Gorazd Dominko Srakar: Rak ni najhujše, kar se lahko zgodi človeku

Zato smo se pri Mični odločili za intervju s scenaristom, novinarjem in voditeljem, ki je iskreno spregovoril o spopadanju z rakom na testisih. Gorazd Dominko Srakar svoje bolezni ni skrival, saj se je zavedal, da je lahko njegova izkušnja pomembna za tiste, ki se spopadajo z rakom mod, obenem pa skuša opozarjati, kako pomembno je zgodnje prepoznavanje simptomov in kaj vse se lahko zgodi, če jih skušamo ignorirati.  

Kdaj ste zboleli za rakom in kakšni so bili simptomi pri vas?

Bilo je leta 2009, ko so se zares pojavili simptomi, čeravno sem že dlje časa sumil, da se tam spodaj nekaj »kuha«. Zatrdlina je postajala vse večja, bolečina v modih tudi in naposled sem pristal na pregled.  Večkrat sem že imel termin pri osebni zdravnici, a je sramežljivost vedno znova premagala pogum. Zdaj vem, da bi si s pravočasnim pregledom prihranil kakšno leto in pol trpljenja.

Po krajšem okrevanju in še preden se je začela kemoterapija, pa sem pripravil kovčke in odletel v New York. 

Kaj ste doživljali, ko ste izvedeli za diagnozo?

V resnici nisem povsem vedel kaj se dogaja, relativno hitro, v nekaj dneh, sem pristal na kirurški mizi. Po krajšem okrevanju in še preden se je začela kemoterapija, pa sem pripravil kovčke in odletel v New York. To je bilo sedem dni konkretnih zabav, verjetno na zalogo, ker se mi je takrat mudilo živeti - kajti kdo bi vedel, koliko življenja je še na voljo.

Kako so novico sprejeli vaši bližnji in kdo vam je takrat najbolj stal ob strani?

Vladal je neke vrste lažni optimizem. Seveda so me domači in nekaj prijateljev vztrajno bodrili, češ, to bomo naredili, potem pa gremo novim zmagam naproti. Pogosto je bilo tudi slišati, da, če človek že mora zboleti za rakom, naj ga ima na modih. Najbolj neprijetna so bila šepetanja po telefonu, ko sem jaz še »spal« ali bil v drugem prostoru, kjer naj ne bi slišal vsa ta šepetanja. Seveda so tudi oni potrebovali pogovor o tem s prijatelji, zaupniki, strokovnjaki….

V nekem intervjuju ste dejali, da je bila bolezen verjetno psihosomatska. Kaj menite je vplivalo na to, da se je razvila?

Ponotranjena jeza, previsoke ambicije, nenehna dokazovanja, katastrofalno ljubezensko življenje, zavračanja, občutek, da nisem dovolj dober, uspešen, samostojen, bogat, lep in kar je še takega.

Kako je potekalo vaše zdravljenje? Ste poleg medicine poiskali še kakšne alternativne oblike zdravljenja?

Pravzaprav mi je šlo zdravljenje pošteno na živce. Citostatiki ubijejo voljo do življenja. Vsak, ki je imel nekaj minut časa, pa je na plano potegnil tega ali onega strokovnjaka, ki naj bi mi takoj pomagal, učinkovite diete, ki ubijajo rakaste celice, ponujali so mi še cbd, razne smole in zvitke marihuane, zaradi katerih naj bi bilo lažje prenašati stranske učinke kemoterapije. Edino, kar sem v resnici potreboval, pa je bil mir, zagotovo bi na plodna tla padel tudi kakšen iskren pogovor s psihologom. A o tem se takrat še ni toliko govorilo….

Katastrofalno ljubezensko življenje, zavračanja, občutek, da nisem dovolj dober, uspešen, samostojen, bogat, lep in kar je še takega.

Med spopadanjem z rakom ste pisali kolumne. Je bilo pisanje za vas terapevtsko?

