Detektivka Bernarda: »Včasih leta živimo z ljudmi, pa potem ugotovimo, da jih ne poznamo«

Z detektivi se v našem življenju ne srečamo ravno pogosto, jih pa velikokrat uzremo v kriminalkah na televiziji, ko lovijo nepridiprave, pa tudi nezveste može in žene.

Včasih o njih tudi slišimo tudi v podjetjih, ko se vodstva odločijo, da bo najelo detektiva, ki bo preverjal ali ste med bolniško odsotnostjo tam, kjer naj bi bili, ali res živite, kjer navajate, da živite, in vam delodajalec izplačajuje ustrezno višino potnih stroškov.

Kaj vse je delo detektiva? Zadevi smo prišli do dna ob pro bono dnevu Detektivske zbornice Republike Slovenije, prek telefona smo ujeli Bernardo Škrabar Damnjanović, direktorico Detektivsko varnostne agencije, ki je razjasnila dileme o tem poklicu.

Se tudi v resničnem svetu dogaja to, kar se tudi v filmih, ko detektive najemajo ob sumu na nezvestobo?

To je stereotip, ki je verjetno filmsko produciran … Moram reči, da v 16 letih, ko opravljam ta poklic, se mi še vedno velikokrat zgodi, ko se nekomu predstavim, mi reče ravno to. V javnosti še vedno ni tako poznan naš poklic, ampak ga povežejo s filmskimi liki, da preganjamo nezveste može in žene.

Res je, preverjamo tudi to, vendar bolj v smeri, kaj narediti potem, ko se pojavi sum na nezvestobo. Govorim o premoženju, ali kam odteka. Ga mož ali žena morebiti začne skrivati in ga nekje drugje kupčka, da kasneje ne bi šlo v delitev.

Nekateri imajo otroke, pa se ne znajo dogovoriti glede skrbništva, ali pa eden malomarno ravna z otroki in je treba to dokazati. Predvsem v tej smeri. Zgodilo se je že, da smo iskali premoženje, ki ga je v konkretnem primeru mož poskril pol leta preden je naklepal ločitev - imel je drugo žensko in je začel skrivati premoženje v tujino.

Če bi vas nekdo želel najeti zato, da dokažete nezvestobo, sploh imate zakonsko podlago za to, da jih lovite?

Če vas partner ali partnerica vara, vas zavaja, ste upravičeni do tega, da to izveste. Naj povem dva poglavitna razloga, ki upravičujeta delo detektiva na tem področju: zaščita skupnega premoženja in pravica do osebne zdravstvene varnosti.

Pri partnerjih, ki varajo, pogosto prične odtekati denar, bodisi zato, da osebe vzdržujejo ljubico ali ljubčka, morda načrtujejo skupno življenje in pričnejo iz teh razlogov skrivati denar, premoženje …

Drugo pa je tveganje osebne zdravstvene varnosti, da vas partner, ki vara, okuži s spolno prenosljivo boleznijo. V preteklosti smo imeli primer, ko je varajoč partner okužil partnerko z virusom HIV.

Če vas partner ali partnerica, vara, vas zavaja, ste upravičeni do tega, da to izveste. 

Detektiv lahko torej pri opazovanju na javnih krajih ali iz javnih krajev, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorov ter krajev in prostorov, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora, opazuje gibanje in ravnanje partnerja ter o tem drugemu partnerju, svojemu naročniku poroča.

Detektiv med osebno zaznavo pri nadzorovanem partnerju ne sme povzročiti občutka ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, sicer bi storil prekršek po 1. odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru.

Kdo so potem vaši naročniki?

V pretežni meri delamo za podjetja in javno upravo. Tukaj recimo govorimo o čisto klasičnih storitvah, kot so kontrole in nadzori bolniških staležev, kjer se sumi, da ga delavec krši, da dela na črno drugod in podobno.

Dostikrat se pripeti, da delavec ni dobil dopusta, zato gre na bolniško in odpotuje na morje, na smučanje, kljub temu, da mu zdravnik tega ni dovolil. Potem so tu kakšne goljufije pri potnih stroških, vedno več je tudi preiskav v povezavi z notranjimi tatvinami.

Zadnja taka večja stvar, kjer smo opravili preiskavo, je šlo za milijonsko izgubo zaradi tatvin v podjetju. Potem so tudi iskanja dolžnikov.

Od svojih strank v Sloveniji in tudi iz tujine prejemam zahteve glede pridobivanja podatkov iz spleta in temnega spleta. Če znamo podatke o zaposlenih, poslovnih partnerjih, investicijah ipd. pravilno varovati in do njih dostopati na primeren način, nam pridobivanje le-teh omogoča sprejemanje boljših odločitev glede zaposlovanja, investicij in sklepanja poslov.

