Alja Horvat: Največja ovira pri uspehu je, da ne vztrajamo #pozitivnazgodba

Mlada Mariborčanka se je z ilustracijo začela ukvarjati pred štirimi leti in v tem obdobju je prejela pomembna priznanja za svojo delo. Leta 2019 je dobila nagrado Elle Fashion Award Young Talent, letos pa se je uvrstila na Forbesovo lestvico “30 under 30”. Prav tako se Alja Horvat lahko pohvali z vrsto sodelovanj z domačimi in tujimi blagovnimi znamkami, kot je Urban Outfitters, za katero je ustvarila ekskluzivno kolekcijo ilustracij. Nase pa je opozorila tudi s potiski skodelic ob 50-letnici Barcaffèja.

Letos ste prejeli veliko priznanje za svoje delo, saj ste bili uvrščeni na Forbesov seznam 30 najvplivnejših umetnikov in kulturnikov, ki so stari manj kot 30 let. Kaj vam pomeni to priznanje?

Zelo težko je opisati občutke, ampak na splošno gledam na to kot na nekakšno potrditev, da sem na pravi poti. Že od majhnega sem rada ustvarjala, risala, fotografirala in sem že takrat vedela, da bi rada v življenju počela nekaj kreativnega, zato uvrstitev na Forbesov seznam zame pomeni, da sem se odločila prav.

Čemu pripisujete svoj uspeh?

Trdemu delu. Predvsem pa temu, da počnem nekaj, kar me veseli in tako nikoli ne pridem do točke, da bi želela obupati. Največja ovira pri uspehu je predvsem to, da ne vztrajamo in da prehitro obupamo. Večina ljudi misli, da uspeh pride čez noč in so razočarani, če rezultati niso opazni takoj.

Ste zaradi uvrstitve na prestižno Forbesovo lestvico prejeli več povabil k sodelovanju?

Letos sem sodelovala pri zelo velikem številu projektov, vendar ne vem, če je za to izključno “kriva” Forbesova lestvica ali pa morda kaj drugega. Večina ljudi me še vedno povabi k sodelovanju zaradi prejšnjih projektov, pri katerih sem sodelovala.

Kako pa je epidemija koronavirusa vplivala na vaše delo?

Moram priznati, da epidemija ni pretirano vplivala na moje delo, vsaj kar se tiče načina dela. Le včasih sem brez motivacije in inspiracije, saj pogrešam svobodo, kot smo je bili vajeni pred epidemijo. Od doma sem delala že prej, kratek čas sem sicer imela studio v Ljubljani, vendar mi je delo od doma blizu. Trenutno si sicer želim, da bi spet imela studio v Ljubljani, saj bi se v trenutni situaciji tako počutila bolj sproščeno in ne tako ujeto, ampak delo od doma ima tudi nekatere prednosti. Pogrešam pa jutranje zajtrke v centru mesta, potovanja in druženje s prijatelji. Letos sem imela načrtovano razstavo in ''workshop'' v tujini, ampak smo morali vse prestaviti na kasnejše datume.

Ste zaradi samoosamitve pogosteje brez navdiha kot sicer?

Nekaj časa sem bila prepričana, da samoosamitev ne vpliva na moje delo in ustvarjalnost. Toda pozneje sem ugotovila, da sem včasih čisto brez navdiha, kar se mi pred epidemijo ni dogajalo tako pogosto. Zagotovo ima samoosamitev negativen psihološki vpliv na ljudi, ker smo ljudje vendarle družabna bitja. Po drugi strani pa sem se med epidemijo ustavila in posvetila sebi, saj sem bila izčrpana od vseh projektov. To je bila vsekakor dobra plat letošnjega leta, kajti drugače si zagotovo ne bi vzela toliko časa zase. Vedno se namreč počutim krivo, ko ne delam.

Ker sem po naravi bolj sramežljiva in se ne izpostavljam rada, je bil to zame velik korak iz cone udobja.

S slikarstvom ste se začeli ukvarjati šele leta 2016. Zakaj takrat?

Rišem od majhnega in že takrat je risanje zame predstavljajo pobeg. Risati sem nehala, ko sem začela obiskovati Srednjo šolo za oblikovanje Maribor, saj sem imela občutek, da imam dovolj stika s kreativnostjo že v šoli oziroma me to, kar smo počeli v šoli ni vedno najbolj zanimalo, zato nisem imela dovolj energije, da bi jo lahko porabila za ustvarjanje, ki me je veselilo.

Med obiskovanjem fakultete, kjer smo večinoma oblikovali na računalniku, pa sem ugotovila, da pogrešam “tradicionalno” risanje in sem tako začela ponovno risati vsak dan po predavanjih. Nato sem odkrila, da ogromno ljudi objavlja svoje ilustracije na družabnih omrežjih in sem pomislila “Zakaj pa ne?” in začela objavljati tudi jaz. Ker sem po naravi bolj sramežljiva in se ne izpostavljam rada, je bil to zame velik korak iz cone udobja.

Izkazalo se je, da je bila to pametna poteza, saj je k prepoznavnosti vašega dela v veliki meri pripomogel Instagram, kjer imate več kot 61.000 sledilcev. Kako vam je uspelo, da s svojim delom izstopate v množici ustvarjalcev na družbenih omrežjih?

