz, kar se tiče repa ne identificiram toliko z izrazi v slovenščini. Pa še ni moj materinski jezik, hrvaščina je.

Pa arabsko tudi govoriš in razumeš?

Arabsko razumem, ja, ampak na žalost se doma jezika nismo naučili tekoče govoriti. Oči ni imel časa, ko smo bili v Siriji, pa smo se jezika ogromno naučili. Tam redkokdo govori ali razume angleško in se moraš znajti, prilagoditi, našpičiti ušesa. Želim se bolje naučiti jezika, želim si, da bi s Sunnyjem v moj naslednji album vnesla še več najinih pravih korenin. Vleče naju v afro in orientalsko zažmohtane vode. Predvsem pa nama je všeč ta surovost arabskega jezika, ker samo njihove besede zvenijo ravno tako, ravno s takšnim »pointom« in energijo.

Si pa rojena v Sloveniji?

Ja, Sunny pa Karim (drugi brat) sta rojena na Rijeki.

In to je ta zgodba, ko je tvoj oče prišel v Slovenijo s svojim znanjem, novim priložnostim naproti, predvsem pa z vsem tem »mini« družinskim paketom, si nikakor ni predstavljal, da bosta njegova otroka čez dobrih 20 let nastopala v glavnem mestu Slovenije, prvič točno pred mestno hišo.

In cel nastop pred mestno hišo so mu tekle solze. In petkrat nama je ponovil prav to isto zgodbo.

Emancipiran »girl power« nastop, slavljenje glasbe in življenja se je zgodilo. Živeti svojo resnico in lastni izraz, dovoliti si čutiti in živeti.

Sahareya na odru je najprej takšna, da hoče poslati sporočilo ljudem na najbolj pristen način. Obenem pa z energijo in s silo, da čustvo do ljudi sploh lahko pride, ker zaznavam, da je veliko ljudi zablokiranih. Kar sicer razumem.

Na kakšen način to misliš, da smo zablokirani?

Imamo Zahod, imamo Vzhod. Na Vzhodu so ljudje veliko bolj emocionalno odprti, na Zahodu pa se mi zdijo ljudje veliko bolj racionalni. Zato se mi zdi, da mi je bilo v življenju kdaj še posebej težko, da sem se počutila nekako odrinjeno, ker smo zelo emocionalna družina, naokrog pa teh pljuskov emocij, dotikov, odprtosti in strasti nisem našla. Ampak, ja – tudi tu najdeš vesoljce. Ena izmed takih si ti.

Zardim. Prvič.

Kam pa nas pelješ z besedili, s svojimi teksti?

Najljubša mi je skladba »Shut you down«. Združuje arabsko kulturo, nekako je malo orientalska, po drugi strani pa ima izjemno umirjen refren, zaradi katerega se mi zdi, da sporočilo sploh slišimo. Če bi kričala, da lahko v trenutku ugasnem vse in vsakogar, bi me marsikdo preslišal. Tako pa gre za podajanje sporočila iz prostora miru, pomirjenosti.

Izključila bom tebe, vsakogar, ki misli, da sem drugačna, ki dvomi v moje zmage, ki dvomi v mojo vizijo. In potem rečem: »Inshallah, inshallah, to me bo peljalo daleč, proč od blokov in parkov, do svetlob v temi«.

Mantra za dekleta, mantra za vse.

Malo se začnem solziti. Racionalni zahodnjakinji, ki je še vedno kdaj ujeta v miselnost in telo mlajše od sebe, pogled na ta neustavljiv pljusk sreče in energije pred sabo, to zaupanje v dobro in svetlo, jemlje malo dih in malo je očarana. Solzike. Tudi prvič.

Vem, to je ta »light in dark«, vem tudi, da si šla sama čez ogromno stvari, ki jih morda nisi nikomur povedala in koliko je takšnih ljudi, ki držijo v sebi in potrebujejo samo ramo, uho, power, ljubezen, predvsem pa release. Zato je to eden mojih ljubših delov, kar jih zarepam. Različne tematike sicer preigravam, kdaj pišem za bejbe, na primer: »Me myslef and I -  till the day I die-  I don't need no guy, respect to any guy who tried.

Lp, ne bo šlo. Oh, bog, daj mi ta album, takoj.

Prihajata pa ven, kot omenjeno, še dva videospota. Kukla je režirala prvega, tega se zelo veselim. Album pride pa ven januarja, najprej torej videospoti in singli.  

Spretna je pred kamero, to vem. Obiskala sem jo namreč na snemanju omenjenega videospota, vidite pa jo lahko tudi v filmu Sestre režiserke Kukle Kesherović.

