Tehnika emmet: Telo nas vodi samo, le prebrati moramo njegove odzive

Ker je imela veliko težav zaradi sedečega prevajalskega poklica in športnih poškodb, je Ana Svetlin iskala nekaj za večjo gibljivost in odkrila izredno učinkovito tehniko, s katero že dobro leto pomaga sebi in drugim. Pravi, da jo navdušujejo njeni takojšnji rezultati pa tudi to, da jo zlahka kombinira z nevrokinetiko in tibetansko refleksoterapijo, s katerima se je ukvarjala prej.

K nam je tehnika emmett prišla pred štirimi leti, sicer pa si jo je pred približno 30 leti na podlagi svojih izkušenj kot edinstveno kombinacijo spodbujanja mišičnih točk zamislil Avstralec Ross Emmett. Čeprav je deloval kot komplementarni maser, bownov terapevt in inštruktor, se njegove točke ne ujemajo z akupunkturnimi, bownovimi ali meridiani in ne izhajajo iz njih.

»V raziskovanje je namreč vključil tudi svoje boksarske izkušnje, saj se je prav tam naučil, kako si lahko hitro pomaga med posameznimi rundami ter se v kratkem času regenerira. Poleg tega je bil kavboj in imel veliko opravka s konji, kravami in psi. Če je bila žival pod stresom, ni hotela izpolniti določene naloge, zato se je začel igrati s tkivom. Na nekem konju je npr. držal dve točki in videl, da mu gre to na živce in hrza, nato pa našel še dve, ob katerih se je sprostil. To ga je napeljalo k temu, da je začel preizkušati enako pri ljudeh, saj je videl, da vzpostavljajo ravnotežje,« pravi.

»Terapevt pri tem nežno pritiska na določene t. i. nevromišične Emmettove vstopne točke, prek katerih manipuliramo pare mišic prek vezivnega tkiva. Če smo npr. doživeli poškodbo, travmo, nesrečo, se telo, da preživi, zavaruje tako, da aktivira določene mišice. A dokler od možganov ne dobi ukaza, naj sprosti to aktivacijo, ta vztraja, lahko tudi vse življenje – npr. po prometni nesreči, če se ta nevrološki spomin ne odklene. S stimulacijo točk pa odklepamo mišični spomin in dajemo telesu ukaze, naj se ponastavi, torej se spravi v ravnovesje,« pojasnjuje.

Vse ostalo naredi telo samo – z nežnimi pritiski ga le spodbudimo k temu.

Ključno je opazovanje

Začetni diagnostični del terapije je, da terapevt opazuje človeka, že ko vstopi v prostor, kako hodi, se rokuje, obrača glavo, njegovo držo, šele potem vpraša, s čim ima težave. Lahko ga tudi prosi, naj naredi nekaj razteznih gibov, ki pokažejo njegovo stanje. »Ves čas terapije namreč opazujemo, kako se telo odziva,« poudari. Obstaja sicer veliko različnih protokolov, a lahko pritiske na točke znotraj terapije izvajalec sam kombinira v primerno zaporedje. Iz množice točk izbere prave, določi zaporedje in število ponovitev glede na telesni odziv.

V nekaj dneh se telo dokončno resetira na novo stanje.

»Če se osredotočim na odziv telesa, na to, kaj se dogaja prek vezivnega tkiva, lahko npr. delam na rami in vidim trzanje stopala, kar zame pomeni, da je verjetno nekje 'zanka', ki se rešuje. Ne ukvarjam se z njo, pove mi le, kaj naj delam naprej,« doda. »Opazim, če človeka nekaj spomni na doživeto travmo – pospešeno dihanje, utesnjenost, reakcije obraza in telesa. Določene točke so bolj odzivne kot druge in reakcija je znak, da se na tem mestu nekaj dogaja. Telo nas samo vodi, le prebrati moramo njegove odzive in ga spodbuditi, naj naredi svoje.« Ključna pa je tudi moč pritiska – bolj smo nežni in subtilni, večji bo odziv.

