Oloop: Jezik tekstila je univerzalen

Tri oblikovalke in umetnice – Jasmina Ferček, Katja Burger Kovič in Tjaša Bavcon – sestavljajo skupino Oloop.

Z instalacijami, družbenimi akcijami, predavanji in delavnicami obujajo ročno delo, opozarjajo na pomembnost vključevanja tekstilnih ročnih spretnosti v oblikovanje ter na pomen tekstilnega ustvarjanja kot orodja za doseganje dobrobiti in zdravja.

Mnogotere vloge tekstila raziskujete že dvajset let. Kdaj se je vaše delo obujan­ja tekstilnih ročnih spretnosti in uporabe tekstila začelo približevati definiciji oblikovanja?

Jasmina: Pred dvanajstimi leti, ko smo prvič prišle na Jesenice, se je naše delo izrazito spremenilo. Stopile smo na zelo pomembno pot – z odločitvijo, da v ustvarjalni oblikovalski proces povabimo ženske, ki jih tekstilno ročno delo veseli in zanima. Dragoceno je, da skozi material lahko predvsem (ne pa izključno) ženske izrazijo sebe in svojo ustvarjalnost ter so­ustvarijo umetniško delo, med ustvarjalnim procesom pa se okrepijo, med sabo povežejo in podpirajo.

Faila Pašić iz društva Up z Jesenic nam je pomagala stopiti v stik z mlajšimi brezposelnimi ženskami in upokojenimi priseljenkami iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so bile pripravljene sodelovati pri projektu Razkrite roke.

Zanj nas je spodbudil razpis Evropskega socialnega sklada, namenjen socializaciji in povečanju zaposljivosti ranljivih družbenih skupin v kulturi. Podprlo ga je tudi ministrstvo za kulturo. Od tedaj sledimo učinkom ročnega ustvarjanja tekstilnih izdelkov na posameznika in skupino, s katero delamo.

Torej cilj ni zgolj oblikovan­je samo, temveč je ročno delo povezano z raziskovan­jem dediščine, izmenjavo praks, posodabljanjem, pa tudi z druženjem in povezovan­jem žensk ter priložnostjo za spoznavanje osebnih notranjih procesov?

Tjaša: V ospredju našega zanimanja je ustvarjalni proces s posamezniki in skupnostmi, sodobno oblikovan izdelek je posledica, lahko bi rekli stranski produkt kreativnega raz­iskovanja, ki v svojem temelju želi posameznika okrepiti, opolnomočiti, mu ponuditi možnost ustvarjalnega izražanja, odkrivanja lastnih notran­jih pokrajin in se tako bolje spoznati.

Katja: V prvem desetletju našega delovanja smo bile usmerjene bolj na trg, veliko smo delale tudi z gospodarstvom in poskušale od tega preživeti, po globalni finančni krizi leta 2008 pa so se marsi­katera vrata zaprla. Nastala je nekakšna »čistina«, ki nam je bila v izziv – z vidika ustvarjanja, tekstila in povezovanja. Zdi se, kot da se je pot naravno odprla tudi za druge možnosti delovanja.

Napisale smo projektno prijavo, jo oddale in bile uspešne na našem prvem evropskem razpisu. Vsebino projekta smo zasnovale tako, da je predstavljala naše skup­ne vrednote in način kreativnega procesa s tekstilom, ki se je v naslednjem desetletju še okrepil. Veliko skupnih vrednot imamo, ki nas tudi človeško povezujejo. Verjetno smo zato kot skupina sploh obstale.

S čim vas je nagovoril prav tekstil, ali morda bolje rečeno – poklical?

Tjaša: V rani mladosti me je posebej oblikoval čas, ki sem ga preživela z babico – šivala in vezla je v občuteni sveti tišini, s posebno osredotočenostjo, predanostjo in srčnostjo. Biti ob njej in ustvarjati v posvečenem vzdušju je bilo zame povsem naravno in šele zdaj lahko spoznavam seme, ki je bilo takrat posejano.

Med študijem oblikovanja tekstilij sem se seznanila z večplastnostjo tekstila, njegovo izrazno umetniško formo, ki me je nagovorila in povabila, da sem postala zvestejša opazovalka taktilne in izpovedne vrednosti tekstila.