Menim, da je k prepoznavnosti mojega dela v veliki meri pripomogel tudi Society6, ki je prodajno-socialno omrežje, katerega glavna nit je umetnost. Sami so tudi povezani z drugimi podjetji kot so, recimo, Urban Outfitters, The Sill in včasih svoje umetnike povežejo s temi podjetji, tako da skupaj sodelujejo na projektih.

Zaključujete študij na Naravoslovno-tehniški fakulteti, smer grafično oblikovanje. Vam izobrazba koristi pri vašem delu?

Mislim, da ja. V svetu grafičnega oblikovanja sem že od srednje šole, tako da sem bila takrat prepričana, da bo grafično oblikovanje tudi moj poklic. Pri grafičnemu oblikovanju se je treba prilagajati projektom, medtem ko so pri ilustraciji projekti že prilagojeni meni, saj sem ponavadi izbrana ravno zato, ker naročnik želi nekaj “mojega”.

Kako pa ste odkrili svoj prepoznavni slog?

Menim, da vsak išče svoj slog oziroma ga oblikuje skozi življenje. V mladosti je logično, da se tvoj stil spreminja, saj še odkrivaš, kdo pravzaprav si. Vsakič, ko se s svojim stilom znajdem v coni udobja, čutim potrebo, da bi ga malenkost spremenila. Žal ne poznam recepta, kako odkriti svoj slog, vendar vem, da začutiš, kdaj “odkriješ” svoj stil. Vsekakor pa je odkrivanje sloga lažje, če veš, kdo si in kaj ti je všeč.

Menda vas navdihuje glasba iz 60-ih in 70-ih. Kateri glasbeniki prebudijo umetniško žilico v vas?

Med mojimi najljubšimi glasbeniki so definitivno Fleetwood Mac, The Beatles, Crosby, Stills, Nash and Young, Led Zeppelin, Bob Dylan in The Doors. Trenutno pa najpogosteje poslušam Johna Lennona. Med risanjem vedno poslušam glasbo in si pred tem pripravim seznam pesmi, ki jih želim tisti dan poslušati.

Med umetniki, ki me navdihujejo, je zagotovo Frida Kahlo, vendar je takšno upodabljanje žensk nastalo samo od sebe.

Vaš priljubljeni in prepoznavni motiv so ženske z izrazitimi očmi in ustnicami ter abstraktno začrtanim telesom, ki nekoliko spominjajo na Frido Kahlo. Vas je ta znamenita slikarka navdihnila za takšno upodabljanje žensk?

Med umetniki, ki me navdihujejo, je zagotovo Frida Kahlo, vendar je takšno upodabljanje žensk nastalo samo od sebe. Začela sem z risanjem vzorcev za blago in tudi moji prvi projekti so bili povezani s tem. Toda zaradi želje po izstopu iz cone udobja sem začela upodabljati ženske. Moje prve ilustracije z ženskami so bile pravzaprav povezane s prikazovanjem vzorcev na oblačilih in iz tega izhajajo abstraktne poteze, saj sem želela prikazati in v središče postaviti vzorce.

V nekem intervjuju ste dejali, da ženske radi prikazujete v drugačnosti, da bi se sprejele takšne, kot smo. Ste imeli kdaj težave s samopodobo?

Mislim, da skorajda ni najstnice, ki ne bi imela težav s sprejemanjem same sebe. Ponavadi je tako, da nam je všeč, kar imajo drugi in nikoli nismo zadovoljni s tem, kar imamo sami. Med mojim odraščanjem so imele velik vpliv na samopodobo predvsem revije, ki so vedno prikazovale določen tip punc ali žensk in podobno je sedaj z družabnimi omrežji, čeprav so nekatere punce začele stremeti k temu, da prikazujejo “realnost”. V zadnjem času smo naredili resnično velik korak k prikazovanju realnosti in raznolikosti. Čez čas ugotoviš, da ni vse črno-belo in da je življenje lepše, če si zadovoljen sam s sabo.

Vam slikanje pomaga pri sprejemanju same sebe?

Seveda, vendar je sprejemanje same sebe predvsem posledica odraščanja. Ko odrasteš in razčistiš stvari pri sebi, se sprejmeš in ugotoviš, da je bolj kot videz pomembno, kakšen človek si do drugih.

Pred kratkim ste ustvarili koledar za leto 2021, vendar v omejeni izdaji. Zakaj ste se odločili za manjše število koledarjev?

Vsi produkti, ki jih prodajam na svoji spletni strani, so narejeni v omejenih izdajah. Tako imam možnost večkrat letno izdati različne produkte. Trenutno pa tudi večje izdaje ne bi prišle v poštev, saj živim v stanovanju in si ne želim, da bi se spremenilo v skladišče. (smeh)

Najbrž je nehvaležno vprašanje, na katero ilustracijo ste najbolj ponosni, zato vas bom raje vprašala, katere ilustracije najpogosteje obdržite zase.

Zase obdržim vse ilustracije, ki mi niso všeč, ne glede na tematiko - ponavadi te ilustracije nekaj časa samevajo v mapi, nato pa se odločim, da jih bom narisala ponovno in spremenila. Po določenem času začnem vse ilustracije gledati z drugačnimi očmi, kar je dobro predvsem pri ilustracijah, ki še niso dokončane, saj tako dobim nove zamisli.

Preberite še: Katja Zupan, mama sedmih otrok in učiteljica: Znajdemo se s tem, kar imamo

Morda vas zanima tudi: Polona Požgan in Mojca Pehant: Nemogoče je biti sočuten do drugih, če ne zmoreš biti prijazen do sebe #pozitivnazgodba