Zgodilo se je že, da smo iskali premoženje, ki ga je v konkretnem primeru mož poskril pol leta preden je naklepal ločitev - imel je drugo žensko in je začel skrivati premoženje v tujino.

Delamo tudi teste s poligrafom, teste na prepovedane droge in alkohol, preverjanje bolniških odsotnosti ter preverjanje skladnosti potnih stroškov.

V zadnjem času vse pogosteje opravljamo preiskave ob razvezah in v povezavi s skrbništvom nad otroki, neplačevanju preživnine, zbiramo dokaze o nasilju v družini, izvajamo poizvedbe o aktivnosti otrok in iščejo pogrešane ali skrite osebe. Poleg naštetega izvajamo tudi digitalne preiskave in skrbimo za varnostno tehniko.

Kako uspešni ste pri svojem delu?

Za pridobitev vsake informacije je odvisno, koliko časa in denarja je nekdo pripravljen investirati v to, da bo prišel do nje.

V večini pa se stranke obrnejo na nas, ko že razpolagajo s konkretnim sumom, ki ga je potrebno v nadaljevanju samo še potrditi oziroma zbrati ustrezno dokazno gradivo, ki ta sum potrdi.

Ko že govoriva o denarju: kakšna je urna postavka detektiva? Ste plačani na uro, po projektu?

Priporočena urna postavka s strani Detektivske zbornice Republike Slovenije je 70 evrov na uro plus davek. Cena posameznih preiskovalnih ali detektivskih storitev, pa je odvisna od težavnosti primera (govorimo o cenah med 70 in 150 evrov na uro) ter od količine porabljenih ur.

Modus operandi dela v naši agenciji je takšen, da nam stranka opiše problem, ki bi nam ga dala v reševanje, sami naredimo analizo, na podlagi katere lahko določimo okvir ur ali pa zgornjo mejo ur, ki bodo potrebne za rešitev primera in stranki potem podamo stroškovnik.

Na takšen način stranka točno ve, kakšen račun lahko na koncu pričakuje.

V 16 letih se je ogromno spremenilo. Ko sem začela opravljati svoje delo, ni bilo niti GPS-navigacije. 

Kako nekdo postane detektiv?

Pogoji za pridobitev licence detektiva so visokošolska stopnja izobrazbe, opravljeno 80-urno obvezno usposabljanje, opravljen detektivski izpit, da ni varnostnih zadržkov in državljanstvo Republike Slovenije.

80-urno usposabljanje je za moje pojma absolutno premalo, da lahko sam nastopiš na trgu dela kot profesionalen detektiv. To ni tisto pravo, sebe tudi ne moreš šteti za strokovnjaka, za to so potrebna leta izkušenj.

Sama se zavzemam za enoletno obvezno pripravništvo, da bi pripravnik na podlagi tega lahko dobil licenco in bil detektiv začetnik. V praksi namreč po opravljenem usposabljanju dobiš licenco in začneš delati.

Vi ste že 16 let v tem poklicu. Kako se je spremenil način dela?

V 16 letih se je ogromno spremenilo. Ko sem začela opravljati svoje delo, ni bilo niti GPS-navigacije. Imela sem knjižico z zemljevidom Ljubljane, kjer so bile vrisane ulice. Gledal si po kvadrantih, kje se nahaja kakšna ulica, desetkrat si moral stopiti iz avta in vprašati okoliške prebivalce, kje je nek naslov.

Zdaj naslov enostavno vtipkaš v telefon in te navigacija pelje do konkretnega cilja. Potem so tu izpiski iz Zemljiške knjige. Če sem potrebovala podatek, ali je določena oseba lastnik nepremičnine, sem se morala odpeljati najprej na področno geodetsko pisarno, da sem pridobila podatke o parcelni številki, številki stavbe in nato s temi podatki na področno zemljiško knjigo.

To mi je lahko vzelo cel dan, sploh, če je bilo potrebno iti na več lokacij. Sedaj mi to vzame par minut in pomeni v praksi par klikov na računalniku.

Dostopnost samih informacij na spletu je večja, včasih pa je bilo treba več do ljudi in spraševati. A treba je poudariti, je na spletu morje vseh informacij, večina na vidnem spletu, veliko tudi na deep webu. Potrebno pa je ločiti zrnje od plev, ker gre velikokrat za nepreverjene informacije.

Težko je na prvo žogo oceniti ljudi, včasih delamo ali pa živimo leta z ljudmi, pa potem ugotovimo, da jih ne poznamo. 

Je pri tem poklicu pomemben spol?

Skozi mojo prakso se je izkazalo, da je zelo dobro, če sta v delovnem timu tako moški kot ženska. Sploh pri kakšnih preiskavah. Ker moški razmišlja drugače kot ženska in je dobra ta multidisciplinarnost.

