Melita, na pomoč! Znate postaviti osebne meje?

Pogosto slišim nesrečne zgodbe posameznikov, ki nevede in nehote privolijo v vlogo žrtve, ko so v življenju in s sprejetimi odločitvami venomer nesrečni, frustrirani in s prstom pogumno kažejo na vse okoli sebe, da so drugi krivi za njihovo trpljenje. Ne zmorejo in se pravzaprav včasih niti ne znajo iztrgati iz te res škodljive vloge malega 'Kalimera', kot se je glasila risanka iz mojega otroštva. Jo poznate?

Tranzicija iz položaja žrtve v osebo, ki bo odgovorno oblikovala odnose in znala drugim postavljati svoje osebne meje, je proces, ki zahteva nekaj časa, truda in predvsem ozaveščanja, da je škoda vsakega hipa, ki smo ga prebili v tarnanju in pritoževanju. Verjemite, čas prehitro leti in osebno sem trdno prepričana, da je treba naše edinstveno življenje živeti polno, strastno in ljubeče do sebe, kar se da. Ko namreč postanemo bolj naklonjeni in ljubeči do sebe, to lažje projiciramo tudi v druge ljudi in s tem bolj nežno in mehko vstopamo v odnos. No, to seveda ne pomeni, da tudi drugi osebi ne postavimo določenih meja glede našega vložka v odnos.

Vprašajte se, kaj v odnosu potrebujete in kaj vam je pomembno. Svetujem, da si to napišete na velik list papirja, staromodno, s svinčnikom. Ko vidimo podobo in besede pred sabo, si to naši možgani hitreje in močneje zapomnijo, zlasti če smo vizualni tip človeka. No, sama si kar pogosto pišem in rišem podobne stvari, cilje, strahove, da jih lahko bodisi uresničim ali odvržem, ko se prepričam, da strah na primer nima realne moči, temveč je iracionalen, tako kot večina strahov. Iz tako opredeljenega zavedanja, kaj vam je pomembno in potrebujete, boste hitreje in lažje oblikovali tako imenovana 'navodila za svojo uporabo'.

Iz opredeljenega zavedanja, kaj vam je pomembno in potrebujete, boste hitreje in lažje oblikovali tako imenovana 'navodila za svojo uporabo'. 

Oseba, ki je z nami v kakšnem odnosu, zlasti napeti so tisti, v katerih so čustva razburkana, ne ve, kaj se v nas dogaja, kaj nas moti, kaj potrebujemo in česa nočemo. Zato je edina pot pogovor in da partnerju predate svoja 'navodila' z razlago, zakaj in čemu želite, da jih upošteva. Seveda velja tudi obratno. Kdaj ste nazadnje prisluhnili svojemu dragemu, otroku, prijateljici ali staršem, kaj oni želijo ali potrebujejo od nas? Pri tem seveda ne mislim na materialne dobrine, temveč na vložek v odnosu. Ali potrebujejo od vas sočutje? Tolažbo? Da jih poslušate? Želijo od vas spodbudo in nežno brco v zadnjico, da se premaknejo?

Ko opredeljujemo osebne meje in jih znamo jasno in enostavno ubesediti, smo že na dobri poti, da znižamo možnost napačnega razumevanja naših meja, s tem pa ni več toliko sprožilcev, ki bi nas pahnili v neplodno izgubo energije, časa in živcev skozi kreganja in očitke, ki res nikamor ne pripeljejo. No, vodijo v razkroj zaupanja, pripadnosti, ljubezni, krepita se odtujenost in nezadovoljstvo.

Pri postavljanju meja je pomembno, da si upate oziroma znate reči ne. O prijaznem ali sočutnem ne sem že veliko pisala, ker vidim, da predvsem damam povzroča ta besedica ogromne težave. Ko naredimo spisek oziroma skiciramo, kot že napisano, se osredotočimo na tiste dele odnosov, kjer še vedno hitro zdrknemo v vlogo žrtve. Pomembno je, da tudi sami sebi kdaj postavimo mejo in si rečemo ne. Oblikovane lastne meje lažje predstavimo drugim in jih prosimo, naj jih upoštevajo, hkrati pa se tudi sami potrudimo, da slišimo in sprejmemo meje partnerja in druge osebe, s katero smo čustveno povezani. Bo šlo?

Preberite še: 8 znakov, da ste prestrogi do sebe

Morda vas zanima tudi: Jelena Aščić: Želeli so me postriči na paža in pobarvati na svetlo