Družinska zdravnica Maja Arzenšek: Nekaj bomo morali spremeniti, da bo epidemija končana

Z vodjo družinskih zdravnikov v mariborskem zdravstvenem domu, dr. Majo Arzenšek, sva se pogovarjali o cepljenju proti covidu-19 – zakaj ga priporoča in kaj svetuje tistim, ki vanj dvomijo. Poudarila pa je, da lahko z mirnim, dobronamernim dialogom razrešimo nekatere pomisleke, povezane s cepljenjem.

V zadnjih dneh beležimo porast okužb z novim koronavirusom. Direktor zdravstvenega doma Maribor, kjer ste zaposleni, Jernej Završnik, pravi: "Zdravstvo poka po vseh šivih, bolnišnice so na žalost polne, prognoza za naslednjih, ne bi upal reči štirih tednov, bolj šest tudi osem tednov, pa vse do konca leta, je izjemno slaba". Kako komentirate in doživljate trenutno situacijo?

Ne vem, kje naj sploh začnem, saj epidemija koronavirusa traja že skoraj dve leti. Družinski zdravniki in medicinske sestre v Zdravstvenem domu Adolfa Drolca posvečamo veliko časa in energije preprečevanju epidemije. Delamo v COVID ambulantah, prav tako obravnavamo bolnike v svojih ambulantah, kjer delo poteka bolj ali manj normalno, le da je nekoliko težje priti osebno do zdravnika. Veliko napora vlagamo v cepljenje, ki ga izvajamo že skoraj eno leto. V zadnjih dneh je opaziti nekoliko več zanimanja zanj, a predvsem za tretje odmerke.

Zakaj priporočate cepljenje?

Tako strokovno kot osebno ga priporočam, v zadnjem obdobju namreč opažamo, da tisti, ki so cepljeni, lahko pričakujejo lažji potek bolezni – to je ključno in bi se morali na to osredotočiti. Seveda je pomembno tudi to, da ne širimo virusa in da zmanjšamo možnost za okužbo, vendar s cepljenjem tega ne moremo povsem preprečiti. Pri tistih, ki odlašajo s cepljenjem, je najboljši argument, da se zanj odločijo, ta, da bo potek bolezni blažji. Kajti bistveno manj kritičnih potekov bolezni je pri cepljenih kot necepljenih – tudi pri cepljenih so sicer možni, saj v medicini nič ni 100 %, jih je pa bistveno manj. S cepljenjem zaščitimo sebe, hkrati pa tudi zdravstveni sistem, ker ne zasedamo postelj v bolnišnici, ki so potrebne za druge bolnike.  

Tisti, ki so cepljeni, lahko pričakujejo lažji potek bolezni – to je ključno in bi se morali na to osredotočiti. 

Kako se odzovejo pacienti, ko jim predlagate, naj se cepijo?

Ker smo izbrani zdravniki, imamo veliko vlogo pri odločanju naših pacientov o tem, če naj se cepijo. Veliko ljudi se na nas obrne z vprašanjem, kaj naj storijo v zvezi z njihovimi specifičnimi boleznimi, težavami in pomisleki. Res je, da smo preobremenjeni in si žal ne moremo vzeti dovolj časa za vse, čeprav bi si to zaslužili. Kolikor pa je mogoče, vsakomur odgovorimo na zastavljeno vprašanje. Velikokrat se je izkazalo, da je bil pri tistih, ki so bili v dilemi glede cepljenja, prisoten strah, ki je popolnoma razumljiv. Gre namreč za nekaj novega, v medijih smo bombardirani z vseh strani, žal je ogromno neprimerne komunikacije, zato se strah in odpor do cepljenja razvijeta ter širita. Če se v umirjenem okolju s posameznikom pogovoriš o tem, veliko dilem in strahov izgine. Ne morem pa trditi, da ni možnih zapletov in stranskih učinkov pri cepljenju. Toda to se lahko zgodi tudi pri nekaterih zdravilih, ki jih predpisujemo.

Nekateri zdravniki so deležni napadov zaradi zagovarjanja cepljenja. Ste med njimi tudi vi?

Ne, vendar se ne izpostavljam na družbenih omrežjih, kjer so verbalni napadi postali del vsakdana. V dobronamernem, konstruktivnem razgovoru se je mogoče temu izogniti. Tudi z nekom, ki nasprotuje cepljenju, se lahko pogovarjaš umirjeno, če ima občutek, da ga ne obsojaš. Velik problem pa je javni diskurz na to temo - na družbenih omrežjih je nivo komunikacije včasih strašljiv.

Že pred epidemijo ste opozarjali, da družinski zdravniki izgorevajo. Kakšno je stanje sedaj?

Epidemija je razgalila situacijo, na katero opozarjam že nekaj let. Zelo me zabolijo kritike, da zdravniki nič ne delamo med epidemijo, ampak smo se zaprli in pijemo kavo v ordinaciji ves dan. To je zelo daleč od resnice. Lani sem bila odsotna in sem bila prvi  del epidemije doma, ko pa sem se vrnila v ambulanto, je bilo dela bistveno več kot pred epidemijo. Težave ostajajo iste, stanje je le še slabše, vendar nimamo več moči za upor in iskanje rešitev, ker moramo opravljati svoje delo. Mnogi, zaposleni v zdravstvu, odhajajo na druga delovna mesta, kar je zaskrbljujoče. Raziskave kažejo, da pri odločitvi za opravljanje nekega poklica ni ključnega pomena zaslužek, ampak pogoji za delo – in tega nihče od odločevalcev ni resno jemal, niso pokazali zanimanja za to, da bi na tem področju nekaj spremenili.

