Sandra Vidmar: Delo na sebi ni nikoli napačna odločitev

Fotografinja Sandra Vidmar je ena tistih soprog nogometašev, ki so šle svojo pot in uresničile karierne želje.

4.11.2020 ob 5:50

Slika avtorja - Petra  Kalan Piše:

Petra Kalan

petra.kalan@delo.si

Sandra Vidmar: Delo na sebi ni nikoli napačna odločitev

Sandra Vidmar je ena tistih žensk, ki sledi svoji viziji in videti je, kot da je nič ne more ustaviti. Nekateri jo poznajo tudi kot ženo enega bolj uspešnih slovenskih vratarjev Nejca Vidmarja, a Sandra je veliko več kot to. V nekaj letih je na noge postavila svojo lastno znamko Moja galerija, ki je nekakšno zatočišče bodočih mamic, družinic in žensk, ki si želijo ovekovečiti posebne trenutke v svojem življenju. Veliko dela tudi na osebni rasti, brez sramu prizna, da je obiskovala psihoterapijo in da si je življenje na novo sestavila. Je tudi mama dvema deklicama, ki pa se bosta kmalu razveselili bratca. Družina ji pomeni vse na svetu in njeno novo zatočišče je hišica, ki sta jo postavila skupaj z možem. Tam najde svoj mir in svojo srečo.

Najprej čestitke ob veseli novici. Pred kratim ste sporočili, da se vaša družinica povečuje. Kako se pripravljate na novega člana?

Hvala za čestitke. Zaenkrat smo še v fazi, ko procesiramo, da prihaja fantek in ne punca. Imava dve punci, za fante pravijo, da je vseeno malo drugače. S konkretnimi pripravami pa še nismo začeli. Nakup oblačil in podobnega nas še čaka. Hčerki se zelo veselita, sprašujeta če bosta lahko previjali in porivali voziček.

Kako pa preživljate te 'korona čase'? Imate kakšno posebno rutino, ki vam pomaga ohranjati pozitivno naravnanost?

Super smo. Se mi zdi, da smo v nekem svojem svetu in se ne ukvarjamo z zunanjim dogajanjem. Tudi najini službi sta nekoliko oddaljeni od tistih klasičnih. Se mi zdi, da dobro krmarimo med tem. To so neki podarjeni trenutki, da nadoknadimo stvari, ki jih sicer ne počnemo. Zame ta čas predstavlja streznitev, priložnost da se vrnemo nazaj k bistvu življenja. Malo me edino skrbi vse skupaj v povezavi s porodom, če bi bila prvič noseča, bi se verjetno veliko bolj sekirala, a bo Nejc lahko zraven ali ne. Vseeno pa računam, da bodo te ukrepi prihodnje leto marca oz. aprila že nekoliko bolj mili.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Sandra Vidmar (@sandraavidmar) on

V zadnjih letih smo vas lahko spremljali predvsem v povezavi z vašim poslom, vaše podjetje Moja galerija je, lahko bi rekli kot nekakšen vaš otrok. Kako se je začela ta zgodba?

Moja Galerija se je začela z rojstvom druge hčerke Žive, leta 2015. Takrat sem si pri dveh majhnih otrocih zaželela, da bi imela v življenju nekaj svojega, da ne bi bila moja glavna naloga samo biti mama, imeti otroke in jih vzgajati. Zaželela sem si, da bi imela strast v stvari, ki bi bil hkrati tudi moj posel. Ne želim uporabiti besede služba, ker svojega dela res ne doživljam kot službo, to je moje poslanstvo, ki ga opravljam. V tistem času sem začela zelo delati na sebi in sem skozi psihoterapijo našla pot, v kateri sem prvič v življenju imela motivacijo in vztrajnost, da hočem to delati. Velikokrat v življenju sem se v kaj spustila in pri tem nisem vztrajala. S fotografijo sem se začela ukvarjati po Živinem odhodu v vrtec. Najprej sem začela doma potem pa je stvar prerasla hobi in najela sem si studio. Vedno sem bila pripravljena vlagati v novo znanje, opremo in to je bila prednost.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by MOJA galerija (@mmojagalerija) on

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by MOJA galerija (@mmojagalerija) on

V preteklosti ste javno spregovorili tudi o svoji izkušnji s psihoterapijo. Večina ljudi tovrstno pomoč še vedno raje zadrži zase. Kako to, da se javno delili svojo izkušnjo?

