Ivjana Banić po hurikanu: Avgust in september bosta pokazala, ali smo se izmazali
Govorili smo s slovensko radijsko voditeljico, ki se je z družino preselila na Havaje.
31.7.2020 ob 5:50 | Foto: Ivjana Banić, osebni arhiv
Piše:
V teh dneh so prijatelji in sorodniki popotniške družine Ivjane Banić trepetali, ko so izvedeli, da se havajskemu otoku, na katerem živijo, približuje hurikan Douglas. Ivjana, ki smo jo najbolje spoznali v vlogi radijske voditeljice na Radiu 1, je za Mično razkrila vse o tem, kako je njena družina preživela hurikan in kakšno je njihovo življenje na Havajih. Z Ivjano, ki ji jezik teče kot namazan, smo govorili tudi o tem, kaj se dogaja z vilo na Šrilanki, pa o koronavirusu in o tem, kdaj, če sploh, se namerava vrniti v Slovenijo in o skrivnostni sončni kremi. Preberite, kaj vse nam je zaupala in kako zelo ji je pod kožo zlezel "aloha spirit".
V teh dneh je za vašo družino kar pestro obdobje. Verjetno so takšne vremenske razmere za nekoga, ki ni domačin, zastrašujoče?
Ker se je tu začela sezona hurikanov, imaš ves čas v mislih, da se lahko kaj zgodi. Cel teden so bile oči uprte v hurikan Douglas in dan pred tem, ko naj bi nas zadel, smo začeli dobivati sporočila na osebne telefone z vsemi navodili, kako naj se pripravimo. Hurikana se bojijo vsi in povsod. So uničujoči in za seboj pustijo pravo razdejanje, poplave, bolezni, ljudje ostanejo brez domov, skratka, naravna katastrofa v pravem pomenu besede.
Je bil hurikan tak, kot ste pričakovali, ali vas je kaj vendarle presenetilo? Kako ste se pripravili nanj?
Bili smo presenečeni, saj je prava sezona šele pred nami in nikoli ni noben hurikan grozil Havajem v mesecu juliju. Avgust in september bosta pokazala, ali se bomo resnično izmazali. Mislim, da že dobrih deset let nisem gledala poročil dlje kot minuto ali dve, tisti dan, v nedeljo, sta televizija in radio gorela celih 14 ur, saj smo morali spremljati lokalne novice.
Dan pred napovedjo smo na naši plaži, približno 10 metrov stran od naših nog srečali morskega psa.
Okoli 10. ure zjutraj so se že začele oglašati prve sirene. Opozorili so nas, naj si pripravimo zaloge vode za nadaljnjih 14 dni, napolnimo in dokupimo baterije, zdravila, poiščemo najbližje zaklonišče, če bi bilo treba zapustiti dom. Gradnja v Ameriki oziroma konkretno pri nas na Havajih, se močno razlikuje od tiste v Evropi. Tu je zaradi podnebja les glavni gospodar in material za gradnjo hiš. Ker je hurikan Douglas sprva grozil celo s hitrostjo 205 km/h, si lahko mislite, kako bi vse skupaj bilo videti, če bi nas zadel. Sosed pravi, da se spomni hurikana izpred dvajsetih let, kako je hiše nosilo po zraku, kot da so škatlice za šibice.
Poleg močnega vetra hurikan postreže tudi z visokimi valovi in močnim dežjem, ki izpira vse z vulkana in hribov. Posledično gre to v ocean in kar nekaj dni so čisto ob obali morski psi, saj iščejo kaj konkretnega zase. Dan pred napovedjo smo srečali enega na naši plaži, približno 10 metrov stran od naših nog. To je naše drugo, nenačrtovano srečanje z morskim psom na plaži. Ker smo se šli tudi potapljat z njimi, so nam razložili, da jim ljudje nismo zanimivi in da se velikokrat zmotijo, da pridejo tako blizu ali pa jih val "rukne" čez greben in iščejo pot nazaj.
Kar zadeva Dougija, kot smo ga poimenovali tu, je k sreči izbral pot malo višje od naših otočij, tako da smo imeli le manjšo tropsko nevihto, pa še to je bilo bolj hudo na severovzhodnem delu otokov, kjer je hurikan začrtal svojo pot. Do konca smo držali pesti za otok Kauai, ki se je zadnji izvlekel iz najhujšega.
View this post on Instagram
Kaj vas je ob napovedi, da prihaja hurikan, najbolj skrbelo in kako sta ga doživela otroka?
