Žalostna zgodba: »Med nosečnostjo sem izgubila otroka. In tako sem potem spet našla mir«

Leah Gordon je pisateljica in urednica, rojena v New Yorku, ki je v zgodnji fazi nosečnosti izgubila otroka. Čeprav je svojo zgodbo sprva ohranjala zase, je na koncu, kot je povedala za Mind Body and green dojela, da odkrito pripovedovanje o bolečini prinaša olajšanje.

Potem, ko je več dni preživela v solzah, je na svojo nosečnost začela gledati kot na lepo izkušnjo, saj je imela vsaj za kratek čas priložnost spoznati materinstvo.

Občutila je spremembe v telesu, čustva, ki so jo preplavljala in veliko se je naučila. To jo je spremenila za vedno. Pravi, da je postala močnejša.

 Takšna je njena zgodba

 "Ko sem spoznala, da sem noseča, sem občutila pisano paleto občutkov. Bila sem srečna, vzhičena, čutila sem strahospoštovanje in tudi malo panike.

Vse to sem pričakovala, nisem pa pričakovala, da bom nosečnost doživljala kot nekakšno iniciacijo: poziv v skrivni klub mamic, ki sem se mu od nekdaj želela pridružiti.

Hitro se mi je odprl povsem nov svet informaciji. Priskrbela sem si aplikacijo za spremljanje nosečnosti, posebne kreme za trebuh, sestavila sem seznam živil, ki bi najbolje vplivale name in na otroka.

Informacije, ki sem jih dobivala, sem podkrepila z branjem blogov in nasvetov mamic, kako se rešiti slabosti v prvih treh mesecih in o tem, kako previjati novorojenčke. V zgodnjem obdobju nosečnosti vesele novice nisem delila z nikomer. Ti dnevi so bili zame sveti, namenjeni meni in partnerju, drugih nisva spuščala v najin svet."

Nekaj je narobe ...

"V sedmem tednu nosečnosti sem začela čutiti krče in krvaveti. Google me je skušal prepričati, da je to, kar doživljam, nekaj povsem naravnega in običajnega, moja intuicija pa mi je govorila drugače.  Otrok je bil v tej fazi v velikosti borovnice in nekje med pred-žalovanjem in iskanjem nasvetov, kaj storiti, če imam splav, sem obiskala zdravnika.

Ležala sem na njegovi mizi in opravljal je pregled. Ne spomnim se več natančno, kaj je govoril, bilo je nekaj v smislu, da vidi vrečico brez zarodka. Niti enkrat ni uporabil besede splav. V naslednjih dneh sem spoznala, zakaj: za večino je ta beseda zastrašujoča. Tudi sama sem se ob njej zmrazila, zaradi njenega prizvoka je nisem mogla niti izgovoriti.

Nosečnost se je končala, še preden je na moj naslov prišlo olje proti strijam, ki sem ga kupila v spletni prodajalni. Na mojih družabnih omrežjih so se še vedno pojavljali nasveti za bodoče mamice. Spremenila sem vse aplikacije za spremljanje nosečnosti in razvoj otroka. Na njih sem morala označiti rubriko nisem več noseča, kar je bilo posebej težko.

Nekje med žalovanjem sem slišala za mavrične otroke. Ta izraz nekatere mame uporabljajo za zdravega otroka, ki ga po splavu donosijo."

Klub, v katerem nisem hotela biti 

"Mislila sem si, da besedna zveza mnogim najbrž predstavlja uteho, zame pa je bila le opomnik tega, kar sem izgubila. Nisem hotela mavričnega otroka. Hotela sem otroka. Meni osebno je ta oznaka  pomenila le, da sem sedaj članica drugega kluba, tistega, ki se mu nisem hotela pridružiti.

Po izgubi sem si vzela dva tedna dopusta. Tedaj sem poklicala tesno prijateljico in jo vprašala za nasvet, kako preboleti vso agonijo.

Besede, ki mi jih je namenila, so se mi vrezale v spomin: "Nikar vsega tega ne potlači," mi je dejala in mi povedala, da pozna ženske, ki so se odločile biti močne kot vojaki in so samo zakopale neprijetne izkušnje. S posledicami dejstva, da si niso dale priložnost za žalovanje, so se nato soočale še dolga leta.

Njen nasvet je bil kot odrešenje. Tri dni zaporedoma sem samo ležala, jokala si dopustila ne početi ničesar in sem se zgolj zavedala svoje bolečine. Sedaj vem, da je bilo to, da sem si dopustila žalovati in čutiti bolečino, ključen del mojega ozdravljenja."

Skozi žalost sem našla mir

"Ko sem šla skozi najbolj temačno fazo, je bila moja prva misel, da moram zgodbo zadržati zase, tako kot sem molčala o zgodnji nosečnosti. To je nekakšna neizgovorjena kulturna norma: pojdite naprej in ne govorite o tem.

 A ko se vse potlači, neprijetne izkušnje ne izginejo in molk se mi nenadoma ni več zdel dobra izbira. Odločila sem se govoriti o tragediji. S tem ne le, da sem lažje vse prebolevala, to mi je omogočilo tudi spoštovanje moje nosečnosti."

Lepa, čeprav kratka izkušnja

"Sedaj nanjo gledam na nekaj, kar je obstajalo, kar je bilo lepo, to je bila lepa izkušnja.

Iz prve roke sem lahko opazovala, kako se telo fizično spreminja, začutila sem čustveno povezanost z otrokom, dojela kapaciteto ljubezni, ki jo do nebogljenega bitja čuti mati, stopila sem v labirint materinstva in čeprav v njem nisem ostala, sem se počutila izpopolnjeno ter obdarjeno z najlepšim darilom.

Vem, da je moje članstvo v klubu mamic trenutno zamrznjeno, a je potrjeno ter bo nekoč zagotovo znova aktivno."

Preberite še: Pretresljiva zgodba slovenske mame: Oba sinova spita v istem grobu

Morda vas zanima tudi: Imeti ali ne imeti otroka (piše: Danaja Lorenčič)