Danes me nagovarja še malo drugače, ob njem odkrivam vso mavrično paleto ustvarjalne samorefleksije, raziskovanja neobičajnih vidikov sebe in poglabljanja stika s seboj in drugimi.

Jasmina: Tudi jaz sem se med tekstilom znašla že pri babici, ki je šivala, a me je svarila pred tem poklicem, saj je bil zanjo bolj nuja kot veselje. Vseeno sem se odločila za študij, povezan s tekstilom. Moda me sicer ni pritegnila, čeprav sem psihološko ozadje oblačenja raziskovala za diplomsko nalogo.

V praksi pa sem se vedno spraševala o smiselnosti krojenja – razrezovanja kosov tekstila v dele, iz katerih se je sešilo oblačilo. Veliko raje sem opazovala in uporabljala tekstil v velikih površinah – kot zaveso, prt, preprogo, pregrinjalo ...

Vendar sem z leti ugotovila, da tudi klasična oblikovalka nisem, da ne želim na tekstil gledati samo s perspektive uporabnosti in funkcije, da me veliko bolj zanima, kaj z njim lahko povem, izrazim in da ponudim prostor in čas, da to lahko počno tudi drugi.

Katja: Naj nadaljujem zgodbo, kot pri Tjaši in Jasmini je tudi moja babica živela s tekstilom, pletla je najbolj čudovite puloverje in šivala za vso družino. Še zdaj jih nosim, ampak danes tiste, ki jih je napletla zase.

Ko sem bila majhna, si nisem mislila, da mi bodo kdaj tako dragoceni. Je pa bilo ustvarjanje del mojega vsakdana od ranega otroštva. Risala in slikala sem skoraj vsak dan. Ljubezen do specifično tekstilnega medija je v meni dozorela šele na fakulteti. Ja, čutim, da sem bila v svoj poklic poklicana. In v sred­njih letih spoznavam, da je to v življenju dragoceno.

Pod znamko Oloop ste združile moči v letih množičnega propada slovenske tekstilne industrije in obdobju razcveta hitre mode. Letos obeležujete dvajset­letnico delovanja. Kako boste praznovale?

Tjaša: Zdi se mi, da smo komaj praznovale petnajst let sodelovanja. Ob dvajsetletnici želimo v prihodnjem letu proslaviti ustvarjalno delo v skupini Oloop z retrospektivno razstavo v Ljubljani.

Predstavile bomo izdelke in kreativne procese, ki smo jih ustvarile tako v participatornih kot v okviru v psihosocialno krepitev usmerjenih projektov. V času razstave načrtujemo serijo delavnic za vse tiste, ki si želijo izkusiti dobrodejne učinke tekstilnega ustvarjanja.

Spomnimo, da ste začele oblikovati izdelke za dom, med prvimi so bili leteči copati in mila iz volnene polsti, s katerimi ste po­stale širše prepoznavne. Obenem ste z vrsto mednarodno vidnih in nagrajenih projektov dokazale, da so spremembe z delom rok resnično mogoče.

Katja: Volneno milo ima od izdelkov najdaljši staž in se še vedno uspešno prodaja. Želele smo, da bi produkcijo in prodajo prevzele ženske iz ranljivih skupin. Začutile smo, da bi lahko končni izdelki ženskam, ki trenutno morda niso zaposlene ali so v srednjih letih, kot smo me zdaj, in jim ustvarjanje ne vzame osem ur, prinašali tudi postranski za­služek, pomemben za njihovo neodvisnost.

Jasmina: Še vedno se trudimo, da bi ženske izdelovale mila iz volnene polsti. Zanimivo pa je, da mnoge niso zdržale, sploh ker je bilo treba izdelke narediti v kratkem času, delo pa je monotono, pri tem so roke ves čas v milnici …

Polstenje, filcanje, te bodisi »ubije« bodisi umiri. Če pojasnim natančneje: dobrodejnost vseh tekstilnih tehnik temelji na tem, da jih izvajamo prostočasno in prostovoljno. Če delamo za prodajo in imamo časovne omejitve oziroma pritiske, je učinek tega dela seveda ravno nasproten.

Tjaša: Če se vrnem k projektom Oloopa, osebno ne bi izpostavila enega samega, temveč bi izbrala dve zvrsti delovanja, ki sta meni zelo blizu in me vedno znova navdihujeta. Eno je delo z ženskami iz različnih kulturnih okolij – med raziskovanjem in razvijan­jem tekstilnih del v skupini se zgodi ustvarjalni proces, ki nas vse popelje na pot izraziti sebe in obenem prisluhniti drugemu.