Havaji so najbolj oddaljena poseljena točka na svetu. Kar pomeni, da smo res sredi ničesar (smeh). Kamorkoli se obrneš, je voda, ocean, ki se obnaša popolnoma drugače, kot se recimo naše Jadransko morje. Narave ni nikoli za podcenjevati. Nikoli. Če se boriš proti vetru, oceanu, naravi, boš najverjetneje izgubil. Tako so nas naučili domačini. Naučiti se je treba delati z njo in ne proti njej. Kar je za nekoga, ki ni otočan, včasih težko razumeti. Otočani živijo in se odzivajo drugače na stvari kot nekdo, ki je doma na celini, katerikoli celini. Tu je dostava vsega (hrane, oblačil, bele tehnike, gradbenega materiala, zdravil) po morju, s trajektom ali z letalom. Če nekaj vidiš v trgovini in si tega zaželiš, kupiš, ker ne veš, kdaj bo stvar znova na zalogi. To smo se še kako dobro naučili, ko smo živeli na Karibih, na zgolj nekaj kilometrov dolgem otoku.
Če se boriš proti vetru, oceanu, naravi, boš najverjetneje izgubil. Tako so nas naučili domačini. Naučiti se je treba delati z njo in ne proti njej.
Na Havajih sicer dobiš vse, pa vendar. Ljudje na otokih živijo drugače in se odzivajo drugače. Če ne drugega, so jim narava in vremenske razmere veliko bolj jasne kot pa meni, mestnemu človeku. Veliko smo bili na vezi z domačini in s prijatelji, ki smo jih spoznali tu. Zaupali smo njihovemu občutku in navodilom. Na otoku že 15 let živi še ena slovenska družina in tudi oni so nam ponudili tako zavetišče kot pomoč, če bi karkoli potrebovali. Takšne geste zelo cenim. Otrokoma smo razložili, da bo slabo vreme, da ni nič narobe, če ju bo strah, da bo močno pihalo, še bolj močno kot na plaži, kjer kitesurfamo in da morata upoštevati najina navodila ter nama slediti. Delovala sta, da razumeta, čeprav mislim, da jima ni bilo najbolj jasno. Hudiča, saj tudi nama ni bilo, kljub temu, da je mož en hurikan že doživel. Na koncu smo dobili nekaj dežja, hladnejše vreme, segreto morje in nekaj polomljenih dreves in noro visokih valov na drugi strani otoka.
Ste zaradi tega, ker prihaja obdobje hurikanov, pomislili, da bi zapustili Havaje in se preselili kam drugam?
Ne. Naravne katastrofe se dogajajo in se lahko zgodijo povsod po svetu. Tudi pri nas, v Sloveniji. Spomnimo se Posočja in potresa 22 let nazaj. Koliko je bilo škode in poškodovanih objektov, poškodovanih ljudi in mrtvih. Pa hude poplave in na drugi strani hude suše, zemeljski plazovi, rudniška nesreča, požari, da o neurjih s točo v velikosti kokošjih jajc niti ne govorim. Na facebooku in instagramu sem prejela čez 700 sporočil in lepih mislim. Še zdaj se trudim vsakemu posebej odgovoriti. Tisti, ki pa pravi, da je v takem primeru, torej v primeru naravne katastrofe povsod lepo ampak doma pa najlepše, je grda klofuta vsem tistim, ki so imeli kakršnokoli izgubo, tako gmotno kot morda koga bližnjega ob zgoraj navedenih nesrečah.
View this post on Instagram
Zdaj ste že nekaj časa na Havajih. Vam ustreza življenje na drugem koncu sveta?
Havaji so Amerika in hkrati zelo daleč od celinske Amerike, če me razumete. Nekatere stvari so tu zelo drugačne kot doma. Zdravstveni sistem, recimo. Nam osebno ustreza klima, podnebje, ocean, palme, sadje... Navdušena sem nad umirjenostjo v prometu in kako tekoče in lepo vse poteka. Tu se mi še ni zgodilo, da bi me kdo "natrobil", izsilil ali prehiteval. Vse je tako aloha. In tudi ta miselnost in način življenja nam zelo ustreza. Ta "aloha spirit"; ki se ga resnično čuti povsod. Česa takšnega nismo doživeli še nikjer, pa smo kar veliko prepotovali. Ta kultura je tu tako močna, da preprosto podležeš, da se tako izrazim. Ne moreš drugače, kot pa da slediš tej vibraciji, ki zajema sočutje, pomoč, prijaznost, ljubezen. Sliši se tako mistično, a je hkrati žalostno, da morajo biti naštete stvari nekaj tako nevsakdanjega, ko pa bi vendarle morale biti nekaj normalnega. Povsod.
