Nika Veger: Hitra moda je izdelana z bedo in krvjo tretjega sveta

Pred kratkim nas je zmotila akcija spletne trgovine, ki je slovenske osebnosti z največ sledilci na družabnih omrežjih angažirala, naj za plačilo nagovarjajo mlade k objestnemu nakupovanju oblačil. Brez kančka odgovornosti do narave so tekmovali, kdo bo prepričal več naivnih zapravljivcev, pri tem pa pozabili na škodo svojih dejanj.

Manj agresivno se z življenjskim slogom brez pobesnelega potrošništva ukvarja Nika Veger, ena redkih Slovenk, ki z recikliranjem oblačil navdihuje svoji hčerki in druge.

Nika Veger ni klišejska modna blogerka, ampak ženska, ki živi po trajnostnih načelih in z njimi lepša svet. V času, ko so oblačila postala tako dostopna, da jih nekateri raje zavržejo, kakor da bi jih oprali in znova oblekli, je njeno delo še pomembnejše. Opozarja, da gre za vztrajanje pri že usvojenih navadah in sprotno razmišljanje ter odločanje o tem, kakšen bo tvoj naslednji korak na področju trajnosti.

»Ključnega pomena je, da zmanjšamo potrošništvo. Da novo nakupujemo, kadar ni druge možnosti oz. res redko, takrat pa se v poplavi vsega odločimo za preverjeno trajnostne rešitve. Trajnostno je namreč priljubljeno in se hitro razvija, je pa veliko tudi takšne ponudbe, ki se reklamira kot 'zelena', a to v resnici ni.

Po drugi strani se lahko šele čez leta pokaže, da nekaj, za kar smo mislili, da je odrešitev, na koncu ni najboljša izbira. Kot se je izkazalo za organski bombaž, ki res izključuje uporabo gensko spremenjenih semen, pesticidov, kemikalij v nadaljnjih postopkih obdelave, a za svojo rast vseeno potrebuje ogromno vode. Zato je bolje poseči po lanu, konoplji, reciklirani volni ali drugih ekološko sprejemljivejših tkaninah, ki manj bremenijo okolje,« nas v uvodu poduči o zakonitostih odgovornega ravnanja z materiali, blagodejnimi za naravo.

Oborožena s tem znanjem se je osvobodila želje po nenehnem nakupovanju in se osredotočila na oblačila iz druge roke. K temu je spodbudila tudi svojo družino, moža Petra Polesa ter hčerki Amaljo in Belo.

»S tako imenovanim 'second handom' sem se srečala že v srednji šoli, ko sem pogosto potovala na Nizozemsko, kjer so bile tovrstne trgovine zelo priljubljene. Sprva se mi je zdelo vse skupaj malce neokusno, saj določene stvari niso bile dobro ohranjene in preprosto nisem bila vajena takšnega načina nakupovanja.

Z leti pa se je sistem bistveno nadgradil in danes se na policah najdejo ohranjena in lepa oblačila modnih znamk, znanih oblikovalcev, mladih in obetavnih, celo nekaj hitre mode, ker je še vedno bolje kupiti rabljeno kot z nakupom novega dati zeleno luč še večji proizvodnji. Podobno je obisku knjižnice, ker moraš brskati in iskati bisere. Niso ti ponujeni po sistemu nakupovalnih centrov, da vse utripa in ti skoraj samo pade v košarico.«

Naredi sam

Koncept trajnostne mode je, da kupiš, kar potrebuješ, in greš po nakupih s tem namenom, ne pa zabijati čas in se tolažiti. Tudi hčerkama ne kupujemo oblek, ampak jih dobimo od sestričen ali otrok prijateljev.

»S tem nimata težav, zadovoljni in ponosni sta, da lahko nosita oblačila ljudi, ki jih imata radi. Spodbujam ju tudi, naj se preizkusita v ročnih spretnostih ter tako uvidita, koliko je treba, preden se nekaj zašije ali nakvačka. Želim, da vesta, kakšno je ozadje neke majice, da se mora najprej zasaditi seme, vzgajati rastlina, nato požeti in v nadaljnjem postopku porabiti veliko energije in znanja, da se izdelek znajde na polici. In če nato stane en evro, je za to nekdo trdo garal,« navduši z naprednim vzgojnim pristopom. Ljubiteljem nespametnega kupovanja se zdi to precej špartansko, a planet hlepi po takšnih posameznikih.

»Sicer se tudi mi enkrat na leto odpravimo po nakupih in zavijemo v trgovine s hitro modo, da si lahko dekleti izbereta nekaj po svoji želji, predvsem pa da vidita gore oblačil in oblake kemikalij,« doda in pove, da želi, da imata deklici vseeno stik s tem, kar se dogaja.

Ob tem pa doda, da je tudi v Sloveniji vedno več ponudnikov izposojevalnic oblek, vintage trgovin, kjer so oblačila iz preteklih modnih obdobij, z unikatnimi kosi iz bolj kakovostnih materialov in butikov iz druge roke, kjer je nakupovalna izkušnja precej bolj umirjena. Nikakor pa ne smemo pozabiti na centre ponovne uporabe, kjer najdejo delo manj zaposljivi kadri.

»Tam stvari popravijo, očistijo, po potrebi predelajo, z nakupom pa sofinanciraš zaposlene in s tem narediš tudi nekaj dobrega za ljudi. September se že nekaj let propagira kot mesec, posvečen oblekam in dodatkom iz druge roke, da se ozavesti družbo, preden se začne obdobje pobesnelega zapravljanja,« poudarja.

Energija teh oblek

Nika nam pove še, kateri izgovor žensk, ki prisegajo zgolj na nove stvari, jo najbolj moti: da nikoli ne veš, kdo je obleke nosil in s kakšno energijo so prežete. Pravi, da bi bilo bolje, če bi se ljudje spraševali, kakšno energijo nosijo stvari nizkocenovnih ponudnikov in hitre mode, največkrat izdelane z bedo in krvjo tretjega sveta.

Če nas skrbi, kdo je oblačila nosil, se lahko nakupu novih izognemo z izmenjevalnicami oblačil.

»S prijateljicami trikrat na leto združimo zabavno srečanje z izmenjavo oblek. Najprej povemo zgodbo o določenem kosu, vse zainteresirane ga pomerijo in tista, ki se v njem najbolje počuti, ga lahko vzame. Obstaja veliko načinov za osvobajanje od brezglavega zapravljanja in mirne vesti se lahko sprehodim mimo izložbe ali kričečih pozivov vplivnežev v slogu 'kupite zdaj',« zaključi Nika in nam namigne, naj pobrskamo po omari ter si z bližnjimi priredimo domači bazar.

Preberite še: Janja Videc odkrito z Ulo: V njenem DNK-ju obstaja čarovniški zapis (VIDEO in FOTO)

Morda vas zanima tudi: Tanja Uvera: Vsaka ženska bi morala imeti pleteno jopo