Zgodba Mihe Gašperina: Presadili so mu srce, sedaj praznuje življenje, ko goni na Vršič

Kopica razposajenih, našemljenih, a tudi zagrizenih biciklistov se v začetku septembra že tradicionalno – z legendarnimi poniji - požene na vrh Vršiča. Ko je Miha Gašperin bral in poslušal o prvi izvedbi te dirke, je ležal v bolniški postelji, v prsih pa mu je že bilo – novo srce. Tiste dni je prestal presaditev srca in se sam pri sebi odločil, da bo naslednje leto tudi on, zagrizeni kolesar že od nekdaj, spet gonil na Vršič.

Leto in dva dni po operaciji je res stal na vrhu. Množica veselih kolesarjev se je tedaj že razkropila nazaj v dolino, močil ga je dež, a v družbi sina in drugih podpornikov mu je uspelo nekaj velikega. Dobil je drugo priložnost, da živi.

Praznuje nov rojstni dan

»Ko sem v bolnišnici čakal na novo srce, sem si rekel, da če bo vse dobro, bom pa naslednje leto tudi že sam lahko nastopil. In res je to postal družinski praznik, kolesarski podvigi so mi v izziv, a glavni razlog, da se udeležujem te dirke že pet let je, da obeležim obletnico,« danes 47-letnik iz Trebnjega pravi o praznovanju svojega drugega rojstnega dne, ki se je zgodil 2. junija 2015.

Po treh mesecih čakanja so mu sredi noči sporočili – čaka ga srce.

Dobil je srce mladega fanta, ki je želel ostati anonimen, menda je bil star okoli 25 let. Miha se dolgo ni mogel odločiti za presaditev, okleval je, a naposled ga je bolezen že tako oslabila - voda mu je zalivala srce - da mu drugega niti ni preostalo. »Bolehal sem, kar nekaj časa sem bil le v pižami in v stanovanju, nisem mogel več po stopnicah. Mislil sem, da me je načela gripa, kašljal sem, dušilo me je, a to so bili vsi znaki neke resnejše bolezni,« je priznal, da si je dolgo zatiskal oči, h kardiologu pa so ga poslali na rednem sistematskem pregledu. Stanje se je hitro slabšalo. »Tudi ko sem se odločil za transplantacijo, sem še nekaj dni okleval s podpisom. A potem, ko sem podpisal, sem se psihično sprijaznil in pomiril. Sprejel sem, da je klinični center za nedoločen čas postal moj dom, ni mi bilo težko čakati.« Po treh mesecih čakanja so mu sredi noči sporočili – čaka ga srce.

Po operaciji je sledilo mučno okrevanje, a počasi je prišel k sebi in se vrnil na kolo. Ko je prijateljem povedal, da gre na Vršič, so mu dejali, da ni pri pravi. »A bil sem odločen, da pridem na vrh, kakorkoli pač že.«

--> Zgodba Slovenca, ki so mu presadili srce: Skoraj bi ga odpisali

Osvešča in spodbuja

Zdaj gre vsako leto. Ne le zase, tudi za druge: da jih osvešča o darovanju organov. Pa tudi, ker je živi dokaz, da lahko zmore vsak, odličen motivator in vsakomur v navdih. Ko je šel prvič s ponijem na Vršič, je na poti srečal fanta, ki je že želel odnehati. Pristopil je in mu povedal svojo zgodbo. »Fant je nato prišel do vrha in mi dejal, da je vztrajal zaradi mene, da bi se v brez moje zgodbe že obrnil in šel v dolino,« se je spominjal. »Ljudem lahko na ta način dam vedeti, da če mi ne bo bila ponujena ta možnost, da živim, ne bi mogel iti. Odziv je zelo pozitiven, seveda pa s najdejo tudi takšni, ki pravijo, kaj se grem, da pretiravam. A jaz še vedno treniram, če ne bi zmogel, gotovo ne bi šel z glavo skozi zid.«

Težko je, ker sem tako tekmovalni tip, pa se ne morem kosati z ostalimi.

Pravi, da ga je letos celo malo strah, med pandemijo koronavirusa se je vendarle držal malo bolj nazaj, »da si ne bi nakopal kakšnih obiskov bolnišnic, sem pa bil še vedno aktiven.« Na kolesu preživi veliko časa, tudi tekmuje precej. Lani je bil denimo na svetovnih igrah športnikov s presajenimi organi. Pa na Maratonu Franja, na kronometru. Ne more, da se ne bi vsaj malo obremenjeval tudi z rezultati. Čeprav je bil njegov prvi osvojeni Vršič s ponijem in novim srcem kajpak izjemna osebna zmaga, je bil kot zagrizen športnik kar malo nejevoljen, ker je za 20 minut zgrešil časovno zaporo. »Prišli smo na vrh, a nikogar ni bilo več, vsi so že vrnili v dolino. Zato sem si za naslednje leto zadal, da pridem na vrh znotraj časovnega limita. To mi je tudi uspelo, prav tako sem vsako leto izboljšal čas,« je povedal nekdanji cestni in gorski kolesar. »Težko je, ker sem tako tekmovalni tip, pa se ne morem kosati z ostalimi. Če ne gre, grem pač dol s kolesa in pešačim, nekateri deli proti Vršiču so tudi za zdrave prehudi. Vedno imam na sebi tudi merilec srčnega utripa, tako da je vse pod kontrolo.« 

Ima možnost, da živi

Po presaditvi srca pravzaprav lahko živi dokaj normalno življenje. Zelo rad ga preživlja v naravi, s svojima štirinožcema. A poudarja – želi živeti, zajemati življenje z veliko žlico, užiti to, kar mu je še bilo podarjeno. »Sem invalidsko upokojen. Zaradi tega mi je bilo na začetku kar težko. Sporočijo ti, da si nekako za odpis. Pozneje si najdeš neke hobije, s katerimi si zapolniš dan in ki te vlečejo naprej. Na začetku pa je težko, psihično te malo potlači.«

»V življenju je treba nekaj početi, veliko jih poznam, ki se smilijo sami sebi, nikamor ne grejo, zakaj bi se zaprl med štiri stene in se spraševal, zakaj ravno jaz. Saj včasih se tudi vprašam, transplantirani smo bolj čustveno občutljivi, vseeno pa sam želim ponujeno izkoristiti do maksimuma in poskušati živeti. Zavedam se, da imam možnost, da živim. Zato tudi vedno govorim, da hočem še tja in tja, vendarle je moje trajanje najbrž malo bolj omejeno. «

Preberite še: Iza Logar o hrani in stresu v Masterchef kuhinji: Še huje je, kot je videti

Morda vas zanima tudi: Najpogostejše napake, ki jih lahko narediš na Franji