Maja Keuc: Pred tem še nisem doživela tako močne bolečine ob koncu zveze

Letos mineva deset let odkar je Maja Keuc s svojim izjemnim glasom navdušila gledalce oddaje Slovenija ima talent. V tem obdobju je dozorela, ne le kot pevka, temveč tudi osebnostno. Po končanem študiju na glasbeni akademiji na Švedskem je odkrila svoj prepoznavni glasbeni slog in postala samosvoja glasbena ustvarjalka, ki sledi svojemu srcu in se ne prilagaja prevladujočim trendom na glasbeni sceni. Zaradi tega je njena pot sicer težja, vendar ji veliko pomeni, da ostane zvesta sama sebi, saj glasbe ne doživlja kot delo, temveč kot varen prostor, kjer je lahko to, kar je.

Pred kratkim ste objavili videospot za pesem Goodbye, ki je nastala že leta 2018. Zakaj ste jo predstavili šele sedaj?

To je prva balada, ki je nastala po razhodu z mojim nekdanjim partnerjem. Šest let sva bila v zvezi in ko sva se razšla, se mi je zdelo, da se mi je porušil svet. Takrat sem začela na drugačen način doživljati svet, glasbo in odnose. Pred tem še nisem doživela tako močne bolečine ob koncu zveze - telo me je bolelo od žalosti. Toda prav zaradi tega sem prepoznala terapevtsko moč glasbe in ustvarjanja. Ta pesem je slovo od prebolevanja nekdanje ljubezni.

Pri prebolevanju mi je pomagala tudi vrnitev v Slovenijo ob prvem valu epidemije koronavirusa, saj na Švedskem nisem zmogla predelati vseh bolečih občutkov. Tam me je namreč vse spominjalo na bivšega fanta, celo delala sem v njegovem studiu, kar je dodatno otežilo situacijo. Po treh letih pa sem se odločila, da moram nadaljevati svojo pot brez njega. In zato tudi pesmi Goodbye nisem hotela objaviti, dokler ni bil pravi čas za to.

V omenjeni skladbi prepevate o tem, da ste želeli biti popolni in da hočete živeti z občutkom lastne vrednosti. Zakaj ste se počutili, da niste dovolj dobri?

Na začetku razmerja sem idealizirala svojega bivšega fanta, ne le kot partnerja, ampak tudi kot glasbenika. Zame je bil neke vrste mentor. V tujem okolju sem se namreč počutila osamljeno, čeprav sem bila obkrožena z ogromno ljudmi, a so bili to večinoma poslovni odnosi. Na Švedskem ljudje tudi niso tako odprti kot pri nas, zato mi ni bilo enostavno. Spopadala sem se z občutki manjvrednosti, ker na začetku še nisem znala njihovega jezika, naenkrat sem bila obkrožena z glasbeniki in s producenti najvišjega kova in zdelo se mi je, da jih na začetku nisem dohajala, ker je bilo toliko novih informacij, jaz pa sem želela seveda vse obvladati takoj. Bila sem ranljiva in zelo mlada. V Sloveniji sem sicer dala že marsikaj skozi, stala sem na Evrovizijskem odru, v tujini pa je  infrastruktura glasbene industrije precej drugačna in bolj kruta. Bivši fant ali kdorkoli drug mi ni nikdar vzbujal občutkov, da nisem dovolj dobra, prav nasprotno. Zdelo se mi je, da sem preskočila preveč stopničk in da si vsega tega sploh ne zaslužim. Na neki točki sem vendarle spoznala, da je od mene odvisno, če bom zmogla živeti z občutkom lastne vrednosti in da sem jaz tista, ki mora spremeniti odnos do sebe.

Če bi, recimo, moja prijateljica tako razmišljala o razmerju s svojim fantom, bi bila žalostna zaradi nje, a pri sebi tega dolgo nisem dojemala kot nekaj slabega. 

Vam je glasba pomagala prebroditi težke trenutke?

