Betka Šuhel Mikolič: Vsaj dvakrat na teden se hočem matrati

Vzeti šport iz njenega življenja bi pomenilo oropati jo temeljnih navad, osnovnega veziva, ki omogoča vzdrževanje ravnovesja med telesnim, umskim in duhovnim delom sebe. Betka Šuhel Mikolič misli in hodi hitro.

Betka, vi ste človek, ki vam o pomenu gibanja za zdravje ni treba brati levitov. Imate aktivno življenje v krvi že od mladih nog ali ste se dobrih navad priučili?

Priučila? Hm. Ja, to bo. Hvala. Pravkar ste zabili žebljico na glavico. Tam pri 15 letih sem dobro odtekla srednješolski kros. Sledilo je povabilo v Atletsko društvo Kladivar, ki ga nisem odklonila. Aktivno treniranje atletike je takrat pomenilo preteči osem kilometrov vsak dan. Enkrat na teden deset. Brez dneva počitka. Tudi pozimi, pri minus 17 stopinjah Celzija.

Zanimivo je recimo, da so me intervalni treningi v hrib ubijali. Te izkušnje so bile prve znanilke mojega, zdaj že tridesetletnega življenjskega sloga. Sem ga načrtovala? Nisem. Pošteno je, da na tem mestu ne zanemarim značaja. Z njim sem se rodila. Tu nimam kaj. Ena od mojih značilnosti je: dosledno spoštuj, kar delaš, in spelji do konca. Treningov namreč sploh nisem marala.

Redna telesna dejavnost zmerne in intenzivne intenzivnosti krepi srčno mišico. To izboljša sposobnost srca, da črpa kri v pljuča in po telesu. Tako je več priteče v mišice, raven kisika v krvi pa se poveča. Premišljujete kaj o svojem srcu, ko sopihate v hrib?

Mislim, da je treba vzeti v zakup, da je kategorij telesne aktivnosti več. Prva, ki jo omenjate, je ključna. O tem piše tudi dr. Sanela Banović v svoji knjigi Spodbude. Telesno aktivnost poenostavljeno deli v tri skupine. Blago, zmerno in pretirano.

Reciva, da sem se z leti približala zmerni, z občasnim načrtnim odklonom v pretiravanje. Moj meter zmernosti je vsaj ura gibanja na dan z ravno prav pospešenim srčnim utripom. Sanela pravi, da se kroničnim boleznim izogneš z upoštevanjem pravila 'dvesto dvajset minus leta'. Torej, od 220 odštejem 53 in dobim idealen srčni utrip, 167. To je pogovorni tempo. Vsaj dvakrat na teden to pravilo seveda prekršim in se zaženem v hrib, da se vmes ne morem pogovarjati. Hočem se matrati.

Torej, nisem več zmerna, ampak pretiravam. Ko se odločim pretiravati še bolj, tej uri prištejem še vsaj pet ur, vendar ne ves čas z ubijalskim tempom in nujno v dobri, pozitivni družbi.

Skratka, to početje je zavestno in zelo osebno, ker gre za vzdrževanje ravnovesja med telesnim, umskim in duhovnim delom sebe. Vse to je še kako povezano ravno s srcem. Tam zgoraj, v objemu gora, čutim, da sem srečna. Ta kategorija me najbolj zanima.

Katere pozitivne spremembe se kažejo v vašem vsakdanu prav zato, ker ste aktivni? In kako se počutite, kadar zaradi različnih vzrokov ne morete telovaditi?

Domišljam si, da kanček samoljubja, ko gre za dosledno vzdrževanje telesne kondicije, ne more škoditi. Zato vztrajam. Zaradi dela z ljudmi potrebujem tudi veliko energije za usklajevanje sebe z drugimi.

Aktivna prisotnost je nujna. To mi gre. Pa potrpežljivost in valovi optimizma so tudi plod aktivnosti. V zadnjih 30 letih sem resno zbolela samo enkrat. Samoanaliza je pokazala, da zato, ker v tistem času nisem bila dovolj telesno dejavna.

Majhen otrok in vse na kupu. Prioritete sem takoj postavila gibanju v prid. Od takrat, zadnjih trinajst let, ne vem, kaj je to bolezen. Me pa tu in tam prešine misel, kaj bi se zgodilo, če bi si zlomila nogo. Ja, nič. Saj imam dve. Nekako bi že šlo. Drugih črnih scenarijev ne preigravam.

Preberite še: Specialkarka Marjetka Conradi: Za nas vedno sije sonce in veter piha v pravo smer

Morda vas zanima tudi: To je še en razlog več, zakaj je vredno obiskati Goriška brda