Kako me je po smrti moža na letališču potolažil igralec Robin Williams (resnična zgodba)

"Bil je ponedeljek, 11. avgusta 2014. Z otroki smo se zunaj igrali. Pretvarjali smo se, da z ladjo plujemo na Irsko. Tedaj je na moj telefon priletelo sporočilo dobre prijateljice. Novica mi je zlomila srce: Robin Williams je bil mrtev," svojo zgodbo za Huffington post začenja Kate lyon Osher in nadaljuje:

"Preden številni obudite spomine na tega igralca in predvsem na njegovo zasvojenost z vsem mogočim ter nesposobnostjo držati življenje v svojih rokah, naj vam zaupam zgodbo, ki je nisem še nikomur do sedaj in ki razkrije povsem drugo plat priljubljenega, a pogosto nerazumljenega zvezdnika.

Ko je moj prvi soprog George storil samomor, sem se podala na pot, katere namen je bil stresti nekaj njegovega pepela povsod tam, kjer si je želel. To je bil zame nekakšen način prebolevanja in soočanja z nastalo situacijo.

Veliko časa sem preživela na letih med Los Angelesom in Oaklandom. Tedaj sem sicer živela z zahodnem Hollywoodu, a razmišljala o selitvi v San Francisco ali Marin.

Po 9/11 ni bilo preprosto v posodici Tupperware pepela pretihotapiti mimo strogih varnostnikov na letališčih in nekega popoldneva so me v Los Angelesu odkrili. Dejali so mi, da moram pepel odvreči. To me je spravilo ob živce, imela sem histerični napad in končno je prišel pravi policist ter pogledal mrliški list moža, ki sem ga vedno nosila s seboj in mi pepel dovolil obdržati."

Nepričakovana tolažba

"Še v solzah sem šla v letališki bar in se jokaje oklepala majhne posodice. Sedela sem v kotu, obrnjena v steno tako, da nihče ni mogel opaziti, kako histerična sem. Srebala sem svoj viski z ledom, ko sem na svoji rami nenadoma začutila roko.

Mehak glas mi je dejal: "Gospodična, želim vas le vprašati, če ste dobro. Vidim, da potujete sami in videl sem, kaj se je pravkar zgodilo. Res bi rad le vedel, če ste dobro."

Pogledala sem ga skozi solze in dejansko nisem mogla verjeti, da mi to govori Robin Williams, ki je bil na letališču, videl kaj se je zgodilo in se je ustavil ob meni ter se želel prepričati, ali bom zmogla.

Še vedno sem jokala. Močno jokala. Bil je tisti jok, ob katerem človek komaj diha. Stežka sem mu pojasnila celotno zgodbo. Njegove oči so postale še svetlejše in njegov glas še mehkejši.

"Zasvojenost je res prasica. In mentalne bolezni ter depresija so matere te prasice. Žal mi je za vašo bolečino in za bolečino, s katero se je spopadal vaš soprog.

A videti je, da imate ob sebi prijatelje in družino ter ljubezen. To vsaj malo nagne tehtnico v pravo smer, kajne?" Pospremil me je do terminala."

Temne skrivnosti mehke duše

"Bil je mehka duša. Nasmejal nas je in nas spravil v jok. Naučil nas je čutiti. Odkrit je bil glede svojih demonov. Odkrito je govoril o svojih napakah in zgrešenih potezah. Očitno je bilo, da trpi bolečino.

Vedno je bil tu za naše veterane, za otroke, za bolnišnice, za svoje prijatelje in družino. Celo za histerično tujko na letališču.

In še nekaj, česar nisem omenila, med hojo proti terminalu me je že spravil v smeh. Ljudje, ki sva jih srečala, so naju gledali, on pa se je norčeval iz varnostnikov, zlasti tistih, zaradi katerih sem jokala

Ni bil žaljiv, bil je zabaven. Ko sta se najini poti razšli, me je objel. Z njegovimi slavnimi kosmatimi rokami. Bil je topel, mehak medvedji objem in tistega trenutka nikoli ne bom pozabila. Tisti trenutek me je rešil. Tisti trenutek me je prepričal, da zmorem.

Njegova smrt je bila grozna, grozna tragedija. Zlasti pa je žalostno zavedanje, da je imel nekdo, ki je luč prinesel tolikim, v sebi toliko senc in teme. Prav je imel: mentalne bolezni in depresija so mame vseh prasic. Počivajte v miru, gospod Williams. Upam, da ste končno našli svoj mir.

In hvala, ker ste bili tedaj tam zame. Bili ste angel, ki sem ga potrebovala. In vem, da so vaše besede prihajale iz vaših lastnih izkušenj, kar najbolj cenim. Novica tisti ponedeljek je bila težka. Še sedaj, po tolikih letih, se z njo ne morem sprijazniti."

Ste v stiski?

Če pri vašem svojcu, znancu ali prijatelju opazite znake ali simptome depresije, jih spodbudite, da poišče strokovno pomoč. Na iste vire pomoči se lahko obrnete, če znake ali simptome depresije opazite pri sebi.

Viri pomoči

Prvi vir strokovne pomoči je izbrani osebni zdravnik. Po potrebi bo predpisal zdravljenje, napotil k specialistu (h kliničnemu psihologu ali k psihiatru) ali drugim oblikam pomoči. Klinični psihologi in psihiatri delujejo v okviru zdravstvenih domov, psihiatričnih bolnišnic in kot zasebni izvajalci s koncesijo ali brez nje. Za nosečnice in ženske po porodu je na voljo seznam s kontakti nekaterih izmed teh strokovnjakov, ki se še posebej posvečajo tej populaciji. Kadar je stiska zelo huda in vaš osebni zdravnik ni dosegljiv, se lahko obrnete neposredno na:

• dežurnega zdravnika,

• dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice,

• reševalno službo (112) ali

• urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani (01/4750 670).

Za podatke o ustreznih oblikah pomoči ali samo za podporo in pogovor se lahko obrnete tudi na:

TELEFONE ZA POMOČ V STISKI

Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).

Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123 (24 ur/na dan, vsak dan). Klic je brezplačen.

Društvo SoS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja: 080 11 55 (pon.–pet. med 12. in 22. uro; sob., ned., prazn. med 18. in 22. uro).

TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Pomoč je na voljo tudi v kateri izmed svetovalnic v mreži psiholoških svetovalnic Posvet.