Osebna izpoved: "Bila sem zasvojena z ljubeznijo"

Dejstvo je, da tako kot vsaka druga odvisnost, tudi tista z intimnimi odnosi prinaša škodljive čustvene in fizične posledice. 28-letna Hannah je za Cosmopolitan povedala, kako je zadeva videti iz prve roke. Kajti, kot je pojasnila, je njo prav ta zasvojenost vodila v napade panike, porušene odnose z bližnjimi in na koncu k psihoterapevtu.

"Moji znanci bi me opisali kot najbolj neodvisno osebo na svetu. Zgodaj sem se odselila od doma, dobila res dobro službo in skrbela zase. Sem odprta, nikoli sramežljiva. Ne v osebnih in ne v poslovnih odnosih.

Samska imam življenje povsem pod nazorom, v zvezi pa se preprosto izgubim. Kot bi me nekaj prevzelo, nadvladalo do tolikšne mere, da sama sebe več ne poznam. Vse samo zato, ker hočem vedno biti ob fantu. Nekdaj tega za nobeno ceno ne bi priznala, a sedaj se zavedam: zasvojena sem z ljubeznijo. In v odnosu dobesedno dušim partnerja.

Zakaj se mi to dogaja, ko pa je sicer moje življenje povsem urejeno? Zato, ker sem psihično in fizično odvisna od čustev do nekoga, ki ga imam rada. Ta name učinkujejo tako, kot najmočnejša droga. Ko sem jih enkrat deležna, brez njih ne morem več živeti. V meni se sprošča poplava endorfinov in nisem zasvojena z osebo, temveč z občutki, ki jih do nje gojim.

Ponavljajoč se vzorec

V domala vsakem razmerju, v katerem sem do sedaj bila, se je ponovila ista zgodba. S prvim fantom sem bila tri leta. Tedaj sem bila stara 15 let, mlada in ne spomnim se, da bi zasvojenost že občutila.

Prvič sem jo zaznala pri drugem fantu. Spoznala sva se, ko sem bila stara 19 let in od tedaj se vzorec stalno ponavlja, višek pa je vse skupaj doseglo v moji tretji zvezi, ko sem bila z Mattom.

Stara sem bila 25 let in on je pravkar končal resno zvezo, ki je po petih letih vodila v zaroko, potem ga je ona zapustila.

Sprva je bilo med nama vse čudovito. Večkrat sem ga obiskala v stanovanju, kjer sta živela s tedaj že bivšo zaročenko in nenadoma so me začele motiti res nepomembne malenkosti. Vznemirila sem se, če sem v predalu našla njen par nogavic ali stara ličila. V meni so se prižigali alarmi in bila sem jezna:

"Zakaj se tega še nisi znebil?" Zdelo se mi je, kot bi živela v njeni senci in v sebi sem se bala, da me bo zapustil. V meni so se porajale misli: "Želi si biti z njo. Z menoj je zgolj za tolažbo in ne zato, ker bi me ljubil."

Seveda mi je on zatrjeval, da jo je prebolel, da ljubi mene, a bilo je, kot bi govoril steni. Vsi, ki so naju poznali in vedeli za moje bojazni so bili prepričani, da sem nora in da ne bi smela dvomiti v Matta. Jaz sem videla samo, kako me zapušča in strah me je bilo, da ob nobenem drugem ne bom deležna občutkov, ki sem jih čutila ob njemu.

Napadi panike

Potem so moji strahovi prerasli v napade panike. Vedno, ko je šel kam brez mene, pa čeprav samo na pijačo s prijatelji, sem bila čisto iz sebe. Nisem mogla jesti, stalno sem gledala v telefon, čakala njegov klic ali sporočilo, če mi ni odgovoril na moje, dobesedno nisem mogla dihati. Prevzela me je neizmerna tesnoba. Če sem videla, da je moje sporočilo prebral, ni pa mi odpisal, sem bila prepričana, da je z drugo žensko.

Klicala sem ga, jokala v telefon in nisem odnehala, dokler ni prišel do mene. Seveda je bil jezen. Rekel je, da sem mu uničila večer, a ko me je nato objel in mi povedal, da me ljubi, sem se pomirila. Neprestana zagotovila. To sem potrebovala. Šele pomirjena sem uvidela, kako nerazumna sem.

Na koncu sva zaživela skupaj. Moje stanovanje so prenavljali in preselila sem se k njemu. To je nekoliko ublažilo mojo stisko, vendar njemu ni bilo všeč. "To je natančno to, kar si hotela. Da vedno veš, kje sem in kaj počnem," mi je večkrat očital.

A tudi tu se nisem povsem pomirila. Ko se je zjutraj oblekel in odšel v službo, sem bila čisto sesuta. Morila me je misel, da odhaja in da ga do večera ne bom videla.

