David Hojnik: Spletni vplivneži so delo modnih oblikovalcev razvrednotili

V središču Maribora je odprl poseben prostor, poimenovan ATELIER DH fashion, ki bo navdušil ljubitelje mode in estetike. David Hojnik je s svojo domišljijo, unikatnimi in dovršenimi, obenem pa nosljivimi kreacijami, ustvaril prostor, kjer so njegove sanje postale resničnost. Že v otroštvu je namreč občudoval izložbe trgovin v mestu in sanjaril, da bo nekega dne oblikoval izložbe in oblačila. S trdim delom, vztrajnostjo in podporo svoje ekipe, na katero je zelo ponosen, je dokazal, da je mogoče doseči svoje cilje – celo v obdobju, ko je marsikaj nepredvidljivo.

Kdaj ste prvič začutili, da se želite ukvarjati z modo?

Že v otroštvu sem risal, skiciral obleke in jih ustvarjal, saj je bila moja babica šivilja in sva skupaj izdelovala obleke za punčke. Takrat seveda še nisem sanjaril o tem, da bi postal modni oblikovalec, vendar je bila ljubezen do estetike prisotna v meni že zgodaj v otroštvu.

Vas je okolica pri tem spodbujala?

V družinskem krogu nikoli nisem bil deležen zatiranja svoje umetniške žilice, v krogu vrstnikov pa to ni bilo vedno pozitivno sprejeto. Od fantov se je pričakovalo, da tekajo za žogo na igrišču in se igrajo z avtomobilčki, kar me ni zanimalo. V osnovni šoli zato nisem imel veliko prijateljev, ampak sem se po pouku posvetil šolskim obveznostim in ustvarjanju. Doma pa so me zmeraj podpirali, ukvarjal sem se tudi s plesom, zato sem bil navdušen nad kostumi, gledališčem, glasbo – vsem, kar je povezano z estetiko. Občudoval sem izložbe trgovin, ko sem se sprehajal po mestu in sanjaril o tem, da bom nekega dne cvetličar ali oblikovalec izložb. Toda ko sem se hotel vpisati na Srednjo šolo za oblikovanje, so starši vendarle pomislili, da bi bilo bolje, če se vpišem na gimnazijo, ker sem bil odličnjak v osnovni šoli.

Ste obžalovali, da se niste vpisali na Srednjo šolo za oblikovanje?

Nikoli, ampak sem svojim staršem hvaležen, da sta mi priporočala vpis na gimnazijo, ki mi je dala ogromno, tudi dodaten čas za premislek o tem, če se res želim ukvarjati z modnim oblikovanjem. Po opravljeni maturi se namreč nisem vpisal na študij modnega oblikovanja, ker sem dvomil v to, da bom od tega lahko živel v Sloveniji. Visoko letečih ciljev o karieri v tujini takrat nisem imel in jih nimam niti danes, ker me bolj privlači delo v lokalnem okolju – zdi se mi, da dandanes vse več ljudi želi oditi v tujino, jaz pa sem vedno želel ustvarjati v domačem okolju, saj prav tukaj primanjkuje vsebin z dodano vrednostjo in na višjem nivoju.

Kaj pa ste študirali?

Medijske komunikacije, kar je bila dobra odločitev. Najbrž danes ne bi bil to, kar sem, če ne bi tega študiral. Takoj po maturi sem namreč kot hobi začel razvijati oblikovanje modnih dodatkov, majic in oblek. Toda, če ne bi pridobil znanja o tem, kako iz svojega hobija narediti podjetniško zgodbo, svojo blagovno znamko, danes ne bi mogel ustvarjati kot samostojni modni oblikovalec. Svojo modno znamko sem poimenoval DH Fashion delno iz strahu, ker nisem bil izobražen modni oblikovalec, zato se nisem hotel podpisovati s polnim nazivom, obenem pa mi je to omogočalo, da nisem bil osebno izpostavljen kritikam. Pri ustanavljanju svoje blagovne znamke sem sodeloval od začetka do konca – od promocije, kreiranje izdelka in njegove embalaže, ustvarjanja zgodbe, ki se skriva za izdelkom… Osredotočal sem se na celoten koncept, ne le na izdelek.

Od kod črpate navdih za ustvarjanje modnih kosov?

