Klinična psihologinja o prijateljstvu med boleznijo

Z dr. Vesno Radonjić Miholič smo se pogovarjali o pomenu prijateljstva med boleznijo.

Kot klinična psihologinja je večino poklicne poti sodelovala pri oblikovanju in izvajanju programov celostne rehabilitacije, raziskovalnih nalogah in pedagoškem delu na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – Soča, sodelovala je tudi pri delu oddelka za psihoonkologijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana.

Vrsto leto smo z njo povezani tudi v našem združenju, Europa Donna Slovenije, saj njeno modrost, bogato znanje ter profesionalne in osebne izkušnje z veseljem vključimo v svoje delo z bolnicami, ozdravljenkami in njihovimi svojci.

Kako pomembno je imeti prijatelje med boleznijo?

Prijateljstvo med boleznijo je tako kot sicer v življenju, na neki način nam pomaga spoznavati resničnost življenja. Če imaš prijatelja, z njim preverjaš, raziskuješ dvome, testiraš nova spoznanja.

Med boleznijo je prijateljstvo zagotovo blagodejno. Ko nas je strah, ko počasi gledamo resnici v oči, je mnogo lažje, če je nekdo z nami. Prijatelj, ki bo morda samo tiho, me spremljal in bil ob meni, da se bom počutila varno.

Prijateljstvo med boleznijo je tako kot sicer v življenju, na neki način nam pomaga spoznavati resničnost življenja.

Prijatelj, ki mi bo korak za korakom pomagal spoznavati bolezen, se z njo spoprijemati, iskati rešitve in jih preverjati skupaj z njim.

Kako prijateljstvo vpliva na splošno počutje človeka, ki je zbolel?

Prijateljstvo je izredno pomembno zato, ker je prijatelj oseba, s katero imam nekaj skupnega. To je oseba, s katero sva že prehodili del poti skupaj. Prijatelj je nekdo, na katerega se lahko zanesem, me sprejema, sva drug drugemu pomembna.

Je nekdo, ki me potrebuje. Ko bolezen vstopi v življenje, je to popolnoma nov svet. Zamajejo se mi tla pod nogami, marsikaj je treba preverjati na novo, od čisto vsakdanjih stvari do tistih velikih vprašanj. Ali je to vse, kar mi je življenje namenilo? Zakaj sem tukaj? Kakšno je moje po­slanstvo? Zakaj živim? Vse to se prepleta in včasih se je zelo, zelo težko z nekom pogovoriti.

Ker ko zboliš, se porajajo tudi vprašanja, kako boš skrbel zase, kako bo tvoja bolezen vplivala na tiste, s katerimi si vpet v medosebne odnose. Ali bodo zmogli stati ob tebi, te slišati? Se bodo kakšni odnosi spremenili ali pretrgali?

Kakšna je razlika med prijateljem in družino ali so prijatelji lahko drugačna opora?

Ob soočanju z boleznijo potrebujem podporo in sprejemanje vseh svojih bližnjih, družine in prijateljev. Zagotovo so prijatelji drugačna opora kot družinski člani. V družini ima vsak od nas svojo vlogo. Pojavljaš se kot zaščitnik, nekoga moraš zavarovati, si odgovoren zanj, skrbiš zanj. V družinskih odnosih so drugačna pričakovanja, na drug način se preliva doživljanje v obremenjujočih situacijah.

Seveda so ti družinski člani blizu, predvidevaš njihova doživljanja in hkrati čutiš obveznost, da bi jih ščitil, kar je včasih lahko obremenjujoče. Ob bolezni je v družinah težko uravnavati primerno razmerje med bližino in zasebnostjo. Vsak član družine potrebuje svoj čas, ko sam predeluje situacijo, in skupni čas, ko si delimo ta spoznanja.

Pojavlja se želja, da jih ne boš obremenjeval, da jih boš zaščitil. Včasih te skrbi, ali so zmogli sprejeti bolezen, ker bo bolezen vstopila tudi v njihova življenja. Bolezni, kot so rak, vedno posežejo tudi v družino in na neki način po­stanejo bolezni družine, vsakega na svoj način označijo. Distanca v prijateljstvu ti vseeno daje nekoliko več osebne svobode. Prijateljstvo ima drugo razsežnost, ki je izredno kakovostna in dragocena v odnosu do bolezni.

Kako pa lahko prijatelji podprejo posameznika, ki se spopada z boleznijo?

Na veliko načinov. Prvi način je, da ne uidejo. Pri tem moramo razumeti, da tudi prijatelja naša bolezen prizadene. Bolezen bližnjega nas lahko sooči z našo ranljivostjo in strahom pred smrtjo. Zbudi tisto, kar sicer vemo, ampak imamo varno spravljeno na obrobju zavesti. Ko prijatelj hudo zboli, se ta strah nenadoma postavi pred nas in se minljivosti veliko bolj zavemo.

Prijatelji potrebujejo čas, da se soočijo s to informacijo. Lahko se staro prijateljstvo obnovi in se zelo hitro in spontano ustvarijo kakovostni skupni trenutki. Zgodi se, da kdo preživlja hude preizkušnje in nima moči za srečanje s prijateljem, ki je zbolel.

Lahko tudi kakšno prijateljstvo ne zmore čez bolezen. Opozorila bi tudi na tiste, ki so predolgo čakali in potem niso več mogli stopiti do prijatelja, to jih lahko še dolgo bremeni. Tako da je za oba dragoceno, da sta skupaj, da preživita čas in sta si lahko v oporo. Prijatelj ti lahko pomaga nositi del bremena.