V tem procesu se vsi nekaj naučimo, izkusimo nekaj novega, se obogatimo. Lep primer kulturne izmenjave se je zgodil med epidemijo, ko nismo potovali, a vendar smo se lahko srečevale v manjših skupinah, v katerih so bile gospe iz Sirije, Turčije, Irana, Severne Makedonije, in pomislila sem, da sem pravzaprav sredi sveta.

Hočem reči, svet je prišel k meni. Druga zvrst delovanja v skupini Oloop je eksperimentalno delo, pri katerem se povezujemo s performativno umetnostjo, kot je raziskovan­je tekstila skozi gib, senzorično zaznavanje ... Kar odpira nove poglede na to, kaj vse tekstil lahko je.

Med pletenjem, vezenjem, kvačkanjem ... se meje brišejo.

Tjaša: Zato je v zadnjem času vse več pletilskih krogov in raznovrstnih tekstilnih združenj, kjer si vključeni, poleg ljubezni do tekstilnega ustvarjanja, delijo tudi podobne interese, pogovorne teme in tako najdejo globlji smisel v tem, da postanejo del nečesa večjega.

Tako se zabrišejo kulturne, socialne in starostne meje, na dan pa vzniknejo edinstvene osebne zgodbe, pri čemer se med prepletan­jem niti z večjo lahkotnostjo srečajo tudi različni pogledi in razmišljanja.

Katja: Tekstil ima to moč. Ima svoj jezik, ki je univerzalen. Seveda obstajajo razlike med skupnostmi in njihovimi praksami ročnega dela, pripovedni jezik pa je skupen – skozi tekstil.

Meni je pomembno, da se tekstilna materija uveljavlja v skupnosti, se ohran­ja, prikazuje, da se o njej govori, da se doživ­lja – kajti tekstil s človekom sobiva tisoče let. Vsak dan se ogrnemo v nekaj tekstilnega in je v prostoru, tudi urbanem, tako zelo močan in pomemben. Kot les ali glina.

Vendar sta nam les in tudi glina nekako bližja, mar ne?

Katja: Veste, ko imamo nekaj na koži, tega ne čutimo, ker je del nas. Tekstil je prožen in mehak, tako zelo prvinski.

Jasmina: Je pa res, da je bila zgodovinsko gledano produkcija tekstila od zmeraj v domeni žensk in domačega okolja. Vse do industrijske revolucije. Nenadoma so na tekstilna ročna dela začeli gledati kot na manjvredna, neustvarjalna, »gospodinjska«. Tekstil je bil pogosto potisnjen v ozadje in razvrednoten. Na področ­ju umetnostne terapije, na katerem v zadnjem času tudi delujem, gre za podobno odrinjenost tekstilnega materiala.

Dolgo so likovni terapevti priznavali le uporabo klasičnih likovnih tehnik – kiparjen­je, slikanje, risanje. Uporaba tekstila v terapevt­ske namene je bila izvzeta iz študijskega kurikuluma, prav tako iz strokovne literature. Tako je bilo mnogo žensk s težavami v psihičnem zdravju prikrajšanih za ta esencialni material in zdravilne učinke njegovih tehnik.

Katja: A prihaja čas, ko se na novo vrednoti marsikaj, verjamem, da bo, kot je napovedala že nam tekstilkam zelo poznana Li Edelkoort, nizozemska napovedovalka trendov in velika podpornica tekstilnih ročnih tehnik po vsem svetu, tekstil material 21. stoletja. Naša naloga je tudi to, da vsaj malo osvetlimo položaj tekstila v našem prostoru in sodobni družbi.

Ko ste leta 2003 združile moči pod znamko Oloop, ste imele za tiste čase izredno nenavadno vizijo, in sicer uporabiti tekstilno oblikovanje kot orodje za doseganje družbenih sprememb. Ostajate družbeno angažirane umetnice?

Jasmina: Osebno se mi zdi poimenovanje »družbeno angažirane umetnice« preveč udarno. S tekstilnim ročnim delom poskušam podpirati počasne in tihe spremembe ter rast v sebi in v ženskah, ki prihajajo na ustvarjalna srečanja in sodelujejo v projektih.

