Rahela Vilar, dvigovalka uteži, ki razbija stereotipe: »Od nekdaj sem bila močna«

Lansko leto v poletnih mesecih se je vse skupaj začelo, a je pod budnim očesom glavnega trenerja Martina Janžekoviča hitro napredovala. Rahela tako razbija stereotipe.

Ko jo vprašam, zakaj je izbrala ravno ta šport in ali je bilo prisotnega kaj strahu, da postane možača (saj veste, preveč mišic na nepravih mestih, preveč moči v rokah, preveč ...), odkima:

»Nikoli, prav nikoli nisem pomislila na kaj takšnega. Če dobro razmislim, sem se tukaj znašla nekako po naključju, kot je večkrat v življenju, a me je takoj potegnilo, priznam, in sem ostala.«

Večja samozavest in samopodoba

»Imam veliko srečo, da sva se srečala s trenerjem Martinom. Takoj sva se ujela in popolnoma mu zaupam. Pridobila sem na moči, ki je zvišala mojo samozavest in samopodobo. Visoka sem okoli 175 centimetrov in tehtam okoli 71 kilogramov,« se nasmeje zlatolaso dekle in nadaljuje:

»Seveda sem najprej na družbenih omrežjih preverila vse tekmovalke, še posebej Italijanke, saj so izredno dobra ženska ekipa. Bila sem prijetno presenečena. Da bi katerokoli dekle postalo »preveč nabildano« zgolj zaradi dvigovanja uteži, je popolnoma neutemeljen strah.

Poglejte vrhunske dvigovalke uteži, vse imajo lepe postave z izjemo deklet v super težki kategoriji – šport pač zahteva svoje.

Vrhunske bodybuilderke so »ogromne« zaradi farmakološke pomoči in ne zgolj zaradi treninga z utežmi. Trening za bodybuilding in trening za weightlifting se razlikujeta v najbolj temeljnem aspektu!

Bodybuliding je estetika in simetrija – večina bodybuilderjev (moških in žensk) ni ravno pretirano močnih – ni potrebe. Weightlifting pa je trening funkcionalnsti!

Vrhunski dvigovalci in dvigovalke so eni izmed najhitrejših, najmočnejših in najeksplozivnejših športnikov, kar jih je in imajo do potankosti dovršeno tehniko dviganja – to, da po večini dobro izgledajo, je zgolj stranski produkt rednega treniranja in pravilne oziroma primerne prehrane.«

Svet olimpijskih tekmovalk

Njena športna pot jo vodi v svet vrhunskih olimpijskih tekmovalk, saj je že lansko leto Rahela naredila »poteg« (prvega od obeh dvigov) s 30 kilogrami ter »nalog in sunek« s 40 kilogrami.

Danes je še boljša.

»Igrala sem odbojko, ekipni šport, kjer sem bila odvisna tudi od sotekmovalk. Tukaj je popolnoma drugače. Sedaj je vse na meni, kar mi daje dodatno moč in spodbudo za nadaljnji trening. Na tekmovanjih pa je sploh posebno vzdušje, uživam na odru v vsej dinamiki, saj sem zelo sproščena, čeprav osredotočena in hkrati polna adrenalina.«

»Takoj sem prepoznal velik potencijal v njej,« pove glavni trener, »saj je bila zaradi treningov odbojke dobro telesno pripravljena, gibčna in eksplozivna, hkrati pa je za svoja leta izredno zrela, predvsem pa osredotočena in disciplinirana.

Sledi navodilom in popravkom izredno hitro, brez poškodb. Veste, dvigovanje uteži je na rekreativni ravni eden izmed najvarnejših športov, pri nas v ŠC Panda boste ves čas v dobrih rokah, še posebej zato, ker učimo tehniko po izjemno uspešni kitajski metodi.«

V veliki dvigovalnici

Rahela se ogreva na kolesu in veslaču, potem pa pred treningom ogreje še sklepe. Prihaja vsak dan z veseljem, v šport pa je vpeljala vso družino od mame do brata. Zdaj je na vrsti še oče, se zasmejim, ko mi odgovori:

»Mami je bila mladinska državna prvakinja v sabljanju, šport imam takorekoč v krvi. Res pa je, da sem bila od nekdaj močna, saj so me tudi sošolci večkrat prosili, da odprem kakšen zamašek ali dvignem škatlo.«

Z dvigovanjem uteži pa posameznik ne pridobi le na moči, temveč razvije gibalne sposobnosti, hitrost in gibčnost. Izboljšana telesna drža pa okrepili samozavest v vsakdanjem življenju.