Vsekakor, glasba je del mene in brez nje si ne predstavljam življenja. Zame je ustvarjalnost poseben prostor, v katerem pridejo na površje moje najglobje plasti. Dokler si nisem dovolila biti ranljiva in dokler nisem porušila zidov okrog sebe nisem niti vedela, koliko mi glasba pomeni in kakšen  terapevtski “outlet” je lahko.

Ste v razmerju sebe postavili na stranski tir?

Malce že, ker sem mislila, da je njegova kariera več vredna od moje, da je on genij in da sem lahko hvaležna, ker sem njegova punca. Če bi, recimo, moja prijateljica tako razmišljala o razmerju s svojim fantom, bi bila žalostna zaradi nje, a pri sebi tega dolgo nisem dojemala kot nekaj slabega. Šele čez nekaj let sem sprevidela, da sem kruta do sebe. Po koncu razmerja sem se končno začela sprejemati. Spoznala sem, da ima vsak svojo pot, da sem dovolj dobra in da sem vredna ljubezni.  Sedaj vem, da mi teh občutkov nihče ne more odvzeti ali dati.

Pravite, da je glasba vaše varno pribežališče, vendar obenem predstavlja tudi vaše delo, zato je najbrž včasih težje v njej poiskati uteho. Najdete mir in tolažbo tudi v tišini?

Seveda. Rada imam samoto in tišino, vendar to ni vedno dobro, saj zaradi tega preveč analiziram. Nočem biti pod stresom in se obremenjevati z malenkostmi, kar pa ni enostavno, ker sem povsem predana glasbenemu ustvarjanju, zato si moram zavestno vzeti čas zase. Pri tem, da ostanem v stiku s svojimi resničnimi potrebami, mi pomaga tudi to, da nisem več tako močno osredotočena na cilje, temveč mi več pomeni pot, ki lahko vodi do nepredvidljivih rezultatov. Konec koncev ne morem vsega nadzorovati in ravno ta želja po popolni kontroli me je velikokrat omejevala.

Nekaj časa sem se spraševala, če je bolje, da se preneham ukvarjati z glasbo, saj ne morem delati nekaj, v kar ne verjamem, obenem pa s tistim, kar mi je všeč, težko poskrbim za preživetje. 

Sprejemanje tega, da nimate nadzora nad vsem, vam najbrž koristi tudi v obdobju epidemije koronavirusa. Kako se spopadate s trenutnimi razmerami?

Hvaležna sem, da moj posel od mene že leta vsak dan zahteva izjemno veliko samodiscipline in da sem večinoma sam svoj motivator. Dela je toliko, kot si ga naredim, ne glede na okoliščine - vedno se da nekaj narediti. V bistvu več ne poznam življenja v coni udobja in se zelo hitro prilagodim čemurkoli se že moram. V tem obdobju se večkrat spomnim na znan rek: ''Na koncu bo vse v redu. Če ni v redu, potem še ni konec.’’

Omenili ste že, da je bila vaša vrnitev v Slovenijo povezana s prvim valom epidemije koronavirusa. Ste se sprva težko privadili na življenje v domačem okolju, saj ste pred tem več let živeli na Švedskem?

Vrnila sem se marca, ker je bila situacija zaradi epidemije nepredvidljiva. Starši so mi povedali, da se bo v Sloveniji vse zaprlo in da bomo nekaj časa preživeli v karanteni. Nisem si mogla predstavljati, da se bo to uresničilo, saj se na Švedskem takrat javno življenje ni ustavilo. Ko pa sem pomislila, da bi se to vendarle lahko zgodilo, sem se odločila, da se raje vrnem domov, kjer bom obdana s svojimi najbližjimi.

Sprva me je nekoliko skrbelo, kako se bom privadila na življenje s starši, saj imamo drugačen življenjski ritem in navade. Prepričana sem bila, da se bom po treh tednih vrnila na Švedsko, toda ko se to ni zgodilo, sem bila presenečena in obenem hvaležna, ker smo se doma zelo dobro razumeli. Vsak od nas je imel svoje izzive, zato smo bili bolj potrpežljivi in prijazni drug do drugega. Še dandanes sem presenečena, kako dobro se razumemo, kar mi ogromno pomeni. Nikakor ne obžalujem, da sem se vrnila s Švedske. To, da sem doma in da govorim v maternem jeziku, je zame zelo dragoceno in mi predstavlja notranji mir, hkrati pa me je to obdobje opomnilo, kako veliko mi pomeni občutek domačnosti.

