Gospodična Medična: zvok brenčanja čebel je meditacija, njihovi piki pa zdravilna terapija

Ko je Nika Pengal prvič stopila v čebelnjak, je bila začarana. Morda od tistega dišečega, medenega zraka. Morda od brenčanja čebel. Kot kakšno meditacijo opisuje vstop v čebelnjak, med tisoče pridnih delavk, ki bi marsikomu nagnale strah v kosti.

V čebelarjenju je 35-letna Domžalčanka, priseljena na osamljeno kmetijo na Dolenjsko, tudi že našla neke vrste podjetniško nišo, pod blagovno znamko Gospodična Medična svetuje in tudi prodaja to bogastvo, ki ga ustvarjajo njene čebele. A po drugi strani zase pravi, da je preveč zaščitniška do narave, da bi se v polni meri podala v čebelarski posel. Bolj poudarja terapevtsko noto te dejavnosti in je tudi ena najmlajših apiterapevtk pri nas.

Kako vas je pot pripeljala v čebelarstvo in kako se je rodila ta ljubezen do čebel?

Po študiju Dediščine Evrope in Sredozemlja sem bila v iskanju službe in pomagala nekemu čebelarju pri obnovi in popravilu starih panjev. Žičili smo sate in pripravljali čebelarsko opremo na novo sezono. Od nekdaj sem rada delala z rokami, eden od mojih hobijev in sanje v otroštvu so bile tudi, da bi študirala restavratorstvo, zato sem se zaljubila v to delo. Ko je bilo kmalu treba tudi v čebelnjak, me je prevzel ta vonj čebel. Čebel se nikdar nisem bala, to njihovo šumenje me je povsem začaralo.

Tako je šla zgodba naprej. Sama sem si kupila opremo, čebelje družine, panje, kontejnerje za prevoz in postala sem čebelarka. Še isto zimo, ko sem pomagala pri obnovi panjev, sem začela delati tečaj za čebelarja začetnika, a to je bila teorija. Ko prideš enkrat sam k čebelam, je to nekaj povsem drugega.

Vse skupaj je precej zahteven hobi, ki zahteva kar nekaj strokovne podkovanosti, najbrž zlasti na začetku v praksi prav pride tudi kakšna pomoč?

Pomembno je, da imaš nekoga, ki ti malo pogleda pod prste, mentorstvo je zelo pomembno. A bi rekla, da je večini Slovencev, ki se ukvarja s čebelarstvom, to precej lahko, saj se čebelarstvo prenaša iz roda v rod v posameznih družinah. Večina čebelarjev je rasla s to dejavnostjo, z njo so se ukvarjali dedje, očeti. Jaz sem začela iz nič, vse mi je bilo nepoznano, vsi izrazi so bili nekaj novega. Sprva sem pomešala celo, kaj je panj in čebelnjak. Veliko je izobraževanja, ki pa je danes zaradi spleta in tako dostopa do informacij, lažje osvojiti. Seveda pa se največ naučiš na terenu, tako je povsod.

Kako obsežno ste se lotili čebelarstva: koliko panjev in čebel imate, koliko litrov medu to pomeni?

Zase pravim, da sem precej nežen in sočuten čebelar, ne poberem vsega medu ven.

To je pravzaprav kar težko vprašanje. Trenutno delam z okrog 50 panji, imela sem jih tudi že več pa mi je to dovolj. Za med nimam čisto točne količine, a če si predstavljate, da so v preteklosti, ko so bile sezone res dobre, čebele nabrale od 60-70 kg na panj, pa je bilo letos od 15-20 kg na panj. Zase pravim, da sem precej nežen in sočuten čebelar, ne poberem vsega medu ven, veliko ga pustim notri, saj je jeseni tako ali tako treba čebelam hrano dodajati. Je pa dejstvo, da so v zadnjih desetih letih vsako leto slabše letine.

Kaj vas v tem fascinantnem svetu čebel najbolj navdušuje? Gre za pravo čudo narave.

Čebele so zares poseben, super organizem, od rojstva do smrti so povsem predane svoji družini, imajo značilen sistem delovanja. Čim se čebela izleže, že ima svojo nalogo, očisti svojo celico, je dojilja matice, skladišči med, ki ga ostale čebele delavke prinašajo v panj, nato tudi ona nabira in prinaša cvetni prah, med, propolis, v zadnji fazi življenja pa postane stražarka, napade vsakega, ki se približa panju, če čuti nevarnost. Med njimi ni pritoževanja, vse ves čas vestno opravljajo svoje naloge, z vsem bitjem pripadajo svoji družini in delajo za to, da družina živi in preživi. To je fascinantno, tega drugje v naravi ni.

Kot apiterapevtko me navdušuje to, kako vsi njihovi produkti koristijo tudi nam. Med je veljal za zdravilo, še preden je prvo zdravilo izumila farmacija in še vedno je eno najbolj priljubljenih »zdravil«. Tudi propolis je nekaj nenavadnega, matični mleček, vse, kar pride iz panja, je samo zdravje. Ta njihov dišeči zrak, brenčanje, vse skupaj je zelo pomirjujoče. Vedno sem bila vajena življenja s hitrim tempom, ves čas se kaj mudi, a ko sem med čebelami, se umirim, z glavo in telesom sem pri njih, pri naravi in konec koncev sama s seboj. Vse skupaj je kot meditacija. Delo je težko, a hkrati zelo pomirjujoče.