Tudi za otroke je dvigovanje uteži eden izmed najprimernejših športov. Uči namreč odlične gibalne vzorce, gibčnost, hitrost in predvsem potrpežljivost.

Razbijanje stereotipov

Prvi mit je, da dvigovanje uteži zavira rast, kar ne drži saj pozitivno vpliva na razvoj in gibalne sposobnosti, na doseženo višino odrasle osebe pa nima vpliva.

Velikokrat tudi slišimo, da je dvigovanje uteži zelo nevaren šport in da vodi v raznorazne poškodbe. A ker spada pod težko atletiko, je eden izmed najvarnejših olimpijskih športov sploh.

Edina resnejša poškodba, ki jo boste zasledili na tekmovanjih, je izpahnjen komolec – pa še to se zgodi zelo, zelo redko (manj kot enkrat na leto). Pravzaprav velja obratno: močno telo je znatno manj nagnjeno k poškodbam kot telo, ki je vajeno le sedeti.

Trening deklet se razlikuje

Trening se začne razlikovati šele, ko neka oseba pride na tekmovalno raven.

»Punce imajo ponavadi več ponovitev z nižjo težo, recimo 5–6 ponovitev s 75-80 odstotki maksimalnega dviga, medtem ko imajo fantje manj ponovitev z višjo težo, 3–4 ponovitve z 80-85 odstotki maksimalnega dviga.

Na tekmovalni ravni se trening prilagaja posamezniku, ker se posamezniki razlikujejo med seboj in ni nujno, da bo vsem puncam ustrezal »trening za punce« in vsem fantom »trening za fante«.

Znatno več težav imajo fantje in to ne samo odrasli fantje ampak že najstniki. Kot vse kaže ima dolgotrajno sedenje na fante bolj 'katastrofalne' posledice kot na dekleta,« iz bogatih izkušenj pove glavni trener.

Moč telesa in duha

Dvigovanje uteži je na prvi pogled videti precej preprost šport, toda v resnici zahteva popoln nadzor nad telesom in umom.

Nekateri dvigovalci so sposobni dvigniti nad glavo tudi več kot dvakratnik lastne telesne teže, kar pa ne zahteva le mobilizacije vsake mišice v telesu, ampak tudi popolno osredotočenost, vrhunsko tehniko in predvsem borben duh, pove Rahela.

»Tekmujemo v dveh dvigih: prvi dvig je »poteg«, drugi pa »nalog in sunek«. Pri »potegu« dvignemo drog z enim gibom od tal nad glavo, medtem ko ima »nalog in sunek« dve potezi, in sicer: drog najprej dvignemo s tal in ga naložimo nad prsni koš (na rame spredaj), šele nato pa ga sunemo nad glavo«.

Zanima me, koliko časa potrebujemo, da osvojimo osnovno znanje?

»Minimalno tri mesece in vsaj tri treninge na teden, za kar koli naprednejšega pa je potrebno vložiti vsaj dve leti, kar znese približno 300 treninigov. Olimpijsko dvigovanje uteži se trenira vsaj trikrat na teden, če želimo videti nek minimalen napredek.

Moram povedati, da treniram z velikim veseljem, še posebej, ko vidim napredke,« zaključi sogovornica.

Preberite še: V Nepalu sem doživela največjo šolo, ki ti jo neka sila tam zgoraj nameni (neverjetna zgodba Slovenke)

Morda vas zanima tudi: Zvezdana Mlakar: »O nekaterih stvareh preprosto ne morem molčati« (INTERVJU)