Pisal sem zato, da sem lahko preživel, včasih z zadnjimi močmi. Prekarno delo namreč ne predvideva slabega počutja, hospitalizacije. Takrat me je finančnega bankrota rešila glavna in odgovorna urednica revije Jane, Melita Berzelak. Obljubila sva si, da, ko bo zdravljenja konec, skupaj spijeva skodelico kave, a žal nama še ni uspelo.

Nekateri, ki so zboleli za rakom, pravijo, da jih je ta izkušnja naučila ceniti življenje. Velja to tudi za vas?

Bili so tudi časi, ko me je že objemala depresija… In takrat mi je bilo celo žal, da sem pristal na zdravljenje raka. Seveda se sliši neverjetno, a tako je bilo. Veste, rak ni najhujše, kar se lahko zgodi človeku.

Zanimivo, da tako razmišljate, saj marsikdo od besedi rak takoj pomisli na smrt – da je to torej nekaj najhujšega. Ste zaradi raka vseeno spremenili svoj način življenja?

V resnici nisem. Še vedno se sekiram na zalogo, še vedno spijem preveč kave in pokadim preveč cigaret. Morda mi je le lažje odpreti denarnico za potovanja, za razvajanja, za Grčijo, kjer najraje preživljam počitnice in se počutim zares živega.

Kaj pa odnos do sebe – ste se sprejeli, postavili na prvo mesto in postali bolj prizanesljivi do sebe?

Začel sem postavljati meje, ki jih številni okoli mene niso razumeli najbolje, zato jih je danes precej manj v moji bližini - še dobro, energije namreč nimam več v izobilju. Kako zelo se imam rad, pa je odvisno od dneva, a še vedno v meni kljuje tisti glas, ki pravi, da se je potrebno bolj potruditi, da zmorem več in višje, da moram biti še boljši, prijaznejši. Morda je vseeno po vseh teh letih lažje rokovati s slabo vestjo, ker ne morem rešiti celega sveta.  

Pred kratkim sem brala pretresljivo in navdihujočo knjigo Med dvema kraljestvoma. Napisala jo je Suleika Jaouad, ki so ji pri dvaindvajsetih letih postavili diagnozo levkemije in ji napovedali petintridesetodstotno možnost preživetja. Presenetilo me je, kako težka je bila zanjo vrnitev v življenje po bolezni. Je bilo podobno tudi z vami ali pa ste se hitro privadili na ritem življenja, kot ste ga poznali pred boleznijo?

Nekaj dni po zadnji kemoterapiji sem ves slaboten odpotoval na Portugalsko, odkril sem terapevtsko moč pesmi fado in Sredozemlja nasploh. Seveda se nisem pustil fotografirati, anemičen si nisem bil preveč všeč, za zabuhlost in plešavost pač ne trošiš prostora na filmu ali kartici. Danes bi ravnal drugače, »pisal« bi videodnevnik in skušal opozarjati, kako pomembno je zgodnje prepoznavanje simptomov in kaj vse se lahko zgodi, če jih skušamo ignorirati, gledati vstran. 

Novinarstvo je poklic, kjer je precejšnje tveganje za izgorelost, saj se zahteva hitra odzivnost, neprestano spremljanje novic, prav tako ni jasne ločnice med delom in prostim časom. Ste med boleznijo razmišljali, da bi počeli karkoli drugega?

Ne, v resnici nikoli. Všeč mi je tisti adrenalin, ko ne veš ali ti bo članek, prispevek, posnetek uspelo oddati pravočasno. In če kaj, potem je novinarstvo zagotovo tudi imenitni izgovor za spoznavanje zanimivih ljudi,  predvsem v tujini, ki odpirajo, predvsem pa širijo obzorja. Nemalokrat so mi, in mi še očitajo, ekscentričnost. Tudi prav, prav zaradi ljudi, ki sem jih spoznal na svoji »poslovni« poti, vem, da je to v resnici kompliment. 

Preberite še: Tanja Španić: Po premaganem raku je nosečnost moja druga velika zmaga

Morda vas zanima tudi: Pomemben posnetek za vse ženske, ki so starejše od 20 let: Takšno je pravilno samopregledovanje dojk