»Končno sem odkrila način, kako umiriti svoje nemirne misli«

A bila sem psihično izčrpana. Zelo sem si želela počivati. Pri delu že nekaj časa nisem bila učinkovita.

Moje življenje ni potekalo tako, kot sem si predstavljala. In iz izkušenj sem vedela, da mi bo druženje koristilo, da se izvlečem iz začaranega kroga. 

Kadar se ne spopadam z nizkimi ravnmi energije in svojim prenatrpanim umom, se rada družim s prijatelji in se zabavam.  

Toda, ko sem končno sprejela prijateljičino vabilo, je bil dogodek razprodan. Namesto tega sva se odpravili v umetniško središče Artechouse.

Že pred tem sem razmišljala o obisku s tehnologijo prežete umetniške razstave. Toda strah pred vrtoglavico, ki bi pokvarila mojo izkušnjo, ko bi se slike vrtele okoli mene, me je odvrnil od tega. 

Strah in skrbi me namreč spremljajo vse življenje. Zaradi njih sem marsikaj zamudila. 

Vendar se je odločitev za obisk Artechousea v tem trenutku zdela spontana, zato sem bila pripravljena. 

Takoj, ko sva s prijateljico vstopili v prostor, sva bili oviti v umetnost.

Sedeli sva v lokalu in pozirali pred projektorjem, ki je najino podobo ujel ter pretvoril v spiralno vektorsko grafiko, ki je ustvarjala optične iluzije. Ne samo, da sem lahko sodelovala pri ustvarjanju, ampak sem postala tudi del razstave.

Nato sem na ozkem hodniku z nogami brcnila v projicirano štrlečo glavo, ki je eksplodirala v meteorski dež.

Ko sem dvignila roke in zasukala svoje telo, je nastala podoba, podobna ježku - bitje, ki ni bilo podobno meni, temveč je potrebovalo mojo energijo, da se je vrtelo na zaslonu.

Pozneje sem stala pred drugim projektorjem, kjer sem naletela na transformatorske maske.

Ko je bila maska ​​nameščena na moji projicirani sliki, sem lahko pokimala z glavo in opazovala, kako super-junaška različica mene zrcali moja dejanja. Zdelo se mi je, kot da igram igro s tehnologijo in umetnostjo.

Počutila sem se kot razigran otrok – podobno kot sin od moje prijateljice Jennifer, ki je z eno roko premikal pisarniški stol (v njihovem domu) naprej in nazaj, z drugo pa ga je ustavil. Sodelovala sem v igri »poglej, kaj lahko naredim«.

Ta trenutek na interaktivni umetniški razstavi mi je dal priložnost za ustvarjanje otroške energije in veselja.

Dolga leta sem se borila s svojimi mislimi; moja generalizirana anksiozna motnja je namreč del mojega življenja.

Toda med »igranjem« na likovno-tehnološki razstavi so se moje misli odpočile.

Vstopile so v drugo stanje, brez analiziranja in hitenja. Razstava mi je omogočila, da sem bila igriva, sproščena in da sem počela stvari brez točno določenega cilja. 

Pogosto sem igro povezovala z otroštvom in spodbujala svojega sina, da se čim več igra, medtem ko sama tega nisem počela.

Toda pri štiridesetih sem spoznala, da je pomembno ukvarjati se s stvarmi, ki mi prinašajo veselje, mi omogočajo, da sprostim energijo, obenem pa pomirjajo moj um. 

Prirejeno po Your Tango

Preberite še: Odlični razlogi, zakaj bi se tudi odrasli morali igrati

Morda vas zanima tudi: V mojem odporu do zime sem prepoznala svoje nasprotovanje nedelu (Piše: Danaja Lorenčič)