Tri zmotna prepričanja, s katerimi starši zastrupljajo odnose z odraslimi otroki

Vsi smo otroci svojih staršev, je pa res, da je na določeni točki življenja treba odrasti, se pomakniti izpod peruti in zaživeti samostojno življenje.

To ni vedno lahko. Včasih je težko odgovornost zase vzeti v svoje roke, a včasih veliko oviro na tej poti predstavljajo prav starši, ki nočejo, ali ne zmorejo priznati, da so njihovi potomci odrasla bitja, na katera ne morejo več vplivati tako, kot so nekoč.

V ignoriranju tega dejstva verjamejo v prepričanja, s katerimi zastrupljajo odnose z odraslimi otroki. Tu so tri najpogostejša, katerim se morajo starši odraslih sinov in hčera strogo izogibati.

Moja naloga je reševati otrokove težave

Nekateri starši odraslih otrok so dejansko prepričani, da je še vedno njihova naloga reševati stiske, zadrege in težave potomcev. Kar pomeni, da jim vedno delijo nasvete, posredujejo v njihovih sporih, so do njih zaščitniški, plačujejo za njihove napake ali življenjske stroške.

Kadar jih otrok ne posluša in ne upošteva, so užaljeni in frustrirani, kadar zavrača njihovo pomoč, jezni ter prepričani, da je odklonilnost posledica nehvaležnosti.

Kadar se straši na takšen način vmešavajo v življenje otrok, jim dejansko ne pustijo odrasti, ne dovolijo jim prevzemati odgovornosti in jih ropajo dragocenih izkušenj z vidika reševanja sporov ali drugih težav na vseh področjih življenja.

Za blaginjo otrok bi morali na določeni točki vendarle dojeti, da ni njihova naloga in ne pravica v nedogled stati za hrbtom potomcev.

In kar zadeva nasvetov: nekdo, ki je lepo vzgojen, bo vedel, kdaj prositi zanje in tedaj bodo napotki dobrodošli. Vsiljevanje svojega prepričanja in pogleda na zadeve pa nikoli ni pot do lepega odnosa med starši in odraslim sinom ali hčerko.

Odločitve otroka naj bodo skladne z mojimi vrednotami

Do neke mere se vzgoja in vrednote staršev seveda odražajo na otroku, a odraščanje znotraj družine še zdaleč ni edino, kar vpliva na oblikovanje odrasle osebnosti, na njene želje, cilje in pričakovanja.

Ne glede na to, kako močno se nekdo trudi, da bi potomcem privzgojil svoj pogled na življenje, na delo, na odnose, v končni fazi vsak izbere svojo pot.

Ta je morda povsem drugačna od pričakovanj staršev in njihovih načrtov, a če je nekdo, ki jo izbere na njej srečen, samostojen in med hojo do ciljev ne škoduje sebi ter drugim, bi to morala biti za starše največja nagrada, čeprav so si življenje podmladka zamišljali drugače.

Moj otrok je moje dete in to bo vedno bil

So družine, kjer starši le težko sprejmejo dejstvo, da otroci nekoč odrastejo ter oblikujejo svoje življenje. Zato se do njih še vedno obnašajo kot do nebogljenih ter nedoraslih bitjih, se z njim ne pogovarjajo o življenjskih temah, jih opominjajo na zadolžitve, skratka, jim ne pustijo zares odrasti in so, kadar otrok pokaže težnjo po tem, užaljeni ter mu vzbujajo slabo vest.

Čeprav se straši počutijo upravičeni do tega, v končni fazi otrok postane ujetnik lastnega doma in le s težavo, če sploh, oblikuje odnose zunaj družine, saj tako njegove prijatelje kot kasneje partnerja starši dojemajo kot nekoga, ki jim otroka krade.

Takšno vedenje vodi v toksične odnose med straši in odraslim otrokom, ki ima pravico do samostojnega življenja. To ne pomeni, da na starše pozabi, pomeni pa, da lahko sprejema avtonomne odločitve ter da kadar te niso pravilne, prevzame odgovornost zanje in se sooča s posledicami.

Povzeto po portalu  Psychology Today

Priporočamo tudi: Takšna bi morala biti dimenzija vaše televizije glede na velikost dnevne sobe

Preberite še: Znani Slovenki razkrili, brez česa odraščajo njuni otroci

Morda vas zanima tudi: Dr. Vesna V. Godina: Šele ko se bo zgodilo to, bo v slovenskih šolah poskrbljeno za varnost