Navdih črpam iz tega, kar bi želel videti na ulicah, zato ustvarjam nosljiva oblačila, obenem pa se nočem zliti z oblačili hitre mode, niti ne spremljam modnih trendov, ker to ne vpliva dobro na mojo ustvarjalnost. Nekaj časa sem to počel, ko pa sem se resneje začel ukvarjati z modo, sem prenehal spremljati prevladujoče modne trende, ker te lahko to ovira pri ustvarjanju izvirnih oblačil. Trende narekujejo stilisti in modni oblikovalci, zato želim ustvarjati drugače, ne tako kot je trenutno ''in'', ampak želim, da moji modni kosi postanejo ''in''.

Morda se ne doživljamo kot pogumne, ker nimamo ponudbe, s katero bi lahko izrazili svoj pogum.

V čem se razlikujete od drugih slovenskih modnih oblikovalcev?

Vsak kreator želi biti unikaten, poseben in prepoznaven po svojem stilu. Uporaba dramatičnih materialov, pretiravanje v okviru zmernosti me ločuje od mnogih modnih oblikovalcev, ker ustvarjam nosljive, praktične modne kose. Seveda me zelo pritegnejo gledališče, opera, film – dramatična estetika, ob kateri se ustaviš in navdušiš. Vendar sem to hotel prenesti na vsakodnevna oblačila, kot so srajce s perlami in obleke s perjem. Perje je bilo prisotno že v mojih prvih kreacijah, prav tako perle, kristali, čipke,... ki bodo verjetno zmeraj ostali moji najljubši materiali za ustvarjanje.

Na vaši spletni strani je zapisano: ''S svojo vizijo o drugačni, pa vendar nosljivi modi lahko ugodimo še tako zahtevnemu okusu, ki se ne zadovolji zgolj s povprečnim. Na tem mestu pa velja tudi opozorilo: DH pritegne pozornost, zato sramežljivi, POZOR!'' Se vam zdi, da so ljudje precej sramežljivi, kar se tiče oblačenja in ne želijo izstopati?

Na moje veliko presenečenje je precej več poguma v ljudeh, ki nas obkrožajo, kot si to mislimo. Morda se ne doživljamo kot pogumne, ker nimamo ponudbe, s katero bi lahko izrazili svoj pogum. V Mariboru in tudi drugod po Sloveniji opažam veliko zanimanja za moje delo, ampak še zmeraj najraje ustvarjam prav v Mariboru, ker sem tukaj s svojim delom nekakšna eksotična atrakcija, ki pritegne.

Sodelujete z nekaterimi znanimi Slovenkami – Majo Keuc, Evo Boto, Leo Sirk, Ilko Štuhec... Kako pride do sodelovanja z njimi – jih poiščete vi ali one vas?

Maja Keuc je moja dolgoletna prijateljica, poznava se iz srednje šole in je celo pred mano vedela, da bom nekega dne modni oblikovalec, vendar je takrat še nisem resno jemal. Toda, ko je nastopila na EMI, me je prosila, če ji naredim obleko. Poklical sem babico in skupaj sva sešila obleko za Majo, ki je takrat kar sama kupila blago v Avstriji. Po njenem nastopu je bilo veliko povpraševanja po mojem delu, zato nobene znane estradnice nisem poklical sam, ampak so me same poiskale, kar si štejem v veliko čast, saj so me kontaktirale izključno na podlagi mojega dela. Sčasoma so se spletla prijateljstva in poznanstva med nami, ki trajajo še danes. Pravkar sem, recimo, naredil obleko za Leo Sirk za nastop na Slovenski popevki. Je pa seveda delo za medijsko izpostavljene osebe v manjšini, glede na vse ostale kreacije, vendar so le-te veliko bolj izpostavljene in tudi medijsko podprte. Zmotno je mišljenje, da izdelujemo samo scenske obleke in oblačila za 'znane'.

Kaj vse upoštevate pri oblikovanju oblačil za glasbene nastope?