Ločitev od njega je v meni izzvala fizično bolečino. Vem, da je normalno nekoga pogrešati, a predstavljajte si, da so običajni občutki pomnoženi s 1000 ali še celo več.

Zgodilo se je pričakovano: bolj, kot sem pritiskala nanj, bolj se je on odmikal od mene. Bil je kot kuža, ki se mi izmika, jaz pa ga lovim. Postajalo je slabše in slabše, tako dolgo, dokler ni imel vsega dovolj.

Izgubljeni prijatelji

Vendar Matt ni bil edini, ki sem ga zaradi tega izgubila. Celo najtesnejši prijatelji so imeli mojih izpadov sčasoma dovolj. Spomnim se vikenda, ko je Matt želel malo časa zase, zato sem šla k moji najboljši prijateljici.

Kričala in tulila sem v blazino, jokala in paničarila. Ona tega ni mogla prenašati, hkrati se ji je zdelo, da jo izkoriščam in da sem z njo samo tedaj, ko Matt zame nima časa. Imela je prav.

Prijateljici sem razložila, kaj preživljam in da imam napade panike, kadar Matta ni ob meni, ona je menila, da je vse skupaj velik nesmisel in da sem nerazumna. "Odrasti že," mi je rekla. Pošteno povedano, sama bi se odzvala enako, če ne bi na lastni koži občutila odvisnosti od ljubezni.

Trpelo je tudi moje delo, saj se nisem mogla zbrati, delala sem napake, zamujala na sestanke, ker sem čakala njegov klic. Z drugimi nisem mogla govoriti, dokler nisem dobila njegovega sporočila, da me ljubi ali da me pogreša. Tedaj je panika izginila in za nekaj ur sem se počutila normalno. Potem pa vse znova in znova.

Čeprav sem se globoko v sebi zavedala, da moje obnašanje ni sprejemljivo nisem vedela, od kje izvira. Mama je bila prepričana, da je to vzrok zanje v dejstvu, da me je oče zapustil v res mladih letih in sem se zato bala zavrnitve.

Trezna odločitev

Po razhodu z Mattom sem se končno odločila ukrepati in se naročila pri terapevtki, ki je takoj prepoznala vse znake ljubezenske odvisnosti. Njej sem se zlahka odprla, povedala sem ji, kako se počutim, kaj vre v meni, kadar nisem ob človeku, ki ga ljubim, skupaj sva skušali odkriti vzroke in priznam, da mi ni bilo težko govoriti o svojih stiskah.

Bilo je prijetno, saj me ni obsojala. Vedno pred terapijo sem se počutila zlomljena in po njej nova oseba.

Z njenimi tehnikami sem se naučila napetost in tesnobnost sproščati ter obvladovati sama. Čeprav sem jo obiskala potem, ko je moja zveza že šla po zlu, mi je močno pomagala.

Najbolj pomembno pri zdravljenju je zame bilo njeno zagotovilo, da zaradi občutkov nisem nora in da se jih ne smem sramovati, temveč jih moram pravilno izražati in obvladovati. Če bi 15 let nazaj nekdo rekel, da je zasvojen z ljubeznijo, bi vsi menili, da je nor. Danes ta zasvojenost sicer še ni priznana kot mentalna motnja, a mislim, da sčasoma bo.

Nisem edina

V pogovorih z drugimi ženskami s podobno izkušnjo sem spoznala, da še zdaleč nisem edina s to težavo. Veliko je zasvojenih z ljubeznijo, le sram jih je to povedati na glas. Nihče ne prizna rad, da se mu zaradi partnerja lahko dobesedno meša.

Trenutno mislim, da sem bolj osredotočena na svoje življenje, kot sem kdaj koli bila. Z nekom se sestajam in še vedno čutim bolečino, kadar mi denimo ne odpiše takoj, a stopnja te  je znatno nižja, kot nekoč.

Povedala sem mu za svoje težave in počasi stopava naprej, kajti imam zadanih veliko osebnih ciljev, ki jih želim doseči. Prvi je ta, da premagam odvisnost. Nočem več skozi pekel, ki sem ga preživljala ob Mattu. In nočem skozi takšen pekel spraviti sedanjega fanta.

Zavedam se, da je za premagovanje vsake zasvojenosti potreben čas. A zavedam se tudi, da bom s pravo pomočjo in podporo zmogla v razmerju nekoč normalno delovati.

Avtorica: M. FL.
Foto: Thinkstock

Preberite še: 8 stvari, ki jih počnejo pari, ki imajo res dobro seksualno življenje ali pa O seksu za eno noč: iskrene izpovedi moških in žensk

Priporočamo tudi: 6 najpogostejših razlogov, zakaj ženske končajo razmerje (razkrivajo partnerski terapevti)