Ko ne veš, kaj hočejo od tebe, ti pa si mlada in naivna in ne veš, točno, kako bi odreagirala, s tem pa samo sebe spraviš v neprijetno situacijo, od katere moraš bežati.

Kako sta si film in oder različna po čarovniji?

Oder je prizorišče na katerem si popolnoma v trenutku, zelo si osredotočen, čutiš poseben pritisk, razmišljaš, kako krotiti in definirati svoj glas, količino zraka, kako ga dovolj ohraniti, vse mogoče tehnične stvari, obenem pa se opominjaš na energijo, kje pritisniti, kje spustiti, da bo občinstvu omogočeno najbolj celostno doživetje. Tako da do neke mere odrske nastope povezujem tudi z igro. Performans je. In v trenutku si. Pomaga pa mi tudi to, da sem plesalka, to mi omogoča še neko dodatno izraznost, da lahko s svojim telesom podčrtavam svojo misel. Na filmu pa prav tako uživam. Rada se postavljam v drugo kožo in pozicijo.

V filmu Sestre pripoved govori o treh dekletih z edinstvenimi življenjskimi, obrobnimi, potlačenimi in neizgovorjenimi izkušnjami. Nekaj neprijetnih se spomni tudi sama.

Povezane so predvsem s fanti. Ko ne veš, kaj hočejo od tebe, ti pa si mlada in naivna in ne veš, točno, kako bi odreagirala, s tem pa samo sebe spraviš v neprijetno situacijo, od katere moraš bežati. Dobro, lesson learned, lekcija sprejeta. Težko mi je za tiste, ki niso zmogle ali mogle zbežati.

Resno si morala enkrat fizično pobegniti in bežati?

Ja.

Si tudi zato potem včasih bila nekoliko »tom boy«/fantovsko dekle ali je samo z leti prišlo zaupanje v lastno ženskost?

Ja, morda pa res. Zdi se mi, da je vse skupaj nekako posledica odraščanja, zdaj sem končno malo bolj zrela. Fantolin pa sem bila tudi zato, ker sem poslušala ogromno hip hopa in se je ta bolj fantovski videz skozi modo in stil nekako naselil vame. Baggy, baggy, baggy. Samo, da je bilo preveliko. Zdaj sem pa oboje, odvisno od dneva. Zelo imam rada tudi r'n'b in zdaj imam zdaj v sebi veliko več ženske.

Domači modni navdihi, razen Kukle in Sari Valenci?

Sara Ra, ki je izjemen človek, ki dela vrhunske scenografije, oblačila, torbe, tapecira pohištvo, naredila je tudi to mavrico, na kateri sva se srečali danes, izjemno lepe stvari dela in ponosna sem nanjo. Rada imam pa tudi Kiss the future in korzete Ane Morena.

Kako pa se glasbeno razvajaš, ko ne ustvarjaš? Kaj si vrtiš doma?  

Večinoma tujo glasbo. Tyler the Creator in komad Call me if you get lost, IAMDDB mi je huda in komad Bubble tea, pa Doja Cat, Sunni Colon; nanj pa skačeva s Sunnyjem.

A je brat Sunny tvoj najboljši prijatelj?

Ja, on je moj brat, kdaj moj drugi oče, moj najboljši prijatelj, moj producent, on je v soncu, on je sonce.

Je pri tebi tako, da si moraš vzpostaviti vsaj neko malo ekipo, da lahko kot umetnica zacvetiš v vseh svojih zmožnostih?

Ja, nekakšen družinski vibe, družinska energija mora biti. Na tem mestu bi lahko naštela 20 ljudi, s katerimi smo izjemno povezani. Ko se vzpostavi ta mikro svet in z njim pripadnost, to je nekaj najlepšega. Z njimi si želim ostati in z njimi bi šla do konca. Vsi so izjemno talentirani, krasni ljudje, predani vsemu, kar počnejo, z njimi se mi zdi, da se lahko dogaja in uresničuje ustvarjalna čarovnija.

In še zadnje vprašanje ... Kaj bi bilo sporočilo za vse mične gospodične?

Nočem, da se sliši osnovno in prežvečeno, a to resno mislim. Sledite sebi, sledite temu, kar veste, da globoko v sebi ste. Tisto, kar ste, ko ste doma, ko greste stran od vsega in vsakogar, ko imate distanco. Poslušajte svoj primarni impulz, ki vam nepričakovano namigne, pojdi, počni to, loti se, to je ta otrok v tebi, ki mu je vredno slediti in ga osrečevati. In ne izgubiti sebe. Ne glede na vse.

Preberite še: Freekind. odkrito z Ulo: Cilj je postati človek, ki sam s sabo živi v miru

Morda vas zanima tudi: Jan Brovč odkrito z Ulo: V resnici res ne maram pozornosti