Rezultati te tehnike so za posameznika očitni, že takoj ko stopi z mize, je lahkotnejši, gibljivejši, bolje se počuti in je bolj sproščen. »V nekaj dneh se telo dokončno resetira na novo stanje. V vmesnem času se lahko pojavijo reakcije. Človeku je lahko vroče, slabo ali kašlja, težave se poslabšajo, preden se vse postavi na svoje mesto. Kljub temu pustimo, da telo oddela svoje, saj možgani potrebujejo nekaj časa, da dojamejo, kaj hočemo,« pojasni.

Pomoč za paleto težav

»Tehnika je univerzalna, in čeprav večinoma delamo na mišicah, tetivah in fascijah, poznamo tudi protokole, ki pripomorejo k večji cirkulaciji, sprostitvi, lajšanju tesnobe in nespečnosti, krčevdojenčkov, glavobolov, prehladov – vse to tudi preventivno, celo za parkinsonovo in alzheimerjevo bolezen, saj vse temelji na uravnovešanju telesa. Koristna je tudi za športnike, saj lahko npr. na maratonu ob poškodbi že med tekmo sproščamo iliotibialni trak, krče v mečih … Zanje je namreč še kako dragocen takojšnji rezultat in da lahko tehniko izvajamo kjerkoli, stoje ali sede in čez obleko. Po operaciji pa lahko npr. pripomore k hitrejši regeneraciji,« našteva.

»Poseben problem so sicer brazgotine, saj vedno ostanejo rahlo aktivne, torej imajo podkožje, fascije in mišično tkivo pod njimi informacijo, naj na tem mestu ostajajo aktivne. Tako tam ena mišica ostaja aktivna, druga pa lenari na njen račun. S terapijo lahko prvo deaktiviramo, da popusti, drugo pa spodbudimo k aktivaciji ter tako spravimo telo v ravnovesje,« pojasni in doda, da je enako s tetovažami. »Mišica namreč dojema, da se mora aktivirati, da organizem lahko 'preživi', kar vztraja še po koncu tetoviranja. S tega zornega kota še zdaleč ni nedolžno marsikaj, kar počnemo s svojim telesom. Vse se pozna na njem, še posebej prisilna drža,« nadaljuje.

»Ob današnjem načinu življenja npr. ramenske mišice ne opravljajo več svoje prave funkcije. Seveda lahko to korigiramo z različnimi tehnikami, a če se oseba hitro vrne v isti položaj, možgani preklopijo nazaj na tisto, kar so navajeni. Zato včasih potrebujemo nekaj ponovitev, da se nov vzorec usidra vanje. Če namreč delamo samo na mišični ravni, to ni dovolj.«

Mišični spomin

Pri tehniki Emmett reaktiviramo prvotni mišični spomin. »Naš trenutni mišični spomin lahko namreč prepiše osnovnega in je napaka – npr. napačna drža, pri kateri dve mišici (ali več) nista v ravnovesju, posledično pa se pojavijo še novi kompenzacijski vzorci, npr. položaj roke, da lahko druga še opravlja svojo funkcijo. Vendar se moramo vrniti k primarni funkciji mišice, ki se je še vedno spomni, čeprav je čeznjo naložen drug neprimeren zapis,« opiše in doda, da povsem natančno sicer mišica sama nima spomina, čeprav tako rečemo, saj vse deluje prek živčevja in nadzora možganov. Zato je osnova terapije, da dobi ta naš 'glavni računalnik' informacijo, naj sprosti mišice, kot se tega spominja. S pritiskom na eno točko lahko tako povzročimo spremembe v celotnem sistemu, tako kot pri ukazu na tipko.

»V telesu imamo namreč lahko leta in leta napačni mišični spomin. Če se je blokada začela pri tretjem letu, si je telo navleklo nove in nove kompenzacije, da bi kljub temu delovalo, zato moramo priti do vzroka in ponastavitve ter odklepati mišično zakrčenost. Reakcijo začutimo takoj, kar je znak, da je bil ukaz v možganih sprejet. Pozneje pa je veliko odvisno od nas, od utrjevanja in reintegracije – če greš namreč spet za računalnik, boš vsake toliko ponovno potreboval podporno resetiranje zaradi napačne drže,« opozarja.

Preberite še: Vanja Brodnik, od smučarke do terapevtke: Skozi svoje bolečine sem se ogromno naučila

Morda vas zanima tudi: Razmišljanja, zaradi katerih trpi vaše duševno zdravje