Aloha spirit se resnično čuti povsod. Česa takšnega nismo doživeli še nikjer, pa smo kar veliko prepotovali.
Tu tudi vsi srfajo na vodi. Vsi. Skorajda ne vidiš avtomobila oz. kombija, ki ne bi imel deske v prtljažniku. Mlado, staro, tudi naš župan. Na našem otoku živi kar nekaj profesionalnih deskarjev na vodi, ravno tako na sosednjem Oahu. Le na Havajih, za razliko od preostalega sveta, vodni športi niso bili prepovedani, ko je divjala pandemija in je bilo v bistvu prepovedano vse. Skorajda tudi dihanje (smeh). Z možem sva oba kitesurferja in po novem vse bolj tudi surferja na deski. Sama sem izredno navdušena nad deskarsko filozofijo in mislim, da bi to morali registrirati kot religijo. To in rastafarijanstvo (smeh).
Na kratko, povsod so minusi in plusi. Najbolj udobno je seveda doma. Iti izven cone udobja je lažje reči kot storiti, saj te zahteva celega, če me razumete. Tu ni prostora za polovičarstvo. Ali greš ali ne greš v avanturo. Kar pomeni, da moraš biti pripravljen na tiste ovire, na katere nisi pripravljen (smeh). Tudi doma se zgodijo težki trenutki, da se razumemo, vendar doma, če ne drugega, veš, kako se reče sosednji ulici, tu jo komaj znam napisat, kaj šele izgovorit. Havajski jezik je izredno težak.
Iti izven cone udobja je lažje reči kot storiti, saj te zahteva celega, če me razumete. Tu ni prostora za polovičarstvo. Ali greš ali ne greš v avanturo.
Kako dolgo boste ostali tam in ali se nameravate vrniti v Slovenijo?
Ne vemo. Še sebi nismo dajali nikakršnih obljub, kaj šele drugim. Imeli smo okviren načrt oz. bolje rečeno idejo. Ker pa je zdravstvena, da ne rečem higienska, situacija po svetu takšna, kot je, se je kar dosti stvari spremenilo. Na Havajih, na našem otoku, pri nas doma, smo organizirali dva termina Aktivnih počitnic na Havajih z Ivjano Banić. Namenjena sta bila najstnikom. Ker sta se izredno hitro napolnila, smo bili tik pred razpisom novega, poletnega termina. Na koncu je vse skupaj padlo v vodo, saj so cel svet malodane zaklenili (smeh). Vidite, pa res drži tista verska, človek obrača, bog obrne (smeh).
View this post on Instagram
Na družabnih omrežjih pogosto objavljate fotografije, ob katerih ostanemo brez besed. Videti je, kot da neskončno uživate. Ali je kaj, kar na Havajih vendarle pogrešate?
Iz prve roke vam bo vsak popotnik povedal, da slike vedno, ampak res vedno, naredijo krivico dejanskemu stanju. Vedno je v resnici še lepše, vendar niso še izumili fotoaparata ali kamere, ki bi lahko zajel resnično stanje. Izumili so filtre, to pa ja (smeh). Zato se vedno na svojih profilih, predvsem Instagramu in svoji spletni strani, trudim napisati še zgodbo, dejstva, dodatno informacijo, zaradi katere bo bralec dobil občutek, da se je nekaj naučil, nekaj skupaj z mano doživel, čeprav ga ni poleg mene. Takim profilom sledim tudi sama. "Guzice in sise" hitro postanejo dolgočasne. Vsaj meni.
"Guzice in sise" hitro postanejo dolgočasne. Vsaj meni.
Vsi štirje smo 24 ur na dan skupaj in ja, uživamo točno toliko, kot kjerkoli drugje. Držimo se tega, da ni važno, kje smo, važno je, da smo skupaj. Tu pogrešamo le svoje prijatelje, pašteto in dobro kavo. S prijatelji se slišimo, kar sicer ni isto, pa vendar. Kavo mi taisti pošljejo. V pašteto pa, ne vem zakaj, Američani ne verjamejo (smeh).
Kako sta se na življenje v tuji državi privadila otroka?
