Maja Golob: »Ne čakajmo na druge – mi smo ti drugi«

V sodobni družbi se uspešna kariera pogosto povezuje s srečo. Stremljenje k uspehom in povečevanje dobička je cenjeno in zaželeno. A marsikdo se zaradi pretiranega dokazovanja z delom izčrpava, odnosi na delovnem mestu pa vse bolj trpijo. 

Maja Golob - poslovna coachinja vodij in timov, svetovalka za marketing in odnose s strankami verjame, da so posel ljudje in da se največji potencial za osebni in poslovni razvoj skriva ravno v kvaliteti odnosov.

Njeni nasveti, znanje in izkušnje pa niso koristni le za podjetja, temveč za vse, ki so se v hitrem tempu življenja že kdaj zrušili pod pritiskom. 

V knjigi Ne čakaj na vikend, ki je izšla leta 2016, ste pisali o nenehni dirki s časom, usklajevanju obveznosti v službi in doma. Marsikdo se dandanes spoprijema s stresom zaradi preobremenjenosti, kar ste izkusili tudi vi, saj vas je to privedlo do roba izgorelosti. Kaj je bila kaplja čez rob, da ste se zrušili pod pritiskom?

Ko sem po desetih letih dala odpoved v mednarodnem podjetju, kjer sem deset let vodila marketing za enajst držav, sva s partnerjem ustanovila svoje podjetje.

Hotela sem se dokazati vsem, ki so dejali, da je ta poteza zame karierni samomor, predvsem pa sebi. 
Ni bilo enostavno stopiti iz sistema, v katerem sem delovala deset let.

Če želiš dobro voditi druge, moraš najprej znati voditi sebe.

Poznali so me v tujini, na slovenskem trgu pa me ni poznal nihče. Kljub izjemno uspešni mednarodni zgodbi, ki sem jo pomagala zgraditi, sem bila spet na začetku.

Zgraditi sem morala svojo osebno blagovno znamko, podjetju je bilo potrebno zgraditi prepoznavnost in kredibilnost, poslovne stranke pa prepričati, da je pristop, ki ga zagovarjamo, boljši in učinkovitejši od tega, kar trenutno počnejo.

Podjetje je sčasoma rastlo, večal se je obseg dela, rastla je tudi ekipa. Ob vsem tem sem postala še mama in kar naenkrat je bilo vsega preveč. Nisem znala več žonglirati z vsemi obveznostmi, nisem znala najbolje voditi podjetja, rastoče ekipe, niti sebe.

Če želiš dobro voditi druge, moraš najprej znati voditi sebe.    

Kako ste se naučili voditi sebe? Ste spremenili način življenja in dela? 


Po izobrazbi sem diplomirana ekonomistka, zato sem se lotila situacije precej analitično. Naredila sem osebno inventuro, kako živim, čemu namenjam svoj čas, kaj deluje dobro zame, kaj me izčrpava.

Ugotovila sem, da sem živela le za delo in za naročnike. Ko sem postala mama, so se mi prioritete postavile na glavo, zato me star način dela in življenja, ki sem ga živela 39 let, ni več podpiral. Eno najtežjih vprašanj, ki sem si jih kdajkoli zastavila, je bilo, kaj si sploh želim. 


In kaj ste odkrili?

Nisem več želela z enakim tempom naprej, želela sem si spremembe. Počasi sem si začela ustvarjati okolje, v katerem sem lahko ustvarjala in izražala svojo kreativost, hkrati pa imela dovolj časa za družino in zase.

Posledično smo opravili tudi inventuro v podjetju - pobliže smo pogledali interne procese, analizirali smo projekte, se pogovorili s sodelavci in na novo zastavili vizijo podjetja.

Zaustavili smo vse aktivnosti širjenja v tujino in se odločili za zmanjševanje obsega poslovanja s fokusom izključno na aktivnosti, kjer lahko dodajamo vrednost bolje od konkurence.

Poleg poslovnega svetovanja sem svojo energijo usmerila v razvoj ljudi in njihovih potencialov.  

Se še vedno pojavi nevarnost, da se ujamete v vzorce, ki vodijo k pretirani zahtevnosti do sebe, perfekcionizmu in ne nazadnje tudi k izgorelosti?

Skozi življenje stopamo vsak s svojim nahrbtnikom. V njem so naša prepričanja, vzorci, izkušnje, dobre in slabe. V zadnjih desetih letih sem precej dobro spoznala vsebino svojega nahrbtnika, še vedno jo.

Tu in tam se še vedno pojavijo situacije, ki bi me lahko popeljale po stari poti perfekcionizma in pretirane zahtevnosti do sebe.

Na srečo sem se naučila prepoznati sprožilce in opozorilne znake, tako da se, ko me slučajno zanese, ustavim, prepoznam situacijo in se opomnim, da po tej poti pač ne želim več iti. In poskušam narediti stvari oziroma odreagirati drugače, kot bi odreagirala stara Maja. Zaenkrat mi gre kar dobro. (smeh)


Kaj pa naredite, kadar začutite, da ste pod stresom? 

Ko začutim, da sem pod stresom, se navadno ustavim in vprašam, zakaj se tako počutim, kaj mi ne odgovarja in kaj mi povzroča stres.

Večinoma so to situacije, ki so povezane z odnosi in delom, recimo, razpetost preveč projektov naenkrat, prekratki roki. In potem poskušam to urediti - zamakniti kakšen projekt ali ga predati, se pogovoriti z naročnikom. 

Glede na to, da ne čakate na vikend, da se sprostite, me zanima, kaj si privoščite vsak dan?