Boste spet začeli ustvarjati glasbo v slovenščini?

Veliko razmišljam o tem. Zdi se mi, da so sedaj tudi drugačni časi, kot takrat, ko sem začela in da so ljudje malo bolj odprti. Vsekakor vidim prednost v tem, da sem odprta za različne priložnosti tako v Sloveniji kot v tujini. In tudi delo na drugih področjih me zanima.

Kaj pa bi počeli, če se ne bi ukvarjali z glasbo?

Zanima me delo z ljudmi, razmišljam celo o poučevanju petja, ker sem prejela že precej povpraševanja po tem, vendar do sedaj še nisem imela dovolj časa. Če se bom za to odločila, se želim temu maksimalno posvetiti. Blizu mi je namreč bolj celosten pristop k človeku. Stvari se rada lotim zelo natančno in za najboljši možni rezultat si želim dobro spoznati človeka, s katerim delam, ker ima vsak različne cilje, predispozicije, prav tako se vsi ne učimo na isti način. Glasba ima zelo zdravilno funkcijo in tako je tudi petje zame malo več kot samo pravilna tehnika ter dobra intonacija.

Ko mi nekdo napiše, da ni naredil samomora zaradi moje pesmi, je to zame največje priznanje

Kakšno glasbo poslušate, kadar se želite povezati s svojim bistvom in si dovolite čutiti vse - tudi žalost?

Navdihuje me alternativna glasba, medtem ko je pop glasba zame zadnje čase postala preveč izumetničena, skorajda sterilna. Res pa je, da je za to krivo tudi to, da sem bila zadnjih pet let del produkcijske hiše v Stockholmu, ki je 'meka' popularne glasbe in sem dobila občutek, da delam v tovarni in ne v studiu. Na dolgi rok ne bi mogla ustvarjati takšne glasbe, čeprav je priljubljena. Nekaj časa sem se spraševala, če je bolje, da se preneham ukvarjati z glasbo, saj ne morem delati nekaj, v kar ne verjamem, obenem pa s tistim, kar mi je všeč, težko poskrbim za preživetje. A kmalu sem ugotovila, da je na dolgi rok za vse bolje, če ostanem zvesta sama sebi in se ne pretvarjam, da sem nekaj, kar nisem. Glasba je zame več kot le delo, zato je pomembno, da sem iskrena v svojem ustvarjanju in da nikdar ne počnem nekaj, v kar ne verjamem. V bistvu drugače niti ne znam več. Kar se tiče izvajalcev, ki jih rada poslušam, pa so to nekoliko manj znana imena, kot, recimo, H.E.R., Sabrina Claudio in Snoh Aalegra.

Imate morda seznam novoletnih resolucij, ki jih želite uresničiti, ko se bodo sprostili ukrepi za zajezitev epidemije?

Odločila sem se, da bom nehala pretirano vse analizirati in čakati na prave priložnosti. Letos bom objavila vso najljubšo avtorsko glasbo in se ne bom obremenjevala s pomisleki kam spada. Ko mi nekdo napiše, da ni naredil samomora zaradi moje pesmi, je to zame največje priznanje, saj to pomeni, da se moja glasba dotakne ljudi. Zaradi tega ustvarjam glasbo, ki je tudi zame terapevtska, obenem pa se izobražujem še na drugih področjih. V prihodnje želim ustvariti čim več glasbe in manjkrat prisluhniti svojemu notranjemu kritiku. Zaupam življenju, da me bo pripeljato točno tja, kjer je resnično moje mesto. Zame je najpomembnejši osebni mir.

Preberite še: Anamarija Lampič: Upam, da sem tudi jaz že komu vzor, tako kot je bila Petra meni

Morda vas zanima tudi: Katja Zupan, mama sedmih otrok in učiteljica: Znajdemo se s tem, kar imamo