Izpoved slovenske novinarke o boju z rakom: Vse preživimo, tudi to, česar se najbolj bojimo

»Ko ti bolezen življenje v sekundi sesuje do temeljev,« je televizijska novinarka Damjana Seme naslovila svoj zapis na strani 24ur.com, v katerem je odkrito spregovorila o težki življenjski preizkušnji zadnjih dveh let. Zbolela je za rakom.

»Dve leti sem skrivala svojo zgodbo oziroma mojo diagnozo. Nisem želela, da kdo ve, kaj se mi dogaja, kaj preživljam. Vsem, ki so vedeli, sem težila, da ne smejo nikomur povedati,« je zapisala. »Sumljivo tvorbo« so ji odkrili na rednem preventivnem ultrazvoku. »Med punkcijo so mi tekle solze. Ne zaradi bolečin, ampak zaradi šoka. Zakaj jaz, kriči v meni. Vesolje, zakaj si izbralo prav mene za to borbo?« Ob tem se je spomnila tudi besed zdravnikov, ki so jo pred nekaj leti zaradi izgorelosti opozorili, da ji utripa rdeč alarm in da se naslednjič ne bo dobro končalo.

Najslabša možna novica

Prvi obisk na Onkološkem inštitutu jo je navdajal z grozo. »Ne znam opisati strahu, ki me je popadel, ko sem se bližala tej stavbi. Zgradba se mi je zdela strašljiva. Verjetno zaradi človeških usod, ki so se skrivale za temi zidovi. Za mnoge se je dobro končalo, za številne bolnike pa tudi ne. Nehote se sprašuješ, kaj bo s tabo, v kakšni fazi je bolezen, kako se bo končalo vse skupaj. Vedno znova, ko sem prihajala tja, sem stavbo opazovala s strahospoštovanjem.« Tam je izvedela najslabšo možno novico. »Padla sem v šok, mislila sem, da se mi bo zmešalo. Težko je bilo v naslednjih dneh dojeti, da je to kruta realnost, ki bo jo treba sprejeti. Sprejeti tudi vse procese zdravljenja. Seveda je bila moja prva reakcija, da se s kemoterapijo pač ne bom zdravila. Ker sem se tega, kot že rečeno, na smrt bala. Vedela sem tudi, kaj vse slabega prinaša za telo, številne hude stranske učinke. Naj se sliši še tako bedno, najbolj sem se bala, da bi izgubila še lase. Celo življenje sem imela dolge lase.«

A je obenem je poudarila, da je imela veliko srečo, da je bila tam v rokah samih odličnih specialistov, ki so ji stali ob strani na tej težki poti. Operiral jo je dr. Erik Brecelj. »Jočeš podnevi in ponoči. Strah te je vsega, kar sledi. Seveda tudi izida bolezni. Prvo leto zdravljenja sploh nimaš časa predelati teh stvari v glavi, ker gre vse prehitro. Operaciji sledijo kemoterapije, ko to zaključiš, se začne obsevanje. Nimaš časa dojeti razsežnosti vsega, ker se pač fokusiraš na vsako fazo zdravljenja posebej,« je opisala strah pred operacijo.

Lasje največja travma

Srce parajoče so bili zanjo tudi trenutki, ko so ji začeli odpadati lasje. Kot je zapisala, jo je to najbolj prizadelo in ohromilo. »Tega nisem znala preboleti. Še danes nisem. Mislim, da je zame to večja rana kot tista, ki mi je ostala po operaciji. Vem, da zdravniki to težko razumejo, saj ti vsak reče, pa saj bodo zrasli novi. Ne komplicirati zaradi las. Ampak ni to tako enostavno. Daleč od tega. Zame je bila to travma. In je še danes.«

V svoji težki življenjski bitki je poiskala tudi psihološko pomoč, strah pred kemoterapijo premagovala s hipnozo, hkrati pa se opirala na dobre prijatelje in družino, brez katerih ne bi zmogla. Priznala je tudi, da je ta njena izpoved del terapije. »Če sem iskrena, sem se najbolje počutila takrat, ko sem ležala na oddelku, kjer sem več ur prejemala kemoterapijo. Tam veš, da smo vsi na istem čolnu, nihče te ne ogroža, nihče te ne obsoja, nihče te ne gleda, zakaj nimaš las. Tam sem se počutila varno. Pa vse te prijazne medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje. Pred njimi ne rabiš ničesar skrivati. Ko pa prideš ven iz stavbe, je pa slika takoj drugačna. Tam je drug svet. Svet, ki ga prej nisi dovolj cenil, dokler nisi zbolel. Prizadene te, ko vidiš srečne in vesele ljudi, zase pa veš, kakšno bitko biješ. Zato nisem želela nikogar srečati. Še manj se pogovarjati s kom.«  

»Zakaj mi je vesolje poslalo to preizkušnjo, še ne vem. Vem pa, da vse preživimo, tudi to, česar se najbolj bojimo. Najdemo to moč v sebi, za katero ne vemo, da jo imamo, niti, kako močna je,« je med drugim še zapisala v močnem sporočilu. 

Preberite še: Znanstvenica v New Yorku: V trgovini, kavarni ali pošti se mi Američani zahvaljujejo za delo, ki ga počnem. Odnos Slovencev pa je nasproten

Morda vas zanima tudi: Alarm: Znaki, da je v vas negativna energija