Sprehod v naravi, ne glede na vreme. Če je stres večji, je sprehod daljši. (smeh) Medijev že nekaj let skoraj ne spremljam oziroma to počnem zelo selektivno – to zelo zmanjša stres.

Če potrebujem hitro obnavljanje energije v neki situaciji, uporabim katero od tehnik preusmerjanja pozornosti na dihanje ali enega od petih čutov – to mi pomaga regulirati misli in čustva.  

Pred kratkim ste izdali tretjo knjigo Ne čakaj na rože, ki nas vabi, da se ustavimo in zazremo vase. Kdaj ste najbolj v stiku s sabo?


Najbolj sem v stiku s seboj, ko sem v naravi. Tam se najbolj začutim in napolnim z energijo. Izklopim misli in se prepustim trenutku.

V gozdu se navadno zgodi ena taka posebna energijska kopel - težko z besedami opišem ta proces, a vrnem se prerojena.

Kot poslovna coachinja in svetovalka podpirate vodje, predvsem ženske na vodilnih položajih, in podjetniške time. Na kakšen način jim pomagate?


Na izzive, s katerimi se soočajo, jim pomagam pogledati z nove, sveže perspektive.

Pomagam jim uvideti, kje se ciklajo, jim preoblikovati neučinkovite vzorce delovanja in usvojiti nove navade, ki jih podprejo na poti do zastavljenih ciljev.

Na srečanjih se ustvari okolje za odprto komunikacijo in na plan pride marsikaj do takrat neizrečenega.

Sodelavci si pogledajo v oči in skupaj odkrivajo, kje so priložnosti za izboljšave, in tako soustvarjajo boljšo prihodnost za vse -  za podjetje, za zaposlene in za stranke.

Posel smo pač ljudje. Nič se namreč ne spremeni, če se ne spremenimo mi - če ne spremenimo svojega razmišljanja, svojega delovanja in svojih navad. 


Na svojih predavanjih govorite tudi o tem, kako postaviti prioritete in kako reči 'NE'. Na katerem področju ste najtežje postavili meje?

Najtežje mi je bilo reči ne, kadar me je nekdo vprašal za pomoč. Vklopil se mi je sindrom 'mati Tereze', kot sem ga poimenovala kasneje v programu izobraževanja za jungovskega coacha – gre za coaching, ki temelji na psihoanalitični teoriji Carla Gustava Junga.

Imela sem namreč občutek, da enostavno moram pomagati vsem, tudi če je to šlo na račun mojega prostega časa ali moje družine. Moje prioritete so zdaj jasne in bolj sem selektivna.

Ne rečem več 'ja' vsaki prošnji za mojo prisotnost, energijo ali moj čas.  

Marsikdo ne upa postaviti mej ali reči 'ne' zaradi strahu pred zavrnitvami. Je tudi vas kdaj obvladoval strah pred tem, da vas drugi ne bi sprejeli? 


O ja. Na začetku samostojne podjetniške poti me je bilo strah, ker je bilo moje znanje in izkušnje tako zelo drugačno od vsega, kar se je takrat dogajalo na marketinški sceni. Strah me je bilo tudi, ko je izšla knjiga Ne čakaj na vikend,  ker sem pomislila »kaj bodo pa rekli«.

Ko so jo pripeljali iz tiskarne, bi najraje skrila vse izvode. (smeh)

Ko sem januarja začela s spletnim work-life balance programom, me je tudi bilo strah – stati pred kamero ni moje naravno okolje. 
V bistvu me je strah vsakokrat, ko stopim iz cone udobja.

Kadar naredim nekaj novega, stopim korak naprej na poslovni poti, napišem novo knjigo, grem na dogodek, kjer nikogar ne poznam ... Ampak vseeno naredim ta korak, ker vem, da na koncu vedno preživim - vsak korak v neznano me obogati z novo izkušnjo. 

Ne čakajmo na druge – mi smo ti drugi. 

Vaše knjige imajo vse v naslovu besedno zvezo Ne čakaj. Zakaj je pomembno, da v življenju ne čakamo na določene stvari?

Na poslovnem področju in v življenju prevečkrat slišim besedo »se ne da«- in alergična sem nanjo. Vedno vprašam: »se ne da« ali »se ti ne da?«  

Res je, da je v življenju veliko stvari, na katere ne moremo vplivati kot recimo na mnenje drugih, odločitve drugih, preteklost, prihodnost, ... Vedno pa lahko vplivamo nase - na svoje misli, svoja dejanja, svoje besede.

Od nas je odvisno, kako bomo razvili svoje potenciale, uresničili svoje sanje. Vsak od nas ima moč, da spremeni to, kar mu ne služi, da se postavi zase, ko nekdo pohodi njegovo dostojanstvo, ko nekdo potepta njegove osnovne človekove pravice. 
In te moči, ki jo imamo v sebi, se premalo zavedamo.

Ne mediji, ne šola, ne sistem si ne želi, da bi se je zavedali v polnosti.

Zato želim z besedno zvezo Ne čakaj, ki jo vežem na različna področja življenja, spodbuditi ljudi, naj ne bodo pasivni, naj se aktivirajo in osredotočijo na to, kar v dani situaciji lahko storijo. Ne čakajmo na druge – mi smo ti drugi.

Preberite še intervju: Petra Škarja: »Ko je človek v stiski, poskusi vse«

Morda vas zanima tudi: Drago Švajger, psihoterapevt: »Osebe po ločitvi pričnejo čutiti veliko čustvene bolečine«