Martina Medved: Mlade smo oropali izkušenj, a čez nekaj let bomo od njih pričakovali samostojnost

V teh časih vse pogosteje slišimo o psiholoških težavah, o tesnobi in depresiji, zlasti med mladimi. Epidemija je dodatno razgalila porast duševnih motenj, psihologi, psihiatri in terapevti pa so zasedeni kot še nikdar od zdaj. Pa vendar ta korak k iskanju pomoči ni enostaven, je pa, zlasti mladim, lahko veliko lažje, če do nje pridejo kar prek socialnih omrežij. Prek instagrama oz. Brloga nasvetov svojo pomoč deli zakonska in družinska terapevtka Martina Medved, s katero smo odprli temo vse slabše samopodobe med mladimi.

Je res, da imamo ljudje v teh časih vse slabšo samopodobo, kakšna so vaša opažanja? Kakšni so razlogi za to?

Zagotovo smo se dandanes začeli bolj ukvarjati sami s seboj, iskati vzroke za določene načine delovanja, prepoznavati, kaj je naš modus operandi, od kod izvira manjša samozavest oz. slabša samopodoba. Glavni razlog za to sta želja po tem, da pridemo bližje sebi, da raziščemo zavedno in nezavedno ter želja po tem, da bi živeli bolj kakovostno. Veliko ljudi se mi izpove, da se ne znajo imeti radi, da bi se želeli naučiti imeti bolj prijazen, sočuten odnos s samim seboj.

Še zlasti pa je verjetno vse skupaj opazno v času epidemije, zakaj?

Veliko ljudi se mi izpove, da se ne znajo imeti radi, da bi se želeli naučiti imeti bolj prijazen, sočuten odnos s samim seboj. 

Zagotovo, epidemija še toliko bolj osvetli temne pege ali pa naredi nove. Podvrženi smo bili situaciji (bolj ali manj neprostovoljno), ko je naenkrat več časa za ukvarjanje s samim seboj ali s partnerskim odnosom oz. določenimi odnosi v družini. To je lahko precej naporno ali vzbuja veliko odpora, kajti prej smo se lahko zamotili (s študijem, z delom, s projekti, s potovanji), zdaj pa smo na t.i. prisilnem umiku (niti ne dopustu), zato lahko v dani situaciji doživljamo še več nemoči, občutka, da nimamo izbire ali vpliva nad svojim življenjem, da se počutimo še slabše kot prej. Samozavest zato močno upada. Epidemija pa odpira tudi novo problematiko, in sicer, trenutne čustvene stiske pri ljudeh, ki so odrezani od virov pomoči, se močno poglabljajo in ostajajo nenaslovljene - kakšen vpliv bo to imelo na našo družbo v prihodnje, se bo pokazalo šele v naslednjih letih.

Je epidemija bolj sprožitelj in so se pri ljudeh težave praviloma začele že prej?

Ne moremo reči, kaj je bilo prej, ali kokoš ali jajce. Težave so po navadi skupek več dejavnikov oz. sprožiteljev, gredo velikokrat z roko v roki. Na primer, dva posameznika lahko imata podobne negativne izkušnje iz izvorne družine, pa bo en zaradi pozitivnega, spodbudnega okolja ali močnih karakternih potez veliko lažje izšel iz identične situacije kot pa nekdo, ki je iz okolja dobival manj spodbud ali je osebnostno bolj senzitiven. Je pa epidemija zagotovo obdobje, ki je problematiko občutno poglobila. Morda nas trenutni varnostni ukrepi res varujejo pred dotično nevarnostjo (covidom), a premalo razmišljamo o vseh skritih in nevidnih nevarnostih oz. posledicah na duševno zdravje in blaginjo ljudi, ki jih zaprtje ter izolacija prinašata.

Katere skupine so pri tem najbolj na udaru, katere je epidemija najbolj prizadela?

V tej epidemiji imamo res možnost videti, kako slabo izolacija vpliva na različne starostne skupine. 

V tej epidemiji imamo res možnost videti, kako slabo izolacija vpliva na različne starostne skupine. Seveda pa so najbolj ranljivi oz. najbolj na udaru zmeraj najšibkejši: to so otroci in mladostniki ter ostareli – za oboje so socialna interakcija, odnosi in učenje bistvenega pomena za ohranjanje elastičnosti možganov. Zelo spregledana populacija so tudi študentje; mlade odrasle osebe na pragu odraslosti, ki sploh zdaj v veliki meri izgubljajo smisel: ne morejo študirati, ne morejo delati in služiti denarja. Če me sprašujete z vidika samozavesti, je to veščina, ki se razvija v interakciji z drugimi ljudmi, z »zunanjim svetom«, torej trenutno nimamo možnosti, da bi veščine razvijali »v živo«, temveč jih večinoma urimo preko ekranov, ta izkušnja pa je lahko velikokrat žal popačena.

Omenili ste študente. Pravzaprav v letu epidemije o njih nismo nič slišali, zdaj pa naenkrat slišimo o velikih psiholoških stiskah med njimi. Zakaj menite, da je tako?