Kot apiterapevtko me navdušuje to, kako vsi čebelji produkti koristijo tudi nam. 

Ste ena najmlajših čebelark pri nas. Imate občutek, da se to zavedanje pomembnosti čebel dovolj dobro prenaša na mlade generacije?

Glede na to, da je Slovenija s Čebelarsko zvezo Slovenije dala pobudo za Svetovni dan čebel (20.maj), da imamo slovenski medeni zajtrk v izobraževalnih ustanovah, mislim, da se kar veliko dela v tej smeri. Otroke že v vrtcu učimo, kako pomembne so čebele, kako zdrav je med. V šolah imajo čebelarske krožke, otroci se lahko izobražujejo na tem področju, šole imajo svoje učne čebelnjake. Tudi v mestih.

To, da je med zdravilen, da nam pomaga, je zakoreninjeno v nas. Takoj, ko nas grlo zaboli, si pomagamo z medom in propolisom. Farmacija proizvaja izdelke, ki morda res hitreje učinkujejo, vendar so čebelji pridelki brez stranskih učinkov! Vsako leto se več čebelarjev izobražuje za apiterapevte, ki radi delimo informacije o koristih čebeljih pridelkov, in imam občutek, da se te stvari spet vračajo v uporabo. 

Kako in kdaj ste čebelarstvu priključili tudi apiterapijo? Povejte nam več o tem, kaj apiterapija sploh je in kako se izvaja.

Že ob koncu moje prve čebelarske sezone sem se prijavila v program izobraževanja za apiterapevta, saj me je zanimalo več o čebeljih pridelkih in kako pripomorejo k našemu zdravju. Apiterapija je naravna medicina, je veda oz. zdravilska panoga, ki se ukvarja s čebelami in čebeljimi pridelki. Recimo o tem, kako čebelji pik zelo pomaga pri avtoimunskih obolenjih, kako pomagajo različni pridelki kot so med, cvetni prah, propolis, matični mleček, vosek in apilarnil. Vsak izmed teh je zelo specifičen in zelo koncentriran. 

Vsi čebelji pridelki so antibiotični, antiseptični, so superživila, ki pomagajo pri odpornosti.

Že ob koncu moje prve čebelarske sezone sem se prijavila v program izobraževanja za apiterapevta, saj me je zanimalo več o čebeljih pridelkih in kako pripomorejo k našemu zdravju. Apiterapija je naravna medicina, je veda oz. zdravilska panoga, ki se ukvarja s čebelami in čebeljimi pridelki. Recimo o tem, kako čebelji pik zelo pomaga pri avtoimunskih obolenjih, kako pomagajo različni pridelki kot so med, cvetni prah, propolis, matični mleček, vosek in apilarnil. Vsak izmed teh je zelo specifičen in zelo koncentriran. 

Naj omenim še čebelji zrak, ki ga vdihavamo čebelarji, ko delamo s čebelami. Za obiskovalce pa imamo na voljo apikomore: tako v čebelnjaku preživiš nekaj časa in vdihuješ ta zdravilni zrak. Vse skupaj zelo dobro vpliva na težave z dihali, pomirja, pomaga pri kroničnih glavobolih. Vse to so stvari, ki nimajo takojšnjega učinka, temveč je treba opraviti terapijo.

Omenila nisem še propolisa, ki čebelam služi za dezinfekcijo panja in enako deluje tudi na nas. Zelo so se že trudili, a propolisa ne morejo ponarediti in umetno ustvariti. Lahko ga dajemo na rano, ko boli grlo, deluje protibolečinsko, je nepogrešljiv in ne sme manjkati v nobenem gospodinjstvu.

Zelo so se že trudili, a propolisa ne morejo ponarediti in umetno ustvariti.

Tudi vosek čebele proizvajajo same, izločajo ga iz voskovnih žlez. Ljudje ga dodajamo v kreme, mazila za ustnice, izdelujemo sveče, voščene obloge za boleče sklepe... Vpliva na elastičnost kože in jo nahrani.

Apiterapevt pri obolenjih in težavah svetuje, kako najbolje uporabiti čebelje pridelke, da izboljšamo zdravje. Zaenkrat te terapije še izvajam v sklopu Čebelarskega društva Domžale, kjer tudi skrbim za čebele. Posameznik se naroči za termin, imamo apikomoro, izvajamo masažo z medom in svetujemo.

Zase pravite, da ste precej sočutna čebelarka, pa vendar ste v tem na nek način našli tudi podjetniško nišo. Je lahko čebelarstvo tudi dober posel?