Vam je kdaj žal, da ste se odločili za zdravniški poklic?

Ne, doslej še nisem pomislila na to, da bi počela karkoli drugega, saj dobiš veliko nazaj, ker razvijaš dolgotrajne odnose z ljudmi, širiš svoja obzorja, na dolgi rok pa ne vem, kako bo. Če dolgo časa delaš v takšnih pogojih, se težko izogneš izgorelosti, ker čutiš pritisk, da nikoli ne moreš končati stvari, ker ostaja veliko nerešenih problemov, ki jih nosiš domov – in to zagotovo pusti določene posledice.

V medicini nič ni 100 %

Pred leti, ko sem delala intervju z dr. Matjažem Zwitterjem, mi je zaupal, da je izgorevanje resna, vendar pogosto spregledana značilnost zdravniškega poklica in da so nekatere njegove kolege delovne in čustvene obremenitve tako posrkale vase, da so se zlomili in niso mogli naprej. Kako skrbite zase, da se vam kaj takega ne bi zgodilo?

Svojim kolegom priporočam, da si vzamejo čas za malico, ki jim pripada, saj bodo potem lažje opravljali svoje delo, potrebno se je namreč ustrezno prehranjevati, popiti dovolj vode, nekateri zdravniki si niti toliko časa ne vzamejo, da bi šli na stranišče, ker ne uspejo opraviti vsega. Sama se dosledno držim tega, da si vzamem čas za malico, saj se v pol ure ne bo podrl svet – izjema pa so seveda urgentni primeri, takrat ni dileme o tem, da je pacient na prvem mestu. Prav tako je pomembno, da težav ne nosiš domov in najdeš nekaj, kar te sprošča, priporočljiva je kakšna telesna dejavnost. Na srečo sem že v mladosti odkrila ljubezen do plesa in se z njim redno ukvarjam.

Kar nekaj zdravstvenih težav, sploh pri mlajših, je možno urediti na daljavo – v kolikor ne gre za resne bolezni. To seveda ne more nadomestiti osebnega stika, ampak je dober približek potrebni zdravniški obravnavi v ambulanti.

V obdobju epidemije koronavirusa se najbrž velikokrat pojavi vprašanje, kdaj, kako in če sploh do svojega zdravnika. Kaj vse lahko uredimo po telefonu in kdaj je vendarle potrebno obiskati osebnega zdravnika?

Navodilo je, da v primeru zdravstvenih težav pokličemo v ambulanto ali pošljemo elektronsko sporočilo. Medicinski sestri pojasnimo svoje težave, zdravnik na podlagi tega presodi, ali lahko to obravnava na daljavo ali pa je potreben pregled. Pri podajanju informacij je treba biti natančen, saj se tako pacient z zdravnikom lažje posvetuje, če je pregled nujno potreben. Nekateri izrazijo željo, da bi težave reševali po telefonu, nekateri pa se raje oglasijo v ambulanti – in če je to res potrebno, jih zdravnik sprejme. Kar nekaj zdravstvenih težav, sploh pri mlajših, je možno urediti na daljavo – v kolikor ne gre za resne bolezni. To seveda ne more nadomestiti osebnega stika, ampak je dober približek potrebni zdravniški obravnavi v ambulanti. Večinoma pa gre za individualno presojo o tem, kako bo potekalo zdravljenje – včasih zdravniki presodijo, da ni treba priti v ambulanto. Kadar pa gre za nujne primere, je obisk urgence nujen. Če nas stiska v prsih čez vikend, ni smiselno klicati in pisati v ambulanto, ampak se takoj odpraviti na urgenco.

Odnos med bolnikom in zdravnikom je zelo pomemben, saj marsikdo svojemu zdravniku, poleg zdravstvenih, zaupa tudi svoje osebne težave, nekateri spregovorijo celo o svojih duševnih stiskah. Je teh po vaših ocenah več kot jih je bilo pred epidemijo?

Vsekakor, zagotovo bo epidemija koronavirusa pustila dolgoročne posledice na duševnem zdravju.

Kje pa vidite rešitev za konec epidemije?

To je nagradno vprašanje, saj enoznačnega odgovora ni. Začasno zaprtje družbe bi bilo najbrž koristno za zdravstveni sistem, je pa to prelaganje in odlaganje težave. Več dejavnikov je potrebnih, da preprečimo epidemijo – ukrepi, cepljenje, spoštovanje ukrepov. Nekaj bomo morali spremeniti, da bo epidemija končana. Ljudem pa svetujem, da poleg cepljenja živijo čim bolj zdravo, se ustrezno prehranjujejo, preživijo čim več časa v naravi, počnejo tisto, kar jih sprošča. Vsekakor pa odsvetujem spremljanje zapisov o koronavirusu na družbenih omrežij, saj nas to spravlja v stres.

Preberite še: RSV: Pogost virus, ki pa zelo ogroža dojenčke

Morda vas zanima tudi: Besna Jennifer Aniston o cepljenju proti covidu-19: to je prava sramota