»Ni mi enostavno priznati, a ne govorim več niti z bratom niti s sestro« (resnična zgodba)

Ta članek je težko napisati iz več razlogov. Ker moram priznati, da v naši družini ni vse popolno, da nisem popolna v odnosih in da je nek odnos tako uničen, da ga ni mogoče nikoli popraviti. 

Mislim, da sva si bili s sestro blizu, ko sva bili mlajši.

Med nama je razlika tri leta, v povprečno veliki hiši pa smo živeli štirje sorojenci. Vem, da smo se prepirali in včasih jezili drug drugega. Ampak bili smo bratje in sestre.

Vem tudi, da smo si pomagali in se zavzemali drug za drugega, kadar je bilo treba.

Prva napetost v odnosih je bila med mojim najmlajšim bratom in mano. Ko sem bila noseča s prvim otrokom, se je ločeval od svoje žene.

Prepričana sem, da je napetost obeh situacij igrala vlogo pri najinem odtujenem odnosu in nisva govorila že več kot sedem let. Nikoli ni spoznal mojih otrok, tako kot jaz nisem nikoli srečala njegovega sina, ki je štiri dni mlajši od mojega.

Z drugim bratom si nikoli nisem bila blizu. Saj ne, da bi bilo kaj narobe, vendar ni tisti, ki bi se trudil za odnos. Ni ljubitelj družbenih omrežij, zato to ni sredstvo za ohranjanje stikov z njim. Prav tako me ne bo nikoli poklical ali mi vrnil klica. Na neki točki se nisem več mogla truditi za odnos z njim, saj vanj ni bil pripravljen ničesar vložiti.

In potem je tu še moja sestra, ki je mlajša od mene.

Z njo si nisva bili zelo blizu med odraščanjem, vendar sva se zbližali v odrasli dobi. Napet prepir po telefonu zaradi nečesa (vsaj mislim, da je bilo tako), je povzročil prekinitev stikov, in že dve leti nisva govorili.

Moja sestra živi v tujini in preden se je odselila, sem jo redko videla. Kljub mojim sporočilom in telefonskim klicem od nje ni bilo nobenega glasu.

Na neki točki sem morala sprejeti, da sva se oddaljili. 

Kadar opazujem svoje otroke, kako se igrajo, prepirajo, me prevzamejo različna čustva. Vendar vem, da se imajo radi. Videla sem namreč, kako bo moja najstarejša branila svojo mlajšo sestro na igrišču, kadar ta misli, da se ji godi krivica.

In vidim, kako skrben je moj sin, kadar katere od mojih hčerk ni doma.

Žalostna sem, kadar pomislim, da se morda nekega dne ne bodo imeli radi, da se ne bodo več pogovarjali drug z drugim, da bodo prekinili stike … Ko bodo odrasli, bodo imeli toliko skupnih spominov in skupno zgodovino.

Želim, da imajo, ko odrastejo, dobre odnose – da so povezani, da ostanejo v življenju drug drugega, da se bodo družili tudi njihovi otroci. Želim, da se imajo radi in podpirajo drug drugega, in čeprav se morda ne razumejo ves čas, da se veselijo skupnih trenutkov.

Ko sem pred kratkim izvedela, da so se moji bratje in sestra lansko poletje zbrali na skupnem srečanju, sem bila zelo žalostna. Toda prijatelj mi je rekel, da bom morda na neki točki preprosto morala opustiti stvari, ki jih ne morem spremeniti.

In mislim, da je to moj način opuščanja pričakovanj v odnosih z mojimi sorojenci.

Nekaterih stvari ne morem spremeniti, in ko se bližam štiridesetemu letu ter pričakujem še enega otroka, lahko svojo energijo usmerjam le v svojo družino, obenem pa poskušam manj pogosto misliti na moja brata in sestro, ker me to preveč boli.

In srčno upam, da mojim otrokom nikoli ne bo treba storiti enako.

Prirejeno po Huffpost.com

Preberite še: »Dragi bivši, hvala!« Pismo ženske, ki se je rešila destruktivne zveze

Morda vas zanima tudi: Izpoved ljubice: »Spim s poročenimi in jim tako rešujem zakon, ta mesec prihajam v Dubrovnik«