Glasbeni nastopi so mi v posebno veselje – že v otroštvu sem rad spremljal Evrovizijo, oboževal sem Madonno in njene videospote. Ko sem naredil obleko za Majo Keuc, sem odkril, da se v Sloveniji ne posveča dovolj pozornosti oblikovanju modnih kosov za glasbene točke – kar se mi ne zdi prav. Pri kreiranju oblačil za glasbene nastope je potrebno upoštevati več dejavnikov – da je obleka primerna za oder, da se ujema s sporočilom pesmi, da ustreza stilu glasbene izvajalke. Opažam pa, da je med glasbeniki vse manj zanimanja za to, kako so oblečeni, saj bi nekateri najraje nastopali kar v kavbojkah in majici, kar po mojem osebnem mnenju ni primerno, saj je potrebno ohranjati nek nivo, tudi z zunanjim izgledom. Če hočeš biti dober glasbenik, je pomembno, da imaš celoten paket, tako kot pri vsem česar se lotiš.

Podarite svoje modne kose znanim Slovenkam?

Ne. Kajti tako kot jaz cenim druge ustvarjalce, se mi zdi prav, da drugi cenijo moje delo. Za vsakim modnim kosom je ogromno dela, potrebno je kupiti material, nameniti ure in ure izdelavi, na začetku pa moram seveda imeti idejo o kreaciji. Dandanes je po zaslugi spletnih vplivnežev delo modnih oblikovalcev razvrednoteno, saj nekateri podarjajo svoje modne kose v zameno za eno objavo na družbenem omrežju. Tega ne počnem, zato nisem zanimiv za spletne vplivneže, ker od mene ne morejo dobiti modnih kosov brezplačno. Vsak kos namreč izdelam z namenom, da ga nekomu prodam – in to nekomu, ki ga bo cenil in z veseljem tudi nosil. Sem precej kritičen do spletnih vplivnežev v Sloveniji in se od njih raje nekoliko distanciram. Po eni strani gre tukaj za izkoriščanje podjetij za poceni reklamo, po drugi pa za ljudi, ki želijo le 5 minut slave. Seveda pa obstajajo izjeme, ki so tudi v tem poklicu uspešne in delajo ure in ure na svojih načrtovanih objavah, projektih, sodelovanjih, ki znajo to tudi primerno ovrednotiti. Tem iskrene čestitke.

Epidemija koronavirusa bo nekega dne minila, ljudje pa bomo še vedno hoteli biti lepo oblečeni, zato nadaljujem s svojim delom, ne glede na situacijo.

Nedavno ste v Mariboru odprli modni atelje, poimenovan ATELIER DH fashion. Ste s tem uresničili svoje sanje?

Vsekakor, saj je ideja o ateljeju nastala že v začetku mojega ukvarjanja z modnim oblikovanjem. Želim pa poudariti, da je ATELIER DH fashion delo celotne ekipe, brez katere ne bi mogel uresničiti svoje dolgoletne želje. Odločitev za atelje ni bila enostavna, saj sem jo sprejel, ko so se zaostrili ukrepi za zajezitev epidemije, vendar sem se zavedal, da to počnem na dolgi rok, zato je bilo vredno vztrajati.

Vam je epidemija koronavirusa zelo otežila delo?

Že pred epidemijo koronavirusa sem iskal prostor, kjer bi lahko imeli trgovinski del s kolekcijami, ateljejski del, ki bi bil namenjen strankam za izdelavo unikatnih kreacij po meri, tretji del pa naj bi bil kreativni prostor, kjer kreacije nastajajo. Z vsemi temi nezahtevnimi kriteriji, kot se rad šalim, sem se podal v to zgodbo – poleg tega sem hotel najti lokacijo za atelje v centru mesta.

Kljub vsemu slabemu, kar je epidemija prinesla, smo uspeli uresničiti naše sanje. Trdno sem bil prepričan, da bo zgodba o ateljeju uspešna in vem, da bomo še leta in leta tukaj ustvarjali. Epidemija koronavirusa bo nekega dne minila, ljudje pa bomo še vedno hoteli biti lepo oblečeni, zato nadaljujem s svojim delom, ne glede na situacijo. Tudi v obdobju epidemije smo se znašli in smo izdelovali maske, kar se je izkazalo za uspešno potezo, saj so bile estetske in nekoliko drugačne. Tveganje in korak iz cone udobja se obrestujeta, zato sem hvaležen svoji ekipi, ker me večkrat prepričajo, da poskusim nekaj novega.

Preberite še: Gaja Prestor: Imela sem kar nekaj strupenih odnosov

Morda vas zanima tudi: Uršula Zaletelj: Prehitro sklepamo, da mladi dandanes niso sočutni