Res je, nedavno  je NIJZ predstavil strahotno statistiko, da je 80 % študentov anksioznih in depresivnih. To pravzaprav sploh ne čudi, saj so se znašli v nekem vakuumu – brezizhodnosti, ker ne vedo, kdaj bo vsega skupaj konec, hkrati pa kažejo velik strah pred prihodnostjo.  V zadnjem času se največ name obračajo prav študentje, v starostnem razponu od 22 do 30 let. Čez nekaj let bomo od njih pričakovali, da bodo zrele in samostojne osebe, ki bodo znale poskrbeti zase. Kako, ko pa jim sami jemljemo možnost, da te veščine razvijajo in trenirajo? Mislim, da smo mlade oropali marsikaterih izkušenj.

Kako se največkrat kaže pomanjkanje samozavesti, zakaj prihaja do tega?

Pomanjkanje samozavesti se kaže na način, da oseba ne upa suvereno nastopati navzven oz. ima ob tem občutke manjvrednosti, nemoči, se daje v nič. Veliko je tudi samokritičnosti in strogosti do sebe; na primer do drugih lahko imamo nižje kriterije kot do sebe, do sebe pa smo neizprosni ali se velikokrat podvržemo krivdi, če se stvari ne izidejo po naših pričakovanjih. Razvoj samozavesti ima temelje že v izvorni družini oz. v našem otroštvu. Koliko smo lahko ob svojih najbližjih občutili neko čustveno varnost? Da smo kot otrok zaželeni? Da smo jim edinstveni in neponovljivi? Kako so se starši in okolica odzvali na nas, ko smo prinašali domov ocene? Ali štirica ni bila dovolj, ker bi lahko bila petica? Je bila slaba petica premalo, ker je naš sošolec pisal odlično petico? Torej, malo karikiram, a želim povedati, da je razvoj samozavesti proces, ki se gradi v odnosu, torej že v naših zgodnjih odnosih z odraslimi okrog nas; ni nekaj, kar se zgodi čez noč, temveč je stvar »programov«, ki se dlje časa »nalagajo« v nas. Pri tem je ključno, kako te odrasle osebe ob nas odreagirajo in ali nam zmorejo dati čuteč, sočuten odziv ter ali nas zmorejo pohvaliti. Če je tega (pre)malo, bomo v odraslosti nenehno iskali potrditve zunaj sebe – v službi, v projektih, v pohvalah, pri partnerju … Saj sami ne bomo zmogli verjeti vase. 

Kaj se bi moral vsak posameznik vprašati, da bi lažje prepoznal te težave?

Ali živim življenje, ki ga želim živeti? 

Ali živim življenje, ki ga želim živeti? Sem zadovoljna, izpopolnjena oseba ali čutim, da pri meni ostaja še kaj nepredelanega, nerazčiščenega oz. neko področje, ki ga lahko izboljšam, da bom bolje živel?

Je za reševanje teh težav nujna strokovna pomoč in kako se lahko izboljševanja samozavesti lotimo sami?

Karkoli v življenju že rešujemo, je zmeraj dobro dobiti širšo sliko oz. perspektivo na situacijo. Pri tem so nam v izjemno pomoč knjige in priročniki, ki nam lahko odgovorijo na vprašanja KAJ in KAKO. To je osnova, iz katere lahko štartamo pri delu na sebi. Nekomu bo to dovolj in bo tukaj dobil vse odgovore, nekdo drug pa bo potreboval več, recimo sočuten pogovor s strokovnjakom, kjer bo v varnem pogovoru lahko raziskoval svoje globine in svoje šibke, boleče točke. Včasih potrebujemo neko neodvisno, objektivno osebo, ki ni vpletena v našo »problematično situacijo«, torej ni naš starš, prijatelj ali partner. S tem, ko nam reflektira nazaj naše vzorce in postavlja kakšna vprašanja, nas lahko pripelje do tega, da sami v sebi poiščemo določene odgovore. Vse bolj pa za dvigovanje samopodobe oz. samozavesti priporočam tudi vodene meditacije, kjer se srečamo sami s seboj v trenutku tišine, ob tem pa se popolnoma sprostimo in zdravimo istočasno um, telo in duha. Dokazano je, da po 3 mesecih rednega prakticiranja meditacije doživljamo spremembe na vseh nivojih.

 Po 3 mesecih rednega prakticiranja meditacije doživljamo spremembe na vseh nivojih.

Ali ljudje na splošno še vedno premalo poudarka dajemo mentalnemu zdravju, na primer v primerjavi s fizično pripravljenostjo in izgledom? Ali so morda mlajše generacije za to že bolj dovzetne?

Srečo imam, da delam predvsem z mladimi. Kontaktirajo me tisti, ki so pripravljeni rasti in narediti spremembo na sebi. To me zelo veseli, saj v mladi generaciji vidim veliko potenciala. Zaznavam pa vsesplošen trend, da kot družba še zmeraj dajemo (pre)več na zunanji videz in izklesano telo; prav tako smo pripravljeni nameniti veliko več denarja za ohranjanje zunanjega videza kot notranjega blagodejnega počutja.  Ali ni paradoksalno, da živimo v materialno največji blaginji kot kadarkoli prej, a se počasi enako sorazmerno dviguje tudi splošno nezadovoljstvo, stopnja brezsmiselnosti oz. brezizhodnosti? Mislim, da je to dovolj dober apel , da se bo počasi treba prebuditi, se obrniti k sebi in delati več na lastni notranjosti kot zunanjosti.

Preberite še: Razmišljanja, zaradi katerih trpi vaše duševno zdravje

Morda vas zanima tudi: Prijetne rutine, zaradi katerih se boste vsak dan počutili sijajno