Meta Hrovat na štartu sezone: Kako (ne)pomembno igro se igramo
Najboljša slovenska smučarka je svoja razmišljanja delila tudi na blogu.
23.10.2021 ob 5:20 | Foto: Voranc Vogel/Delo, Matej Družnik/Delo | Avtor: Š. R.
Zima že trka na vrata, a četudi snežne odeje še ni na obzorju, prizore bele idile k nam že nosijo vrhunski športniki na snegu. Prav danes se začenja nova sezona tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju v Söldnu, oči slovenskih navijačev pa so uprte zlasti v nadarjeno Kranjskogorčanko Meto Hrovat.
Odkar sta spomladi za delo poprijela z italijanskim trenerjem Liviem Magonijem, strokovnjakom, s katerim je največje uspehe dosegala Tina Maze, je teža rezultatskih pričakovanj za Meto še izrazitejša. Toda hkrati se je v svojem razmišljanju na blogu opomnila, da se le »igra (ne)pomembno igro«.
Podobno, kot se je znala o naravi in smučarskem športu umetniško izražati prav njena predhodnica Mazejeva, se je v pesniško navdahnjenem blogu Meta poklonila goram, h kraterim se vedno ozre na štartu. Tako je zapisala:
»Vse kar slišim je moje dihanje, vse kar čutim je razbijanje mojega srca, čutim kako adrenalin preplavlja moje telo in vse kar vidim so gore pred menoj, ne vidim ne smuči pod seboj, ne proge pred menoj…
Pogled na štartu vedno usmerim proti goram, pred štartom v mojem telesu vre, razbija, kot valovi ki neutrudljivo butajo ob ostre skale na morski obali, jaz pa ob vseh teh občutkih poskušam ohranjati moje misli mirne, zato moj pogled ostaja usmerjen tja, tja daleč proti goram. Gledam v daljavo, tako daleč kakor daleč mi seže pogled. Kako mirne so, »pocukrane« s svežim snegom se bohotijo v daljavi. Vsaka gora po svoje edinstvena, a vse tako mogočne neustrašne ter hkrati zastrašujoče. Tako majhno se počutim v primerjavi z njimi, a ta občutek majhnosti mi je všeč, postavi me na trdna tla, ter me hkrati osvobodi pričakovanj in bremena. Smo le gosti, privilegirani gosti gora in dovoljeno nam je da se igramo igro smučanja. Plešemo okoli vratc, vsak svoj edinstven ples, med tem pa gore stojijo vsaka na svojem mestu, potrpežljivo spremljajo nor, nerazumljiv svet športa. Tekma gre mimo, vrvež se poleže, gore pa so še vedno tam, enako mirno in mogočno kot prej.
Kako (ne)pomembno igro se igramo?!«
View this post on Instagram
Preberite še: Filip Flisar o novih kariernih izzivih: Zdaj, ko sem v 'penziji', imam še manj časa kot prej
Morda vas zanima tudi: Ema Kozin, boksarka: Vsaka, ki ima težave s samozavestjo, naj poskusi kakšno borilno veščino
oddajte komentar