Glavni razlog je bila Zala, najina prva hči in kasneje tudi Živa. Ko se je rodila druga deklica, sem začutila, da moram nekaj narediti zase in za otroka. Nejc je bil veliko od doma, bila sem sama z dojenčico in dvoletnico. V nekem trenutku sem mislila, da se mi bo odpeljalo in takrat sem si želela spremembe za sebe pa tudi za hčerki. En kup vzorcev, ki jih prineseš iz svojega otroštva nevede neseš naprej. Takrat sem se odločila, da te vzorce prekinem in svoje otroke vzgajam na drugačen način.

Imate prav poseben pristop do fotografiranja nosečnic in dojenčkov, mamic in družin. Kot ste omenila, to za vas ni samo služba, ampak je poslanstvo. Kakšna je vaša filozofija pri delu v Moji galeriji?

Verjetno se to delo na sebi odraža tudi v mojem poklicnem delu. Po izobrazbi sem diplomirana socialna delavka in že od nekdaj sem si želela delati z otroki oz. z ljudmi. V praksi se nisem videla, da bi delala prav kot socialna delavka, je pa zanimivo, da so se mi na koncu vse te želje združile, ampak v čisto drugi sferi. Sedaj delam z mamicami, nosečnicami in otročki in ta občutek za ljudi mi pride zelo prav. Velikokrat sem še v marsikateri drugi vlogi, ne samo v vlogi fotografinje. Nosečnice in novopečene mamice so polne hormonov in imajo cel kup čustev, ki jih moraš kot fotograf upoštevati. V prvi vrsti jo čutim, ker sem sama mama. Moj pristop, moja zgodba in moje izkušnje se zlijejo v neko celoto.

Kako pa ste dosegli to raven fotografiranja. Ste samouk ali ste se udeleževali različnih tečajev?

Ko sem si leta 2014 kupila prvi fotoaparat, sem šla na čisto osnovni tečaj fotografije, kjer te naučijo rokovati s fotoaparatom, potem pa sem se učila sama. Poizkušala sem različne tehnike, veliko sem fotografirala in že na začetku sem dobila ogromno strank, ne vem niti, kaj jih je v tistem trenutku pripeljalo do mene, ampak s tem, ko se veliko fotografirala in obdelovala fotografije, sem zelo napredovala. Takrat je bilo zelo malo tečajev, udeležila sem raznih poročnih fotografskih tečajev, bila sem tudi v Berlinu in v Angliji na tečaju za fotografiranje novorojenčka in tudi na Dunaju. Lansko leto pa sem se udeležila tečaja nosečniške fotografije v New Yorku.

Uspešno usklajujete tako družinsko in poslovno življenje. Pa si znate ob vsem tem vzeti čas zase?

Ja seveda. Se mi zdi, da včasih si ženske želijo biti samo mame in pozabijo nase, na partnerstvo. Jaz s tem nimam težav. Z veseljem si vzamem čas zase, za masažo ali pa greva z Nejcem kam. Včasih se mi zdi celo, da sva midva egoistična in greva raje sama, saj sva s puncami res zelo veliko skupaj.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Sandra Vidmar (@sandraavidmar) on

Glede na to, da ste fotografinja, je verjetno izbira fotografa za družinska fotografiranja zelo zahteva?

Ja res. Pa ne zato, ker mi ne bi bilo nič všeč, ampak si ponavadi sama sebi nisem všeč na fotografijah. Za svoje nosečniške fotografije sem se odločila, da jih bom posnela kar sama v svojem studiu, s pomočjo prijateljic, s katerima sodelujemo tudi poslovno. Sara me bo naličila, jaz si bom izbrala oblačila in naštudirala poze, Polona pa bo opravila delo fotografinje. Predvsem si želim svoje nosečniško fotografiranje izkoristiti v prid Moje galerije in vse skupaj zapeljati skozi svojo zgodbo.

Kakšen pa bi bil vaš nasvet za tista dekleta, ženske, ki se odločajo in zbirajo pogum, da stopijo na svojo pot?

Ponavadi se pri vseh teh zastavljenih ciljih ustavi na tisti stopnički, kjer moraš biti vztrajen. Določene stvari ne pridejo čez noč, ampak je treba včasih korakati na istem mestu dlje časa, da se potem premakneš še višje. Pomembna je predvsem vztrajnost, ne odnehati in upati si predvsem pa ne dvomiti vase. Enostavno verjameš, si zaupaš in greš. Delo na sebi pa nikoli ni napačna odločitev.

Preberite še: Saša Drobnič Škrjanec, Jagababa: Tudi Švede kokoš spomni na babico, počitnice, kmetijo

Morda vas zanima tudi: Mojca Bitenc Križaj: Biti zdravnik ali umetnik sta poklica, ki se ne končata po 8 urah, moraš jih živeti


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)