Nevarni časi, ko se je treba samo iz postelje privleči za računalnik ... (študenti psihologije ozaveščajo)

Da je pandemija koronavirusa zasejala tudi pravo epidemijo duševnih boleznih, je slišati z vseh stran, iz vseh manj in bolj ranljivih skupin, iz izobraževalnih zavodov in zaprtih sob posameznikov, ki jih osvetljuje le računalniški zaslon. V zadnjem obdobju skrbi predvsem duševno stanje študentov, ki so bili dolgo potisnjeni v ozadje, po nedavni raziskavi Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) pa je med njimi zastrašujoč odstotek samomorilnih misli, tesnobe, depresije.

Na to so se odzvali tudi študentje psihologije Filozofske fakultete v Ljubljani in v aprilu pripravili obširno preventivno akcijo »Sam? Ni panike!«. Obrnili so se tja, kjer študentje danes preživijo največ časa – na splet, socialna omrežja, na zoom in pripravili delavnice, predavanja, svetovanja na temo osamljenosti, tesnobe in paničnih napadov, ki so v času pandemije še toliko bolj pogost vzrok za nastanek duševnih težav.

Ko so svoja opažanja preverjali v raziskavi, so ugotovili, »da so med mladimi, starimi med 15 in 30 let, občutja osamljenosti in tesnobe zelo pogosta ter da je kar 26% udeležencev že doživelo panični napad, vendar jih več kot polovica sploh ne ve, kako ta izgleda, kar je precej zaskrbljujoče.«

Kot je povedala ena od soorganizatork projekta, študentka Lara Kranjčič, je bil odziv na predavanja in spletna srečanja zelo dober. »Smo nadpovprečno zadovoljni. Ko smo se lotili te akcije, si nismo mislili, da lahko iz tega nastane nekaj tako velikega. Že tekom akcije smo dobili veliko pozitivnih odzivov v javnosti in pohval. Teh stvari res manjka, treba je na glas govoriti o duševnem zdravju. Ljudje, ki se soočajo s tem pogosto ostanejo v ozadju,« je povedala o odzivih na akcijo, s katero so dosegli presenetljivo veliko ljudi.

Stigmatizirane duševne težave

Je tako veliko zanimanje za tovrstno problematiko po drugi strani tudi zastrašujoče – da toliko ljudi dejansko tudi potrebuje to pomoč? »Še večja težava kot to je, da se ljudje ne obrnejo po pomoč, ko jo potrebujejo. Duševne težave so pri nas še vedno močno stigmatizirane, da imaš neko duševno težavo, to velja za nekaj redkega, celo sramotnega. A enako kot je pomembno, da gremo k zdravniku, če nas nekaj boli, je tudi pomembno sodelovati s strokovnjakom zaradi našega duševnega počutja. Tudi sami si lahko pomagamo, preden ta težava naraste do te mere, da nam pri njej težko pomaga tudi strokovnjak.«

Kakšen je sploh način življenja študentov v pandemiji in zakaj ta med njimi povzroča toliko več stisk? No, predstavljajte si svoja študentska leta, iz časov, ko o epidemiji in današnjem načinu spopadanja z njo, ni bilo ne duha ne sluha. Zaprte fakultete, sošolcev praktično sploh ne poznate. Zaprti lokali, nič srečevanja na kavicah ali skupnih kosil na bone, kaj šele študentske zabave ob večerih ali druženja v študentskih domovih.

No, predstavljajte si svoja študentska leta, iz časov, ko o epidemiji in današnjem načinu spopadanja z njo, ni bilo ne duha ne sluha. Zaprte fakultete, sošolcev praktično sploh ne poznate.

»Gre seveda za veliko spremembo, nanje pa se nekateri lažje, drugi težje privadijo. Še nekaj let nazaj si tega nihče ni predstavljal. Mladim veliko pomeni, da imajo prijatelje, lahko hodijo ven, se zabavajo. Zdaj jim je vse to onemogočeno in tako so morali na nek način reorganizirati svoj način življenja. Niso mogli več slediti svojim navadam, rutini. Če so bili navajeni se večkrat na teden srečevati s prijatelji na kavi, jim je to bilo zdaj povsem onemogočeno,« pravi Lara.

V praksi pa ta sprememba pravzaprav pomeni, da so po cele dneve pred računalnikom. »Študij poteka tako, da ves čas prejemaš maile s povezavami na to in ono, skušaš jim slediti in se organizirati.  Na nekaterih fakultetah je še zlasti težko, recimo fizika ali matematika, tega študija ne moreš opravljati enako kvalitetno.« Pa tudi vsem ostalim je težko slediti študiju, če nisi dovolj discipliniran in organiziran. Sošolci drug drugega motivirajo in vlečejo naprej. Če stikov z njimi ni … »Marsikdo mora vstati, se obleči in iti na faks, da dejansko kaj stori. Če se je treba le iz postelje privleči do mize, to za mnoge ni dovolj.«

In ko je konec spletnih predavanj, sledijo še naloge in poročila – na računalniku seveda. Ob koncu dneva še kakšen klepet s prijateljem? Spletni, seveda.

So študenti psihologije imuni na te težave?

So študenti psihologije imuni na te težave? Lara Kranjčič pravi, da zanje že stereotipno velja, da so precej perfekcionistični, vseeno pa se seveda tudi mednje naselijo stiske. »Seveda že imamo določene kompetence, s katerimi s lahko pomagamo, ampak včasih je najtežje pomagati ravno sam sebi. Ko imaš znanja in veš, kam se obrniti, je ravno zato včasih to težje storiti.«

Ob šolanju na daljavo so bili mnogokrat na udaru mlajši otroci, študenti pa so bili mnogokrat potisnjeni v ozadje. »Na študente se gleda kot odrasle posameznike in se zanje predvideva, da se bodo pač znašli. Četudi smo imeli povsem reorganiziran izobraževalni sistem. Res je, da se lažje znajdemo kot otrok v 3. razredu, a vseeno smo tik pred zaključeno izobrazbo in predvsem iz praktičnega vidika v velikem minusu. Tega leta ne bomo dobili nazaj.«

Preberite še: Joga za oči in izboljšanje vida (VIDEO)

Morda vas zanima tudi: Martina Medved: Mlade smo oropali izkušenj, a čez nekaj let bomo od njih pričakovali samostojnost