Ponujamo varen prostor, kjer se lahko skozi tekstil in izdelke izrazijo, okrepijo ter zaživijo kakovostneje kot posameznice in kot skupina. Naše razstave govorijo tudi o družbeni neenakosti, predvsem pa širši javnosti približujejo življenja in ustvarjalnost pogosto nevidnih priseljenih žensk.

Katja: Nikoli nisem o sebi razmišljala kot o družbeno angažirani umetnici. Je pa tekstil »obremenjen« s toliko družbeno aktualnimi temami, da se težko ločiš od tega, da ne bi prek delovanja s to materijo vsaj posredno spregovoril tudi o socialni neenakosti, globalni proizvodnji tekstila, bremenu, ki ga proizvodnja tekstila predstavlja za naše okolje. In še in še.

Tjaša: Zaradi vseh prej omen­jenih specifičnih značil­nosti je tekstil plodovit komunikacijski medij in ponuja sodobnejše pristope za doseganje družbenih sprememb. Osebno ga prepoznavam kot medij, ki je po svoji naravi nežen, mehak, topel, vendar se v njem skriva svojevrstna moč, ki bi jo na prvi pogled lahko spregledali.

Delo s tekstilom nas lahko popelje skozi čuječ, tih, nenasilen, včasih zelo nepričakovan notranji proces, ki pomaga pri ozaveščanju lastnega notranjega sveta, sploh če imamo ob sebi nekoga, ki ta proces vodi. Tovrstni mehki pristopi krepijo tako posameznika kot skupnost in s tem pomagajo pri ohranjan­ju socialne pravičnosti.

Pred kratkim je Založba Vida izdala izvirni priročnik Moč tekstila, ki predstav­lja umetnostnoterapevt­ske projekte Oloopa in »s praktičnimi napotki vodi v ustvarjanje s tekstilom na bolj čuječ, samoraziskujoč in izpolnjujoč način«.

Jasmina: ​​V priročnik so vključena najpomembnejša spoznanja iz prakse kolektiva Oloop, pa tudi odkritja mojih magistrskih raziskav. Razkrivam, kako smo ženske že od nekdaj povezane s tekstilom in kako smo s pridom izkoriščale njegove blagodejne učinke že v davnini.

V njem so predstavljeni tekstilni projekti, v katerih lahko tako sami kot v skupini izkusite darove tekstilnega ustvarjanja. Namen priročnika je prispevati k uporabi, sprejetosti in cenjenju tekstila, predvsem pa razumevanju njegove moči in potencialov kot mogočnega terapevtskega orodja, s katerim si lahko pomagate sami.

Tjaša: Priročnik ponuja barvit sprehod skozi podobe tekstilnega sveta, enkratnih srečanj z nitjo v roki, kontemplativnih prizorov iz narave, vse z namenom, da se nas že ob listanju morda dotakne prizor ali slika, ki nas nagovori brez besed in v nas prebudi zaznave, ki jih še ne znamo povsem ubesediti.

Morda se razodene nekaj dragocenega za nas. Priročnik lahko doživimo na treh ravneh, skozi podobe, branje in nazadnje skozi izkustvo ob predlaganih ustvarjalnih vajah.

Konec maja se začne bienale tekstilne umetnosti. Lahko že razkrijete, kaj vse pripravljate?

Katja: Bienale tekstilne umetnosti (BIEN) bo letos drugič po vrsti. Mlada, zavzeta ekipa iz zavoda Carnica ga s partnerji pripravlja že dobro leto. Naj vse povabim na odprtje, ki bo 31. maja v Layerjevi hiši v Kranju.

Letos bodo umetniški projekti in sprem­ljevalni program poleg osred­njih prizorišč v Kranju predstavljeni tudi v Škofji Loki in na Jesenicah. Gorenjska regija ima močno tekstilno zgodovino. Me sodelujemo kot part­nerke pri snovanju in izvedbi programa BIEN Preplet, ki bo junija prepletel tekstilne skupnosti in posameznike, željne soustvarjanja.

Preberite še: Slovenska oblikovalka nakita navdušila Vogue in Katarino Čas

Morda vas zanima tudi: Ponorelii: Oblači skupino Joker Out, sicer pa večinoma oblikuje ženska oblačila