Tako pri nas kot v svetu je to predvsem moški poklic. Uveljaviti se v tej specifični panogi, v kateri še vedno prevladujejo detektivi posamezniki, je bilo kar težko.

Kako se vaše delo pokriva z delom policije?

Dosti komuniciramo, lahko pa bi bilo tega več, saj pri svojem delu velikokrat pridemo do operativno zanimivih informacij.

Če gre za kaznivo dejanje, ki je pregonljivo po uradni dolžnosti, smo jih o tem zakonsko obvezani obvestiti. Pri svojem delu velikokrat opazimo stvari, ki so zanimive za organe pregona in jim jih posredujemo.

A to je vse neformalno, pokličem kolege in jim to javim, ker se mi zdi to prav. Sodelovanja bi lahko bilo več, saj gre za skupno dobro, gre za varnost, navsezadnje smo vsi na isti strani.

Pomembna nam je varnost ljudi, zato smo v tem poklicu. Oni so na strani države, mi smo v zasebnem sektorju, vendarle pa je osnova vsem nam enaka. Mislim, da bi bilo to nujno, saj bi lahko zelo dobro združili moči in informacije.

Mislim, da sem po teh letih dela z ljudmi prava enciklopedija raznih življenjskih peripetij.

Se vam je v vaši dolgoletni karieri pripetilo kaj bizarnega ali sila nenavadnega?

Človek, ki sem ga iskala za potrebe sodišča v kazenski zadevi, se je izmikal, se skrival, a mi ga je uspelo najti. Iz obtožnice sem vedela, da je nasilen – doma je pretepal mamo.

Po vročitvi mi je človek dva dni sledil z avtom oziroma vsaj skušal slediti. Službeno vozilo je namreč uporabljal moj takratni sodelavec, ki me je tudi obvestil, da mu je ta človek na vozilu pustil bananin olupek. Sliši se smešno, vendar ni bilo.

Drugi zelo bizaren primer je bil primer, ko sem iskala dolžnika. Bilo je v Ljubljani, več kot desetletje nazaj. Našla sem ga čisto na drugem koncu, kot naj bi se nahajal.

Mi odpre, najprej je bil malo jezno presenečen, kako sem ga uspela najti, potem pa me je povabil v stanovanje. Še danes se spomnim, da je bil bos, z dolgimi nohti na nogah, ko pa je odprl vrata stanovanja, se je pred mano odprl tak dolg hodnik.

Na notranjih vratih je imel namesto vrat privezane vreče, na koncu hodnika pa spomenik iz pokopališča in prižgano svečo. Povedal mi je, da je spomenik pokojne žene.

Ni imel denarja za plačilo pokopališča, da bi spomenik stal tam, kjer je žena pokopana, zato ga je odnesel v stanovanje. Takrat sem bila mlada, bolj neizkušena, pa sem vstopila. Danes bi pogovor verjetno opravila kar pred vrati.

Mislim, da sem po teh letih dela z ljudmi prava enciklopedija raznih življenjskih peripetij.

V večini pa se stranke obrnejo na nas, ko že razpolagajo s konkretnim sumom, ki ga je potrebno v nadaljevanju samo še potrditi oziroma zbrati ustrezno dokazno gradivo, ki ta sum potrdi.

Je nevarno biti detektiv?

V tem stanovanju bi se lahko marsikaj zgodilo … Težko je na prvo žogo oceniti ljudi, včasih delamo ali pa živimo leta z ljudmi, pa potem ugotovimo, da jih ne poznamo.

Včasih znajo biti situacije, ki eskalirajo, ampak jih je treba znati verbalno rešiti. Sicer posedujem varnostno orožje, kar pomeni, da ga lahko nenehno nosim s seboj, vendar je večinoma varno v sefu.

Ko sva že pri iskanju oseb. V zadnjih letih je bil en bolj znanih primerov vročanje oziroma nevročanje pošiljk nekdanjemu predsedniku vlade. Mislim, da ga ne sodni vročevalci ne detektivi niso uspeli najti, da bi mu vročili pošiljke, pa ima premier dokaj javen urnik. Kakšen je vaš komentar na to?

To, da najdeš človeka, je stvar tega, kako dobro se skriva. Premo sorazmerno temu, je potreben vložek časa in denarja. Kot ste dejali, urniki teh oseb so znani in ni razloga, da sem jim stvari ne bi dalo vročiti. Če je interes … Konkretno pa težko komentiram, saj pri predmetni zadevi nisem bila zraven.

Preberite še Anja Ramšak o vsakodnevnih napadih panike: »Mislila sem, da bom umrla«.

Morda vas zanima tudi Tanja Novak, prva slovenska pilotka policijskega helikopterja: »Včasih pade kakšen očitek« (INTERVJU).