Kaj pa vloga bolnice? V združenju večkrat slišimo, da so po diagnozi izgubili prijatelje, da se ti niso več oglasili?

Bolezen preseje stara prijateljstva, lahko zaseje nova. Veliko je razlogov, zakaj nekatera prijateljstva ne preživijo večjih sprememb. Prijateljstvo je treba nenehno gojiti, potrebuje stike, sporazumevanje, medsebojna srečanja in iskrenost. Živ­ljenjske okoliščine nas lahko oddaljujejo ali zbližujejo (zamen­jamo ali izgubimo službo, spremenijo se naši družinski odnosi, preselili smo se, skrbimo za ostarele ali bolne svojce). Včasih nam primanjkuje moči, da prijateljstvo v novih okoliščinah vzdržujemo.

Ko v življenje prijatelja vstopi bolezen, lahko načne ravnovesje v prijateljstvu. Kot smo rekli, ko izveš, da je prijatelj zbolel, potrebuješ najprej čas, da razmisliš. Nekateri ljudje so bolj zaprti vase, zelo težko komunicirajo, težko se odprejo. Nekaj hudega se jim je zgodilo in se kar zaprejo v lupinico in ne pokličejo nikogar. Nekdo v jezi čaka, da ga drugi pokliče, a pozabi, da mu niso sporočili, saj že tako vsi vedo, potem je tudi on že zvedel, pa me ne pokliče. Prav je, da ti kot prijatelj daš pobudo, lahko po telefonu, lahko s sporočilom.

Po drugi strani je tudi naloga bolnika zelo pomembna. Vsak, ki zboli, mora najprej premisliti, kaj, koliko in s kom bo delil informacijo o bolezni. Pomembno pa je, da izbere, kdo mu je v življenju pomemben in koga bi želel, da ga spremlja v bolezni.

Če predolgo čakamo eni na druge, bomo otežili položaj in izgubljamo dragoceni skupni čas. Z vsakim odlašanjem stopnica postane višja. Do prvega koraka. Razumljivo je, da nastane distanca, ki jo je treba premagati. Prijateljstvo se mora temu prilagoditi.

Kako pomembno pa je za človeka, ki se zdravi, da ima stik tudi z ljudmi, ki so sami doživeli podobno izkušnjo?

Doživljanje bolezni je za človeka povsem nova izkušnja, begajo ga lahko strahovi in čustva ter čuti, da bi ga najlažje razumel nekdo, ki ima podobno izkušnjo.

Zelo dragocena so druženja z nekom, ki se je že srečal ali se srečuje s podobno diagnozo, to mu daje vedeti, da ni sam in da je z boleznijo mogoče živeti. Vsak od nas je enkraten in mora poiskati svojo pot.

Če srečam ljudi s podobno izkušnjo, se na neki način tvori tovarištvo oziroma zavezništvo. Lahko se razvijejo nova prijateljstva, ampak že to tovarištvo je dragoceno. Ne morem slediti tvojim korakom, ampak me spodbuja, da iščem svojo pot.

Kaj pa čisto praktični napotki, kako lahko prijatelj pomaga bolnici oziroma bolniku?

Zagotovo prijatelj najbolj pozna slog življenja, ve, kaj oseba rada počne, česa ne. Lahko so to majhne pomoči. Včasih je to varstvo otroka, pomoč pri pospravljanju, skuhati obrok, kaj postoriti, sprem­ljati na zdravniški pregled, odpeljati na terapijo, izlet.

Če predolgo čakamo eni na druge, izgubljamo dragoceni čas

Lahko predlaga gledališče, kino. Lahko je to majhno darilo, denimo doma narejena marmelada. Knjiga, ki se mi je zdela zanimiva, fina glasba, koncert, sprehodi. Včasih lahko poskusimo kaj novega, ampak je pomembno, da premišljeno odmerjamo.

Kaj pa recimo nasveti bolnici?

Ko izvemo za bolezen prijatelja, je razumljivo, da tudi sami iščemo čim več informacij; če smo koga poznali s to boleznijo, zasledili informacije v medijih ali jih poiščemo na spletu. Mogoče so me te informacije že pomirile ali v meni zbudile upanje, da je mogoče narediti nekaj več. Informacijo dobronamerno delim s prijateljem in sprejmem njegov odziv. Ampak to naj ne bo osnova pogovora.

Kaj pa prijateljstvo ob so­očanju z minljivostjo, prijateljstvo ob smrti?

Prijateljstvo v tem času je težko in dragoceno. Marsikaj se naučim za življenje, ko nekoga spremljam ob smrti. Bolj ko se bojimo umiranja in smrti, večje strahove imamo sami in težje se bomo s tem znašli.

Ljudje, ki smo jih sprem­ljali ob smrti, dobijo za naše življenje poseben pomen, postanejo tudi sooblikovalci našega lastnega odnosa do smrti. Gre neprecenljivo darilo, ki ga poklonimo bližnjemu.

To je verjetno nekaj največ, kar lahko storimo za drugega človeka. Zmorem in sem s tabo do konca. Ampak hkrati to naredim tudi zase.

Preberite še: Po diplomi, porodniškem dopustu in s polno zagona za delo sem začutila bulico

Morda vas zanima tudi: Denis Avdić: Bil sem na najnižji točki, nič nisem imel izgubiti