Njegov pogled: Zakaj bi kupil ponaredek Louis Vuitton torbice? #kolumna

Zakaj ženska, ki nima dovolj denarja za original, kupi ponaredek? Ali ni boljše, da si izbere kakšno nepoznano znamko in jo ponosno nosi? Ali je to, da ima ženska čez rame ponaredek Louis Vuitton torbice res toliko vredno, da podpira industrijo, ki razvrednoti blagovno znamko in leta ustvarjanja? Je blagovna znamka res “ego boost” ženske pa tudi moških?

Kot sem že v prejšnji kolumni o Burrbery plaščku zapisal – sem moški, ki verjetno precej drugače gleda na modne trende in ki ne razume povsem ženskega sveta mode, kljub temu, da se trudim. Ponaredki so ena izmed stvari, ki jih vse pogosteje opažam in ki mi vedno znova dajo misliti.

Pred časom sem sedel v Zvezdi v Ljubljani, zraven pa je bila urejena ženska, ki je imela poleg sebe na stolu Hermes Birkin torbico. Tega, da je ta torbica dejansko statusni simbol niti ne bom omenjal. In ker vem, kakšne so cene teh torbic, si nisem mogel pomagati in sem jo vprašal – če je njena torbica original. Njen pogled je povedal vse. Seveda ni bila originalna in to, da je čez par trenutkov vstala in odšla, je bila samo pika na i. Bil sem predrzen in nesramen, se zavedam.

Cene teh torbic se pričnejo pri par tisoč evrih, lahko pa “Birkinka” stane toliko kot avto. Zelo dober avto, če želite imeti torbico iz kože aligatorja (60 tisoč in več). In kljub vsemu je v Sloveniji precej žensk, ki imajo originalnega Hermesa.

Moja logika je preprosta - če nimam toliko denarja, da bi kupil original, potem tudi ne kupim ponaredka – pa naj bo videti še tako dobro. V končni fazi je to še vedno ponaredek, ne glede na to ali je njim takšna ali drugačna zgodba, ki jo po navadi slišim, ko se pogovarjam s kakšno od lastnic ponaredkov.

Da dejstva, da prodaja ponarejenih izdelkov blagovnih znamk oziroma replik ni dovoljena, saj gre v primeru prodaje ponaredkov-replik za kršitev Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS št. 51/2006, ZIL-1-UPB3), ki v 47. členu določa, da daje znamka imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po tem zakonu, niti ne omenjam.
Pred par leti so bile moderne Louis Vuitton torbice. Takrat je bila Ljubljana preplavljena z dekleti, ki so jih nosila. Je lahko vzrok za to nečimrnost Slovencev? 

Očitno se marsikdo počuti boljše, če ima čez ramo Louis Vuitton torbico. Vendar je potem precej smešna situacija, ko na dogodku stojita skupaj dve ženski, z istim modelom torbice in sta torbici svetlobna leta narazen – barva, šivi, detajli ... Ena je imela preko rame originalno Louis Vuitton torbico, druga pa … Že na daleč viden ponaredek. Situacija je bila še malce bolj bizarna, ker nisem bil edini, ki je to opazil.

Sam ne verjamem v ponaredke. V bistvu se mi zdi celo škoda denarja za ponaredek, če si že ne morem privoščiti originala.

Ker spoštujem blagovne znamke in vem, da niso čez noč ustvarile svojega imperija in da ljudje, ki plačujejo za originale, vedo zakaj to počnejo. Seveda pa je to odločitev posameznika, predvsem pa je to stvar spoštovanja blagovne znamke in izdelovalca. Avtorsko delo je pač avtorsko delo in sam ga spoštujem.

Upam, da nisem edini, ki ima tako drugačen pogled na to. Moje pravilo je dokaj preprosto – če si ne morem kupiti originala, potem si ne bom kupil ponaredka. Raje si kupim “no name” izdelek in ga s ponosom nosim. In če si želim original, potem bom raje privarčeval denar in potem kupil original – če me vmes ne bo že vse minilo!

Kolumno je napisal Roni Kordiš

Foto: Cover Images