Mnogi v zadnjih letih v tem vidijo podjetniško priložnost. Ne gre več le za kmetijsko dejavnost, svet se razvija, prilagoditi se je treba trgu. Sama sem se 2017 prijavila na Štartaj Domžale, niz podjetniških izobraževanj, v sklopu katerih sem razvila idejo – medeni čigumi, ki čisti zobe in lahko se poje. Gre za apiterapevtski produkt iz čebeljega voska, medu, cvetnega prahu in propolisa, ki je popolnoma brez umetnih snovi. S tem produktom sem zmagala in na konzultacijah, ki so sledile za nagrado, sem razvila blagovno znamko Gospodična Medična. Nekaj pa je vendarle še manjkalo in takrat mi je na pomoč priskočila ilustratorka in oblikovalka Vida Igličar, ki je poskrbela za oblikovanje. Moje čebelarstvo tako nosi ime Gospodična Medična in z veseljem pokažem grafično podobo, ki mi je pisana na kožo in res neskončno všeč.

Predstavila sem idejo medenega čigumija - Čubi, ki čisti zobe in se lahko poje.

Dekleta v čebelarstvu. Ugibam, da vas najbrž ni tako veliko? Zakaj pravzaprav? Je čebelarstvo za dekleta težak poklic?

V preteklosti je bilo čebelarstvo neka dodatna dejavnost na kmetiji, večinoma je bilo to res delo moških. Bilo je precej težko delo: na vozovih so panje (kranjiče – stari slovenski panji, ki niso več v uporabi) s čebelami vozili na druge paše. Danes so panji drugačni, bolj enostavni za uporabo, to ni več takšna težava. V preteklosti so imele ženske kup drugih opravil pri skrbi za veliko družino. Danes je vse to lažje, pa vendar nas je še vedno precej manj kot moških.

Kako je apiterapija aktualna v času epidemije?

 Med je dobro jemati z vodo.

V času korone je povpraševanje po čebeljih pridelkih res kar veliko. Kot mi poročajo stranke, so jim moje mešanice za odpornost res pomagale, še zlasti otrokom v vrtcih, ki so drugače kar naprej doma zaradi prehladov. Zelo priporočljivo je recimo uživati medeno vodo. To je topla voda, v kateri raztopimo žlico nesegretega medu. Na ta način telo dobi veliko kisika, ko zbolimo ga namreč v celicah primanjkuje. Gre za dobro preventivo še preden zbolimo. Veliko je povpraševanja tudi za vdihavanje čebeljega zraka. Z maskami smo si namreč naredili kar veliko škodo, posebno astmatiki imajo veliko težav, a pred aprilom teh terapij ne moremo izvajati, ker čebele v tem času še niso dovolj aktivne.

Omenjali ste tudi zdravljenje s čebeljimi piki. Kako to izgleda? Saj se menda enostavno ne predamo čebeljim pikom?

Ja, se (smeh). Moj način zdravljenja s čebeljimi piki je nekoliko drugačen kot je v praksi drugih apiterapevtov, saj jaz izvajam to delo tako, da čebela ne umre. Ko čebela piči se sicer njeno žrelo zapiči v našo kožo in ko skuša odleteti, se le-to loči od zadka in v mukah umre. Apitoksin, čebelji strup, zelo dobro pomaga pri regeneraciji živčevja, pri obnovi nevrotransmiterjev. Pomaga pri premagovanju težav pri multipli sklerozi, išiasu, obnovi hrustanca, pri revmatičnih obolenjih. Je pa treba seveda prej vedeti, ali je oseba alergična na čebelji pik. Velikokrat antirevmatiki ne učinkujejo, čebelji strup pa zelo pomaga. Ta se uporablja sicer tudi v kremah, vpliva na elastičnost kože, deluje kot naravni botoks. Obstajajo terapije za glajenje obraznih gubic s čebeljim strupom. Moram pa poudariti, da lahko tovrstno terapijo izvaja apiterapevt le v sodelovanju z zdravnikom splošne medicine, saj je alergična reakcija z anafilaktičnim šokom lahko smrtna.

Kako gledate na svojo pot naprej, je apiterapija nekaj, čemur se boste tudi v prihodnje največ posvečali?

S partnerjem Anžetom Gallusom Petelinom, ki je diplomirani slikar, sva kupila staro domačijo na Dolenjskem, Art domačija Pengallus sva jo poimenovala. Zdaj jo počasi obnavljava. Tu imam v načrtu butično apiterapijsko zdravilišče, z možnostjo nastanitve, da so obiskovalci tu lahko dlje časa, da se lahko celostno lotimo nekega obolenja, ki človeka že dlje časa tare, hkrati pa lahko uživa tudi v lepi naravi. Sicer pa bom še naprej delovala kot apiterapevtka v Čebelarskem društvu Domžale, širila znanje in predavala o apiterapiji doma in po svetu.

Preberite še: Anita Šumer: Življenje ni vedno »drožasta« potica. Včasih zakisli, kot droži, če dovolj ne skrbimo zanje

Morda vas zanima tudi: Saša Drobnič Škrjanec, Jagababa: Tudi Švede kokoš spomni na babico, počitnice, kmetijo