Z nama po celem svetu potujeta že od rojstva, tako da nimata težav ne z avioni, jet lag-i, morskim prevozom. Hči se je že lani naučila angleško, ko smo se vrnili iz življenja na Karibih, sin je star komaj dve leti, ampak deloma lahko osnovne stvari dorečeš tudi z njim. Mož ju trenira v plavanju in potapljanju. S hčero sva se vpisali v tečaj hula plesa, kjer nas učijo o havajski in polinezijski kulturi, ples in izredno težak jezik, katerega bova osvojili le za silo, saj spada med najtežje jezike na svetu. Vrtec, ki ga obiskujeta doma, se je izredno lepo odzval na naš odhod in smo z vzgojiteljicami ostali na vezi. Skupina otrok nas pokliče in se vidijo in pomahajo na daleč. Ravno zadnjič je hči prejela krasno knjigico z risbicami njenih sovrstnikov. Zelo smo bili ganjeni in neverjetno cenimo takšno gesto.
Tudi starši sovrstnikov iz vrtca si doma vzamejo čas in nas kontaktirajo ter pošiljajo posnetke njenih sošolcev. V mojih očeh so to veliki ljudje.
View this post on Instagram
Kaj pa vaša vila na Šrilanki?
Stoji in vabi. V času pandemije je bila nudena pomoč in streha nad glavo tistim, ki so bili iz kakršnega koli razloga ujeti v Šrilanki. Letos in drugo leto pa je brezplačno na voljo vsem tistim, ki delajo v zdravstvu. Torej zdravstvenim delavcem in njihovim družinam. Kontaktirajte nas, na drugi strani vas tast in tašča čakata z vsemi navodili. Evo, morda pa se srečamo na Šrilanki. Krasen otok, krasni ljudje, čudovita in bogata kultura. Hrana tako okusna, lahka in zdrava, da mi je jasno, zakaj so vsi tako drobčkani in dobre volje. Prav nič jih ne tišči. Ne pretežko kosilo ne življenjski problemi, s katerimi se ukvarjamo mi, Zahodnjaki.
View this post on Instagram
Kakšno je na Havajih stanje glede koronavirusa?
Po celotni Ameriki kritično. Tudi Havaji so dosegli rekordno število obolelih. K sreči je na našem otoku zelo malo primerov, a hkrati dovolj alarmantno. Tu je zdravstvo zelo drugačno in ne želiš si zboleti niti za prehladom, kaj šele kakšnim hujšim virusom. Za zdaj je za obiskovalce obvezna 14-dnevna karantena, ki pa naj bi se končala s septembrom. Po eni strani si vsi želijo, da meje ostanejo zaprte, po drugi strani, da se odprejo čim prej. 95 odstotkov našega otoka je odvisna od turizma. Lahko si mislite, koliko ljudi je trenutno brez dela. In kaj delajo, ker ne delajo? Srfajo (smeh).
Pred enim letom pa ste ustvarili tudi lastno znamko sončnih krem. Bi lahko povedali kaj več o tem?
Ker se veliko gibljemo po vodah, oceanih, snorkljamo z želvami, opazujemo krasne koralne grebene, se mi je zdelo prav, da uporabljam sončno kremo, ki varuje naš največji habitat na svetu. Zoprno kemijo so pred dvema letoma prepovedali tudi na Blejskem jezeru in le malokatera krema ustreza novim standardom. Moja da. Tudi Havaji prepovedujejo klasične sončne kreme.
Poleg tega sem se po več kot leto in pol trajajočih raziskavah, pogovorih, razgovorih, branju in izobraževanju šokirala, kako škodljivo je sonce, kako močno nas stara in da je kožni rak v Sloveniji v porastu. Vse sončne kreme niso varne za telo. Veliko jih vsebuje konkretno škodljivo kemijo, motilce hormonov recimo. Tega si ne želiš niti na lastni koži, kaj šele najstnikovi. Vsa kemija prehaja v kri in ostaja v nas kar dva dni. Koža je naš največji organ in prvo, kar se vidi. Posledično, ali želiš dobro zase, želiš dobro tudi drugim. Zato sem se odločila za posebno sončno kremo z imenom Aloha Beach Life, ki je res vrhunska. Najbolj me veseli, da imam kar nekaj stalnih strank. Takih, ki so kupili lani in bili zelo zadovoljni. Nekateri so jo celo letos večkrat naročili in sporočili, da je prva krema, po kateri niso rdeči kot kuhan rak ali da končno nimajo izpuščajev, mozoljev. Vredna je vsakega centa in na ta produkt in svoje kupce, ki mi zaupajo, sem resnično ponosna in hvaležna, saj jim ni vseeno zase. Ponavljam, tisti, ki je dober do sebe, je dober tudi do drugih. Tudi to je ta, "aloha spirit".
Preberite še: Kam na počitnice z letalom med koronavirusom?
Morda vas zanima tudi: Pet predlogov za izlet s supom
oddajte komentar