Lepotni odmerek: Skodrana zgodba ali zakaj pač nikoli ne bom skodrana

V tistem času so bile še popularne trajne ondulacije. Zelo smešna beseda, po domače se je reklo trajna. Niso si je delale samo babice (ampak one obvezno, skoraj nisem poznala sivolase stare gospe, ki ne bi imela trajne), na trajno kodranje je občasno hodila tudi moja mama, mame mojih prijateljic in veliko mlajše ženske. Tako sem vedno, ko sem mamo spremljala k frizerju, zasanjano gledala ženske, ki so imele to veliko srečo, da so lahko cvrle svojo grivo pod havbo. Danes mi gre ob tem zelo na smeh, takrat pa sem si jasno predstavljala, kako bom nekega srečnega dne tudi sama sedela tam in na koncu dobila skodrano frizuro. Mama mi je po vsakem umivanju las te še do onemoglosti navijala s krtačami, ampak učinka skoraj ni bilo.

Pri sem frizerju vedno težila, da bi mi končno naredili to nesrečno trajno. K sreči se mama ni pustila prepričati, največ, kar se nam je uspelo dogovoriti, je bilo to, da mi je frizerka lase spela s sponkami in me res dala sedet pod havbo, ni pa seveda uporabila tistega pripravka, ki uboge laske požge in jih spremeni v svedre. Seveda sem bila najbolj srečno in ponosno bitje, ko sem zmagoslavno sedela pod havbo. Rezultat na koncu je bil tak, da sem bila tudi srečna: bacek! Moji dolgi lasje so postali za polovico krajši in bila sem kot Tofffsy, junak takrat priljubljene risanke s pojočo travico. Popolna sreča je bledela na poti od frizerja do doma, saj so bili moji lasje po naravi očitno tako ravno ravni, da jih ni ukrotilo niti kodranje. Preprosto niso hoteli biti skodrani (danes jih razumem!). Že doma sem imela skoraj ravne ...

Tako se je zgodil usodni nakup. Ježki (navijalke) za lase, podobni krtači, s kakršno si lase navijaš med sušenjem. Z mamo sva kupili dva kompleta in zgrabili bika za roge. Mokre lase mi je navila z vsemi številnimi ježki in jaz sem potrpežljivo čakala, da frizura 'prime'. Par ur. Ko sem bila že zeloooo nestrpna, kakšni lepi kodri bodo nastali iz mojih ravnih špagetkov, sem se lotila odstranjevanja enega ježka. Nikakor ni šlo ne zlepa ne zgrda, zato sem se lotila sosednjega ježka. Radovednost je ubila mačko, saj gre tako tisti rek, kajne? Žal se tudi sosednji ježek ni vdal ne zlepa ne zgrda, jaz pa še vedno nepotešena in radovedna, zato sem se, zdaj že malo z ihto, lotila naslednjega … in še naslednjega. Nobenega nisem mogla odviti in spraviti iz las. Tako sem na pomoč poklicala mamo, ampak kljub trudu tudi ona ni mogla odviti ne prvega ne drugega ne tretjega … no, nobenega ježka. Potem je godrnjavo prevzel štafeto oče, češ da ne znava in da sva se lotili zadeve čisto nepoznavalsko. Tako se je lotil on, ampak ježki se niso vdali tudi pod njegovimi prsti. Ne prvi ne drugi ne tretji …

Kmalu je bila v kopalnici cela družina z mlajšim bratom vred in vsi štirje so se ukvarjali z mojo glavo in porednimi ježki. Ko so očetu popustili živci, je šel po orodje: klešče, škarje in neke žice. Začelo se je mukotrpno, boleče in dolgotrajno reševanje ježkov. Jaz sem jokala, kajti vsake toliko so moji trije reševalci obupano pripominjali, da bom očitno ostala do konca življenja s tistimi živalmi v glavi, reševalci pa so v molku in obupu reševali dobesedno zapleteno situacijo. Mineval je čas in na vsake toliko jim je uspelo odstriči in odščipniti porednega ježka, na njem pa je bilo seveda še pol mojih las. Takrat se še nisem zavedala, da bo rezultat, če sploh bo, v najboljšem primeru to, da bom ostala brez las, dolgih čez polovico hrbta. Po nekaj urah muk, ko smo bili že vsi neskončno obupani, je klonil zadnji ježevec. V grobni tišini je mama pospravila rezultate s tal (goro ježkov in ¾ vseh mojih las), oče me je postrigel toliko, da je zravnal lase, saj so bili čisto vsak svoje dolžine, in nato je sledil pogled v ogledalo. Približno 30 cm minusa in niti enega ježka več. In ugani … RAVNI lasje!

Samo še spat sem šla in zjutraj, ko sem se napol prebujala, padla v jok, takoj ko sem se spomnila, da nisem več dolgolaska. V upanju, da sem samo sanjala, sem šla z roko v lase, in žal ni bilo čudeža, las res ni bilo več …

Nauk zgodbe? Imela sem 12 let in to je bil moj zadnji poskus, da bi imela kodre. Kmalu sem prišla do tega, da mi tako ali tako sploh ne pristajajo in da sem v resnici zadovoljna s svojimi ravnimi lasmi, prav zelo drugačnih ne bi imela, tudi če bi si jih izbirala sama. Pot do tega, da ugotovimo, kaj je za nas najbolj optimalno, pa je včasih tudi boleča, kajne? In to velja za vsa področja, ne samo za neposrečene lepotne eksperimente …

Lepotni odmerek je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Shutterstock, Dejan Javornik